Dušan Rutar
Knjiga, ki sem jo pisal zadnji dve leti, Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev: etika, starši in »uspešni« otroci, je izšla. Zakaj sem jo napisal? Napisal sem jo, da bi popisal številne izkušnje, ki so se nabrale skozi leta, odkar se kot psiholog srečujem z mladostniki in njihovimi starši. In zlasti zato, da bi si pojasnil, kako odločilen je za življenje način, kako je otrok vzgajan in kako se kasneje vzgaja kot odrasel človek. Da ni obdelovan tako, kot mizar obdeluje kos lesa, temveč je vrtnar, ki skrbi za svoj vrt, za življenje kot vrt.
Skoraj vse življenje delam kot psiholog, kar pomeni, da se dnevno že desetletja srečujem z ljudmi, ki želijo spremembo. Želijo manj trpljenja in več radosti. Želijo več samostojnosti in neodvisnosti, več sprejemanja in potrjevanja, več ljubezni in naklonjenosti, več pripoznavanja, več skrbi zase.
Srečanja z ljudmi imajo skupni imenovalec, ki bi ga rad natančno predstavil, obširno pa sem ga popisal v knjigi.
Ti se boš spremenil. Ne bodo se spremenili drugi ljudje, ker ti tako želiš. Ne bo se spremenila družba, ne bo se spremenilo vesolje. Ne bodo se spremenili kultura, fizično okolje ali politične elite. Ti se boš spremenil. Spremenil se boš, ker si se odločil, da se hočeš spremeniti. Da ne želiš biti še naprej to, kar si, čeprav ti drugi ljudje želijo, da ostaneš, kar si. Ne želiš biti več, kar si, ker je preveč bolečine in trpljenja, ker je preveč toksičnosti okoli tebe in v tebi. Preveč je žalosti in strahov in tesnobe, življenje pa je kratko.
Življenje je kakor vrt. Kakšen vrt želiš imeti? Katera semena želiš posaditi v njem, katere rastline želiš vzgojiti, kultivirati, da boš skrbel zanje? Naj rastejo v tvojem vrtu semena, ki so jih tja posejali drugi ljudje, ali semena, ki si jih posejal sam?
Obstaja temeljno človeško hrepenenja po preobrazbi, ki se globoko ujema ne le z mojim delom, temveč tudi z delom Joeja Dispenze o nevroplastičnosti in zavestni spremembi, nad katerim sem navdušen. Verjamem tudi, da je metafora vrtnarjenja proti mizarstvu dober način za razumevanje organske narave osebne rasti, ki jo poudarja tudi Dispenza, in sicer v svojih raziskavah o spreminjanju možganov in vedenja.
Dejstvo je, da ko ljudje iščejo spremembe, kot to počnejo osebe, ki se oglasijo pri meni, se pogosto najprej osredotočajo na zunanje okoliščine, ker je laže pričakovati, da se bodo spremenili drugi ljudje, zaradi katerih trpijo, ne pa one same. Vendar pa terja trajnostna osebna preobrazba temeljit premik v notranjih prepričanjih, nevronskih vzorcih in energetskih stanjih. Želja po »manj trpljenja in več veselja« zato ni le čustvena preferenca – predstavlja namreč biološki imperativ za možgane, da se preusmerijo v bolj prilagodljive vzorce vedenja, čustvovanja in delovanja.
Dispenza poudarja pomen ustvarjanja pravih pogojev za spremembe, saj te brez njih niso mogoče. Tako kot vrt potrebuje primerno prst, vodo in sončno svetlobo, človeški možgani potrebujejo posebne pogoje – vzvišena čustva, osredotočeno pozornost in jasen namen –, da olajšajo nevroplastične spremembe.
Vpliv staršev na otroke je enak temu, kar Dispenza imenuje »namestitev novega programiranja«. Zgodnje otrokove izkušnje ustvarjajo nevronske poti, ki oblikujejo prihodnje možnosti, vendar njegovo delo kaže, da je mogoče celo globoko zakoreninjene vzorce preoblikovati z zavestnim trudom in razumevanjem, kako se možgani spreminjajo. A pot od trpljenja do veselja nikoli ni linearna ali premočrtna, saj terja to, kar Dispenza imenuje »prekinitev navade, da smo, kar smo« – spoznanje, da preobrazba izhaja iz spreminjanja naši prepričanj, tega, v kar verjamemo, našega energetskega stanja in notranjega okolja, kar je podobno ustvarjanju optimalnih pogojev na vrtu.
