Gibalno ovirani v prejšnjem stoletju
Hej!
Danes bomo govorili o razmerah za gibalno ovirane v prejšnjem stoletju.
Gibalno ovirani so bili v 20. stoletju v slabem položaju. Družbeno so bili še manj sprejeti kot danes. Niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat tudi ni bilo osebne asistence. Šolali so se izključno v prilagojenih šolah ali pa se sploh niso imeli možnost šolati. Sama poznam gospo, ki je hodila v isto šolo, kot hodim jaz. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na fakulteto, vendar so ji to vsi odsvetovali. V njenih časih, ko še ni bilo osebne asistence, so gibalno ovirani po končani šoli običajno šli v oskrbo v dom starejših občanov. Ona je po končanem šolanju šla tja. Bila je na posebnem oddelku za mlajše invalide. A si predstavljate, da bi bili stari recimo 19 do 20 let in bi morali namesto na fakulteto iti v dom starejših občanov? In da bi tam ostali, do konca življenja? Meni to definitivno ne bi bilo všeč. Hvaležna sem, da so ti časi mimo. Invalidi lahko danes živimo svobodno in običajno življenje. Imamo možnost zaposlitve in enakovrednega šolanja. Tudi gospe, ki sem jo omenila, ni treba več živeti v domu starejših občanov, ampak s svojo družino in asistenti živi v svojem domu.
Vaša dijakinja
