Dušan Rutar
Starši, učitelji in vzgojitelji prevečkrat napačno mislijo, da so njihovi otroci odvisni od zaslonov, digitalnih vsebin, pametnih naprav in vsega drugega. Mislijo na zasvojenost, kar pa ni isto. Danes smo namreč vsi odvisni od pametnih naprav, medmrežja in digitalnih tehnologij, kot smo sicer odvisni od kisika, ki ga dihamo, in hrane, ki jo uživamo, jutri, ko bo umetna inteligenca dobesedno povsod okoli nas, pa bomo še bolj. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi crknil televizor, kot je že pred časom pel poet, če bi crknil internet in ne bi imeli v rokah malih ploščatih prenosnih računalnikov, ki nam omogočajo povezovanje s komerkoli na tem svetu in dostop do orjaških količin informacij, podatkov, vsebin in vsega drugega. Civilizacija bi se dobesedno ustavila in ljudje bi se nemudoma zgrnili na ulice. Terjali bi, da dobijo vse skupaj – nazaj. Čim hitreje. Kako pa je z zasvojenostjo?
Vprašanju se pridružuje še eno. Kako ostati racionalen med pogosto neracionalnimi ljudmi, v svetu, v katerem se vse bolj dogaja to, kar tako sijajno predstavi Gerd Gigerenzer, avtor knjige z naslovom Kako ostati pameten v pametnem svetu: Da bi služila oglaševalcem, tehnološka podjetja iz minute v minuto zbirajo podatke o tem, kje ste, kaj počnete in kaj gledate. Na podlagi vaših navad izdelajo iz vas nekakšen avatar. Ko oglaševalec odda oglas, na primer za najnovejšo pištolo ali drago šminko, se oglas prikaže tistim, za katere je najverjetneje, da bodo kliknili nanj. Oglaševalci običajno plačajo tehnološkemu podjetju vsakič, ko uporabnik klikne na oglas ali za vsak prikaz. Vse je storjeno, da se poveča verjetnost, da kliknete na oglas ali ga samo vidite, vse je prirejeno tako, da vplivajo na vas, da ostanete na strani čim dlje. Všečki, obvestila in drugi psihološki triki delujejo skupaj, da postanete odvisni (angl. dependent, op. prev.) – podnevi in ponoči. Tako se ne prodajajo vaši podatki, prodajajo se vaša pozornost, čas in spanje (str. xvii).
Da, obstajajo psihološki triki, s katerimi je mogoče vplivati na ljudi, da so čim bolj odvisni in zasvojeni. Če ne bi delovali, tudi propaganda ne bi delovala, ne bi delovali oglasi, ne bi bilo množične psihologije, voditelji ne bi mogli vplivati na podložnike, vsakdo bi nemudoma spregledal vsak poskus manipuliranja z ljudmi.
Zmotno je prepričanje, da so ljudje samozavestni, trdni, racionalni subjekti, ki vse počnejo na podlagi lastne racionalnosti, ki jim omogoča, da se neodvisno od sveta in drugih ljudi razumno odločajo, kako bodo živeli in kaj bodo počeli. Ne, ljudje so v resnici mnogo bolj neracionalni, kot bi radi verjeli.
Zasvojenost zato ni stvar šibkega značaja, nemoči ali nerazvite volje. Otroci in odrasli ljudje ne postanejo zasvojeni, ker se tako (napačno) odločijo. To ni stvar odločanja, zato se tudi ni mogoče kar odločiti, da človek nenadoma ne bo več zasvojen, ker morda ugotovi, da je to slabo.
Ne pozabite, da vojske zelo dobro plačanih inženirjev in psihologov dnevno izvajajo eksperimente, da bi ugotovili, kako vas na vedno nove izjemno zanimive in privlačne načine, ki so natančno premišljeni, obdržati priklenjene na pametne telefone in medmrežje. Če vprašate njih, ne bi smeli nikoli izstopiti.
Kdo je torej kriv, da ne izstopite, da ste zasvojeni? Za težave, ki jih povzročajo socialni mediji – od izgube časa, spanja in zmožnosti koncentracije do zasvojenosti – niso krivi družbeni mediji sami po sebi, temveč poslovni načrti podjetij po principu plačaj-s-svojimi-podatki (prav tam, str. xviii).
Najlaže je kajpak pokazati s prstom na najšibkejše člene – na otroke. In postati laični psiholog ter začeti pritiskati nanje, naj okrepijo svojo voljo, značaj in druge lastnosti, ki jih imajo, da bi se uprli in izstopili. Lahko jim celo vzamete pametne naprave in jim za nekaj časa onemogočite dostop do njih. Da, to zlahka naredite. Toda tehnološka podjetja bodo angažirala nove vojske inženirjev in psihologov, da iznajdejo po principu out of the box nove, še privlačnejše načine, kako vplivati na otroke, teh pa ne morete večno držati proč od naprav.
Povsem drugačen in učinkovitejši pa je pristop k otrokom, da se naučijo biti pametni v pametnem svetu. A niti sedaj ne smemo biti preveč naivni.
Gerd Gigerenzer: Lahko bi sicer pomislili, da je pomoč vsem, da razumejo potencial in tveganja, ki jih prinašajo digitalne tehnologije, glavni cilj vseh izobraževalnih sistemov in vlad po vsem svetu. Pa ni. Pravzaprav ni niti omenjen v »Ključnih vprašanjih za digitalno preobrazbo v G20« Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj iz leta 2017 ali v »Beli knjigi o umetni inteligenci« Evropske komisije iz leta 2020. Ti programi se osredotočajo na druga pomembna vprašanja, vključno z ustvarjanjem inovacijskih vozlišč, digitalnih infrastruktur in ustrezne zakonodaje ter povečanjem zaupanja ljudi v umetno inteligenco. Posledično je večina digitalnih domorodcev strašno nepripravljena ločiti dejstva od ponaredkov in novice od skritih oglasov (prav tam).
