Dušan Rutar
Nedavne nevroznanstvene raziskave dosledno dokazujejo, da čustvena inteligenca in regulacijske sposobnosti, povezane z uravnavanjem lastnega čustvenega izražanja, bistveno oblikujejo načine, kako komuniciramo med seboj oziroma se pogovarjamo. Študije z uporabo fMRI slikanja kažejo, da posamezniki z višjo čustveno inteligenco v pogovorih aktivirajo različne nevronske mreže, zlasti v sprednji cingularni skorji in prefrontalnih regijah, povezanih s čustveno regulacijo in socialno kognicijo. To čisto preprosto pomeni, da so pozornejši na sogovorca in mu bolj naklonjeni, bolj umirjeni, manj impulzivni, manj napeti in razdražljivi.
Dokazi za to povezavo izhajajo iz več raziskovalnih smeri. Študije posameznikov z aleksitimijo (težave pri prepoznavanju in izražanju čustev) razkrivajo pomembne okvare v njihovi sposobnosti oblikovanja in vzdrževanja odnosov, ne le komuniciranja, saj so čustveno hladni in neodzivni.
Nasprotno pa longitudinalne raziskave, ki spremljajo ljudi z razvitimi veščinami čustvene regulacije, kar pomeni, da se zlasti ne bojijo izražati čustev, kažejo, da sčasoma ohranjajo stabilnejše in bolj zadovoljujoče odnose.
Morda najbolj prepričljive so študije reševanja konfliktov in komuniciranja, ki je pri tem potrebno. Čustveno inteligentnejši posamezniki izkazujejo izrazito boljše rezultate v pogajalskih scenarijih, saj kažejo večjo sposobnost branja čustvenih stanj drugih in temu primerno prilagajajo svojo komunikacijo, ki je zato umirjena, trezna, razumna in modra. Ta veščina se izkaže za ključno zlasti v situacijah z velikimi vložki, kjer lahko čustvena napetost iztiri produktivni dialog ali pa ga povsem onemogoči. Vsi vemo, kaj to pomeni, saj dobro poznamo ljudi, ki ne zmorejo dialoga, temveč poznajo samo monolog in vsiljevanje svojih mnenj drugim ljudem, pri tem pa so pogosto impulzivni, jezni in napadalni. To so ljudje z nizko stopnjo čustvene inteligentnosti.
Biološka podlaga za to povezavo leži v našem sistemu zrcalnih nevronov, ki nam omogoča, da se vživimo v čustvena stanja drugih in smo sočutni. Raziskave kažejo, da imajo boljši čustveni regulatorji aktivnejše sisteme zrcalnih nevronov, kar omogoča globlje razumevanje perspektiv drugih med komunikacijo. Te ugotovitve kažejo, da čustvena inteligenca ni le koristna, temveč je bistveno potrebna za učinkovito komunikacijo, saj zagotavlja temelje za razumevanje, empatijo, sočutje in ustrezen odziv v socialnih interakcijah, v katerih ne bi smela prevladovati perspektiva tistih, ki so pač agresivnejši ali bolj egocentrični.
Izkaže se, da je čustveno življenje možganov mnogo pomembnejše za medsebojne odnose in komunikacijo, kot smo mislili doslej.
Knjiga Richarda Davidsona »Čustveno življenje vaših možganov« (The Emotional Life of Your Brain (2012)), ki jo je napisal v soavtorstvu s Sharon Begley, predstavlja več ključnih ugotovitev iz njegovih nevroznanstvenih raziskav, ki so še danes zelo pomembne tako za razumevanje čustvenega življenja ljudi kot za razumevanje delovanja možganov in komunikacije. Oglejmo si nekatera ključna spoznanja, ki jih lahko s pridom uporabljamo v vsakdanjem življenju.
Starši, ki vedno znova posredno ali neposredno sporočajo svojim otrokom, da so drugi ljudje boljši od njih, jim ne sporočajo le tega – sporočajo jim, da so drugi vrednejši. Otroci oziroma njihovi možgani se zato počasi naučijo čustveno in kognitivno razumeti sebe na način, ki ga izraža laični izraz »nizka samopodoba«. Sebe vse manj cenijo, vse manj se imajo radi, v njihovih očeh je lastna vrednost vse manjša. Včasih kdo začne razmišljati o samomoru, prepričan, da je itak vse skupaj brez veze. Tako razmišljanje je toksično zlasti ob prihajajočih praznikih, ko postanejo prazni, odtujeni, hladni ali toksični odnosi še bolj srhljivi in mrzli, kot so sicer.
Ob tem velja spregovoriti o nečem, kar imenujemo čustveni slog.
To ni nič drugega kot način, kako čustveno življenje oblikuje naše vsakdanje individualne odzive in komunikacijo. Njegova pomembna sestavina je odpornost ali to, kako hitro si opomoremo od čustvene stiske, zlasti od tega, kar ponazarja zgornji zapis o odnosih med starši in otroki. Otroci, pa ne le oni, znajo zelo natančno povedati, kako so jih »tlačili dol«, kako se je v njih rojeval občutek, da niso dovolj dobri. In če niso dovolj dobri, so morda slabi – tako razmišljajo oziroma sklepajo. Komunikacija je v takih primerih že zelo prizadeta.
Obstajajo še druge razsežnosti čustvenega sloga (kako dolgo lahko vzdržujemo »pozitivna čustva«; socialna intuicija: kako spretni smo pri zaznavanju socialnih signalov; samozavedanje: kako dobro zaznavamo telesne občutke; občutljivost za kontekst: kako dobri smo pri uravnavanju čustev; pozornost: kako oster in jasen je naš fokus), bistveni pa so naši medsebojni odnosi.
Ti odločilno vplivajo na hitrost razvijanja občutkov, kako slab je nekdo, kako neustrezen ali nevreden je, pa tudi na hitrost čustvenega okrevanja, na učinkovitost premagovanja stisk, na uravnavanje čustev. Stiske bodo vedno nastajale, zato je tako pomembno krepiti zmožnosti čustvenega okrevanja in rezilientnosti ali odpornosti.
Na nekatere dejavnike, ki vplivajo na vse to, kajpak ne moremo neposredno vplivati (genetske predispozicije za čustveno odpornost; struktura in povezljivost možganov, zlasti v prefrontalnem korteksu; delovanje avtonomnega živčnega sistema), na druge lahko (kakovost in vzorci spanja; telesno zdravje in ravni telesne vadbe; uravnavanje hormonov (zlasti kortizola)).
Psihološko so najpomembnejši medsebojni odnosi, kot rečeno. Na čustveni slog in na čustveno vedenje ljudi močno vplivajo prejšnje izkušnje s težavami, s katerimi se ljudje srečujejo, ter temeljna prepričanja o stiski in okrevanju, zlasti pa kulturni odnosi do čustvenega izražanja.
Še vedno je namreč močno navzoče prepričanje, da človek ne sme biti čustveno »šibak«, da ne sme pokazati svojih čustev, ranljivosti in čustvenih ran.
Delovanje podpornih skupin ponazarja in dokazuje, kako problematično je tako prepričanje in koliko škode v obliki čustvenih ran povzroči. Razvijanje kulture dobrega pogovarjanja je nujno potrebno, če želimo, da bo naše komuniciranje učinkovitejše in bomo užili več duhovnega in telesnega miru, dobrega počutja in blagostanja.
