Dušan Rutar
Na voljo imamo osupljiv podatek, empirično dejstvo. Vsak človek ima možgane. Možgani vsebujejo približno 86 milijard nevronov, število sinaps sega skoraj do trilijona. Možnih kombinacij med nevroni, nevronske povezave, je več, kot je atomov v znanem vesolju. Vsak človek ima tako edinstveno povezane možgane, to pa podpira univerzalno različnost. Različnosti med nami je zato lahko bistveno več, kot pa si predstavljamo. Zakaj smo potem tako uniformirani in zakaj težko prenašamo prav različnost?
V kontekstu sodobnega neoliberalnega sveta se naše razmišljanje o njem kot po navadi vrti okoli produktivnosti in dela, kar pomaga vzpostavljati (pre)obremenitve kot normo in bistveni organski del posameznikove identitete ali občutka bivanja. Različnost med ljudmi se pomembno omejuje, saj so izpostavljene norme največkrat nevprašljive.
Ljudje tako dobro poznajo izraz skrb zase, redko pa je slišati za izraz kritična skrb zase. Naj povem na kratko, kaj je mišljeno s tem izrazom. Mišljen je kritični odnos do lastne eksistence, do svojega življenja. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s kritično skrbjo zase, pravijo, da zajema tri dejavnike: prekinitev kulture preobremenjenosti, oblikovanje alternativnih načinov življenja, odprtost do tega, da tudi drugi ljudje skrbijo zase. V nadaljevanju podam podrobnosti in odgovorim na vprašanje, zakaj je kritična skrb zase pomembna.
Številni ljudje se počutijo v vsakdanjem življenju pod stresom, poročajo, da so utrujeni in včasih izčrpani. Njihovo poročanje je pomenljivo zlasti v kulturi, v kateri sicer veliko ljudi tako rekoč spontano skrbi zase; to so ljudje, ki trdijo, da je skrb zase pomemben del njihovega življenja. Zakaj potem toliko utrujenosti in stresa?
Začetni odgovor na zapisano vprašanje je, da je vsakdanja skrb zase del kulture, v kateri se ljudi nenehno priganja k delu in učinkovitosti. Ljudje se priganjajo tudi sami. Skrb zase tako ni njihova svobodna odločitev, temveč naletijo nanjo kot na del kulture, v kateri živijo. Potreba po njej je nastala drugje in ljudje pogosto ne vedo, kje in zakaj. O njenem izvoru se ne sprašujejo, temveč jo zgolj sprejemajo.
Počasi postane skrb zase del take kulture in je problematična, kajti obarva jo prav priganjanje k produktivnosti. Tudi skrb zase lahko postane produktivno delo, ki pa prav zato ne more imeti želenih učinkov.
Spodbujanje skrbi zase v kulturi zmagovalcev, v kateri je treba nenehno delati, da nima človek občutka, da je len in da je zguba, je paradoksno, kajti oblečeno je v dobronamerno preobleko. Taka skrb zase je zato pogosto le prikriti poskus, da bi človek ublažil lastne morebitne pritožbe nad življenjem, ki ga mora živeti, in bi se izognil večjim, strukturnim spremembam, verujoč, da je skrb zase čisto dober način, da postane človek zadovoljen s seboj, notranje izpolnjen in ima dobre odnose z drugimi ljudmi, ki tlakujejo pot k blagostanju.
Naj povem še enkrat, bolj po domače. Današnja skrb zase je pogosto del življenjskega sloga ljudi, ki živijo dinamično in nočejo nobenih večjih sprememb v življenju, temveč želijo to, kar se zdi, da želijo tudi vsi drugi: več istega. K vsakdanjemu delu dodajo več dela, zato včasih tudi rečejo, da delajo na sebi. Skrb zase je tako delo poleg vsega drugega dela, ki ga je treba opraviti – delo na sebi.
Poglejmo na naša vsakdanja življenja nekoliko širše. Kaj vidimo?
Živimo v svetu, v katerem je zelo pomemben denar, zato je povpraševanje po njem močno. Kako torej veliko zaslužiti? Poleg tega ljudje samodejno pripisujemo velik pomen učinkovitosti, produktivnosti in konkurenčnosti. Torej se zavedamo, da moramo tekmovati z drugimi ljudmi, saj so viri vselej omejeni. Tako tekmujemo za denar, prestiž in dobiček, ki ni nujno denar. Ali po domače: želimo biti uspešni.
Znanstvene študije pa kažejo, da tako življenje ni nujno rožnato. Še več, dokazujejo, da ima stremljenje k orisanemu neoliberalnemu idealu posledice. Te nikakor niso povsem nepričakovane. Lahko jih naštejemo: veliki fizični, duševni in zlasti čustveni stroški. Resnično, ne obstaja zastonj kosilo. Vselej ga je treba tako ali drugače, prej ali slej plačati.
Kritična skrb zase se zato prične z vprašanjem, ali sploh vem, zakaj skrbim zase in zakaj skrbim na način, ki je povsem enak načinu, s katerim skrbijo zase tudi moji sotrpini.
