Dušan Rutar
Ameriška avtorica Eve Kosofsky Sedgwick je v izvrstni knjigi »Touching Feeling: Affect, Pedagogy, Performativity« (2003) natančno pojasnila nekaj zamisli, ki nam pridejo zelo prav, če želimo dobro razumeti otroke, zlasti pa hendikep, izkušnje hendikepiranega telesa in čustveno življenje. Na kaj mislim?
Koncept afekta, ki ga raziskuje avtorica, se nanaša zlasti na telesne izkušnje in čustva. Teh ni tako enostavno kategorizirati ali artikulirati, kot si običajno predstavljamo, ko govorimo o čustvih, zlasti pa o čustvenih motnjah in težavah, ki jih imajo nekateri ljudje. Zadeva je bolj zapletena, kot si navadno mislimo.
Avtorica poudarja pomen afekta za razumevanje človeških izkušenj, zlasti čustvenih, in družbenih interakcij oziroma medsebojnih odnosov. Preprosto rečeno: načini, kako uporabljamo jezik, kako govorimo, kako čutimo in izražamo čustva, kako se obnašamo, uprizarjajo resničnost. To pomeni, da v vsakdanjih odnosih z drugimi ljudmi ne le opisujemo realnost in nevtralno komuniciramo, temveč jo tudi ustvarjamo, uprizarjamo – in nikoli nismo povsem nevtralni. Vselej smo vpleteni, kognitivno in čustveno, v odnose in realnost, vselej sodelujemo pri njenem uprizarjanju in prispevamo svoj delež.
Ki pa ga morda ne prepoznamo, morda ga ne razumemo in zanj sploh ne vemo. Ne vemo natančno, kako vplivamo na druge ljudi, ne vemo, kakšne afekte, občutke in čustva povzročamo. Ne vemo, kaj natančno zastopamo, ko smo v odnosih z njimi. Veliko stvari se dogaja nezavedno, a se o vsem tem čisto premalo pogovarjamo. Pogovarjati bi se morali bistveno več.
Bistveno več bi se morali pogovarjati zlasti na način, ki je podporen. To je način, s katerim podpiramo drug drugega, namesto da se kritiziramo, da tekmujemo se skušamo sebično prehiteti.
Torej nimajo samo drugi ljudje čustvenih izzivov; vselej jih imamo tudi mi sami. Pred nami so vsaj ta vprašanja.
Ali res dobro obvladujemo svojo jezo, smo pretirano impulzivni, se znamo radostiti, vzbujamo drugim ljudem občutke krivde, pritiskamo nanje, smo tesnobni, anksiozni, morda depresivni?
Vse to so vprašanja, ki so pomembna za čisto vsakega človeka, ne le za tiste, za katere naivno verjamemo, da so čustveno in vedenjsko moteni, prizadeti ali kar je še takih izrazov, sebe pa vselej izvzamemo.
V orisani perspektivi je zelo pomembno kritično razmišljanje in izzivanje razlagalnih modelov, ki prevzamejo skrite globine pomena, namesto da bi zagovarjali pozornost na to, kar se nam dogaja tukaj in sedaj ter je na površini, vsem na očeh. Kolikokrat slišim, da nekdo ne upa drugemu povedati tega, kar je očitno, tega, kar vidijo vsi ljudje, a molčijo, tako kot molčijo v Cesarjevih novih oblačilih.
Knjiga o afektih, čustvih in občutkih, o pedagogiki in performativnosti vključuje pomembno razpravo o sramu kot afektu in raziskuje njegovo vlogo pri oblikovanju identitete in družbenih interakcijah. Vse to me zelo zanima zlasti, ko govorimo o hendikepu, ranljivosti človeških bitij, hendikepiranem telesu in čustvenem doživljanju hendikepa.
Moje dolgoletno preučevanje hendikepa, invalidnih teles in najrazličnejših motenj, defektov in okvar, o katerih govorijo strokovnjaki, vezanih na telo, zlasti pa na osebnost in njeno čustveno življenje, mi je omogočilo, tudi skozi optiko teorije afekta, kot jo je razvila Eve Kosofsky Sedgwick, niansirano razumevanje zapletenih čustvenih izkušenj invalidnih otrok in mladih ljudi s posebnimi potrebami.
Pomembni in pogosto odločilni so prav telesni občutki, pomembna so čustva in izkušnje, ki pa se navadno izmikajo neposrednemu vpogledu in razumevanju. Ljudje jih sicer skušajo kategorizirati ali artikulirati, kolikor jih sploh zaznajo, če so dovolj občutljivi, toda včasih so neuspešni ali pa zgrešijo glavne koordinate izkušenj. Potem je tudi komuniciranje z drugim človekom bolj ali manj neuspešno, saj ga ne razumejo dovolj.
Dobro razumevanje čustvenega življenja pa zagotavlja dragocen vpogled v resničnost življenja hendikepiranih posameznikov, zlasti v to, kako krmarijo v družbi, ki jih še vedno pogosto stigmatizira in izključuje. Pri otrocih in mladostnikih s posebnimi potrebami se učinek kaže na večplastne načine.
Njihove telesne izkušnje se lahko bistveno razlikujejo od družbenih norm, kar sproži vrsto afektov, ki vključujejo sram, občutke krivde, frustracijo, ponos in odpornost. Tekstura njihovega vsakdanjega življenja – fizični občutki, čustveni odzivi na okoljske ovire in taktilne izkušnje – pomembno določajo to, kar imenujemo občutek dotika. Ta je zelo pomemben.
Interakcije hendikepiranih ali invalidnih teles s svetom – prek različnih načinov gibanja, zaznavanja ali komunikacije – namreč ustvarjajo edinstvene čustvene izkušnje, ki jih drugi ljudje težko razumejo, ker takih izkušenj morda sploh nimajo. In te izkušnje niso le osebne, temveč so globoko prepletene z družbenimi in s kulturnimi konteksti.
Strmenje, šepetanje ali izogibanje drugih ljudi postanejo del čustvene pokrajine, po kateri krmarijo invalidni otroci, kar pogosto vodi do ponotranjenih občutkov drugačnosti ali neustreznosti. Vendar pa teorija afekta odpira tudi možnosti za razumevanje invalidnosti onkraj binarne sposobnosti/invalidnosti.
Omogoča nam, da razmislimo, kako so lahko telesa, tudi hendikepirana, kraji veselja, ustvarjalnosti in povezanosti. Čustvene izkušnje otrok s posebnimi potrebami lahko vključujejo trenutke zmagoslavja pri premagovanju ovir, užitek ob iskanju dostopnih prostorov ali toplino podpornih odnosov.
Podporni odnosi so zelo pomembni, včasih pa brez njih ne moremo naprej v življenju, ker je breme preveliko, bolečina preveč ostra in trpljenje preveč moreče. Pomembni so zlasti za otroke s posebnimi potrebami, ki se pogosto znajdejo v situacijah, v katerih nanje pritiskajo, da so čimbolj »normalni« ali da premagujejo številne ovire, da bi ustrezali družbenim pričakovanjem.
Skozi optiko teorije afekta pa ugotavljamo, da taki pritiski in taka pričakovanja sami ustvarjajo nove afekte, ki lahko otroke opolnomočijo, lahko pa jih tudi omejujejo in poškodujejo.
Skratka, uporaba teorije afekta za razumevanje izkušenj otrok in mladih s posebnimi potrebami razkriva zapleteno prepletanje telesnih občutkov, čustev in socialnih interakcij. Izziva nas, da presežemo poenostavljeno razumevanje invalidnosti, motenj in okvar kot zgolj zdravstvenega stanja ali družbenega konstrukta in se namesto tega vključimo v bogato, strukturirano in pogosto ambivalentno čustveno realnost hendikepiranih življenj. Tak pristop ne le poglablja naše razumevanje, temveč predvsem odpira nove možnosti za vključenost in sprejemanje v družbi.
