Dušan Rutar
Napovedovanje prihajajočih prazničnih dni je klišejsko polno ugotavljanja, kako so prazniki intrinzično čarobni, magični, veseli, razigrani in prijazni. Saj za koga tudi so, toda sam vedno znova poslušam predvsem ljudi, ki sovražijo praznike. Sovražijo jih bodisi zato, ker so osamljeni in se počutijo grozno ob veselih in k čarobnosti praznikov naravnanih ljudeh, bodisi zato, ker poteka tako praznovanje v odtujenem in toksičnem družinskem okolju, iz katerega bi človek prej pobegnil, kot pa verjel, da se bo čarobnost kar nenadoma pojavila od nekod.
Ljudje podobno sovražijo skupne izlete, skupna potovanja, skupno preživljanje vikendov. Veliko ljudi ima najraje delo, službo, zaposlitev, nekaj, da jim ni treba domov, da imajo izgovore, da se lahko ognejo toksičnim odnosom. A zakaj potem ne izstopijo iz njih?
Načeloma lahko vsak človek kadarkoli izstopi iz vsakega odnosa. Zlasti želi izstopiti, če je odnos toksičen, tak, da zaradi njega trpi, da ga prizadene, da mu povzroča vsaj nelagodje, če že bolečine ne. Kaj pa majhen otrok? Dolga leta ne more izstopiti, če mu pri tem ne pomagajo strokovnjaki, ko ugotovijo, da živi v toksični družini. Resnično, včasih je otroštvo eno samo dolgoletno trpljenje.
Obstaja še en skupni imenovalec tega, kar mi pripovedujejo ljudje. Za toksične odnose je organsko značilno, da se ljudje ne pogovarjajo, se medsebojno ne poslušajo in se ne slišijo. Ali ni to temeljna oblika hendikepa v medsebojnih odnosih in sploh v doživljanju lastne eksistence?
Ljudje, ki se ne poslušajo, se namreč ne morejo slišati, za vsakega človeka in za njegovo doživljanje sebe pa je temeljno prav poslušanje. Človek kratko malo mora biti slišan, mora čutiti, da ga nekdo posluša in sliši, sicer se pri njem razvija občutek, da ni dovolj vreden. In če ni dovolj vreden, je to zanesljiva pot k depresiji; človek zboli.
Drugi skupni imenovalec je po domače ta: dol me tlačijo. Ta izraz slišim vedno znova. Zdi se, da je veliko ljudi, ki drug drugega dol tlačijo. Kaj to pomeni?
Izraz tlačijo me dol, pomeni, da ljudje na tisoč načinov v glavnem nezavedno in refleksno sporočajo drug drugemu, da niso vredni, dovolj dobri, da ne naredijo dovolj, da naredijo kaj narobe, da so problematični, da niso dovolj normalni …
Ljudje, ki se tlačijo dol, namesto da bi se poslušali in slišali, se spodbujali in se medsebojno potrjevali, so na slabi poti, čeprav dol tlačijo druge. V tem je nekaj paradoksnega. Človek, ki dol tlači druge, namreč dela isto tudi samemu sebi, zato ne uživa zadovoljstva, čeprav ljudje včasih mislijo, da to dela za lastno zadovoljstvo ali celo užitek.
Saj v tem je, strogo vzeto, nezavedni užitek, le da je to užitek v tem, da gre drugemu slabo. Ni torej pomembno, da gre meni slabo, poteka razmišljanje, zares pomembno je, da gre drugemu še slabše.
Praznični okraski se bodo tako vnovič lesketali, ena in ista sezonska glasba bo brez premora kot lajna polnila zrak, za mnoge ljudi pa bo to, kar naj bi prinašalo veselje, sprostitev in potrjevanje le boleči opomnik tega, kar manjka, je izgubljeno ali pa sploh nikoli ni obstajalo.
Resnično, prazniki delujejo kot močno povečevalno steklo za človeško trpljenje in medsebojno odtujenost. Družbena pričakovanja veselja, magičnosti in povezanosti ustvarjajo neznosen kontrast za tiste, ki doživljajo osamljenost, žalost, odtujenost ali strupeno družinsko disfunkcionalnost. Zapovedana kulturna pripoved o popolnih družinskih srečanjih in magičnih trenutkih veselja v krogu najbližjih se lahko tistim, ki so medsebojno odtujeni ali nosijo travme iz otroštva in preteklih prazničnih časov, zdijo kot kruta šala. Torej ni čisto res, da se vsi ljudje veselijo praznikov in drug drugega; živijo ljudje, ki drug drugega komaj še prenašajo.
Finančni pritiski dodajo še eno plast stiske. Komercializirana narava sodobnih praznikov in počitnic namreč ustvarja povsem nemogoče standarde, zaradi česar se mnogi počutijo neustrezne in nevredne, ker ne morejo zagotoviti daril ali čarobnih doživetij, za katere verjamejo, da jih njihovi najdražji pričakujejo. Ta materialistični poudarek spremeni tisto, kar bi morala biti smiselna povezava, v transakcijski stres.
Socialni mediji krepijo te občutke s predstavitvijo skrbno izbranih in vedno enakih podob popolnih praznovanj, zaradi česar se osamljeni ljudje počutijo še bolj izolirano. Prisiljena sezonska veselost se lahko zdi kot napad na ljudi, ki se že tako borijo z odtujenostjo, depresijo, anksioznostjo ali občutki manjvrednosti, zaradi česar se počutijo še bolj neskladne s svetom okoli sebe.
Skrajšana dnevna svetloba in hladno, megleno vreme še povečujeta orisane čustvene izzive, saj prav zanje gre, in ustvarjata popolno nevihto sezonske afektivne motnje, ki je na vrhu praznične stiske. Za nekatere ljudi so tako prazniki eno samo mukotrpno odštevanje do konca, in ne čarobno praznovanje, dokler se umetno ustvarjeno veselje ne umiri in se pritisk za uresničitev sreče zmanjša.
Razumevanje te senčne strani praznikov je ključnega pomena za razvoj pristnega sočutja in ustvarjanje prostora za pristna čustvena doživetja, ki pa se jih številni ljudje kratko malo bojijo.
