Dušan Rutar
Številni izčrpani in utrujeni ljudje, ljudje s kroničnim stresom napačno verjamejo, da je zdravilo za vse to – počitek. V resnici je nekaj drugega: sočutje do sebe, srčnost. Zlasti pa popolna, absolutna iskrenost in poštenost do sebe ter brezobzirna kritika okolja, v katerem se je človek izčrpal in utrudil, zlasti medsebojnih odnosov.
Ljudje so namreč prevečkrat arogantni do sebe, ne le do drugih ljudi, so brezbrižni in se sabotirajo. Ne prisluhnejo sebi, ker so nekje globoko v sebi trmasto prepričani, da morajo živeti hitro in da morajo predvsem veliko delati, da bi bili pomembni. Nenehna zaposlenost je moje bistvo, si rečejo – dokler ne padejo dol, kot se reče.
Hitrost ni rešitev, delo ni rešitev.
Človek je izgorel in utrujen, toda utrujenost ni značilnost izgorelosti. Človek, ki dela smiselne reči in ni osamljen, je kdaj utrujen, toda to še ne pomeni, da je izgorel. Po pretečenem maratonu smo utrujeni, toda občutek nam pravi, da smo zadovoljni, morda celo srečni. Izgorelost pomeni nekaj čisto drugega.
Izgorelost in izčrpanost je najprej in bistveno čustvena izčrpanost, je čustvena praznina, je čustvena otopelost, je osamljenost, je nerazumljenost, je občutenje nesmiselnosti tega, kar človek počne. Pomeni odsotnost priznanja in sprejetosti, potrjevanja, za katerega lahko poskrbijo samo iskreni in pošteni drugi ljudje. Ali po domače: izgoreli ljudje so velikokrat čustveno prazni, kot bi se jim izpraznilo srce.
Paradoksno je, da eksistencialna praznina ustvarja eno najtežjih bremen, ki jih srce lahko nosi. Medtem ko praznina sicer nakazuje odsotnost, se paradoksno manifestira kot oprijemljiva teža – kot črna luknja, katere ničevost izvaja uničujočo gravitacijsko privlačnost. Ta praznina se pogosto pojavi, ko živimo nepovezani s smislom, z namenom in s pristnimi odnosi.
Viktor Frankl je v svojem delu o eksistencialni analizi opazil, da se ta praznina pogosto kaže kot oblika duhovne teže. Ljudje, ki jo doživljajo, pogosto izpostavljajo občutek »obremenjenosti«, čeprav ne morejo identificirati nobenega posebnega vzroka. Kot da sama odsotnost smisla postane prisotnost, teža, ki obremenjuje dušo.
Ta teža se lahko kaže na več načinov, in sicer kot breme neizpolnjenega potenciala (ko čutimo, da živimo pod svojimi zmožnostmi), kot teža nepristnosti (ko živimo v skladu s pričakovanji drugih, in ne v skladu s svojo resnično naravo), kot teža odklopa (ko smo izgubili stik s svojo sposobnostjo za pristna čustva in odnose), kot breme nepriznane žalosti (ko smo odtujeni od naravne žalosti in radosti življenja).
V starih, tradicionalnih družbah je srce pogosto najpomembnejši telesni organ. Nikakor ne po naključju. Poglejmo, zakaj ne.
Stari Egipčani so, denimo, verjeli, da po človekovi smrti najprej stehtajo njegovo srce. Postavijo ga na tehtnico, v skodelico, v drugo skodelico pa postavijo pero. Če je srce težje od peresa, je to zanesljivo znamenje, da je človek živel v pomanjkanju sočutja, hvaležnosti in harmonije. Morda je veliko delal in je imel veliko denarja, toda to preprosto ne šteje. Danes ni čisto nič drugače, le da smo skoraj v celoti pozabili na tehtanje srca.
Hitrost življenja nam ne dovoli, v resnici si ne dovolimo sami, da bi si vzeli dovolj časa in pretehtali pravo bistvo našega življenja.
Starodavni egipčanski ritual tehtanja srca s peresom nam ponuja globoko metaforo za sodobno samorefleksijo, a je vprašanje, če nam sploh kaj pomeni. Čeprav ne verjamemo več v dobesedne obrede tehtanja srca, vprašanje vendarle ostaja: Kako težka so postala naša srca zaradi zamer, zagrenjenosti in otrdele brezbrižnosti?
Srce, obremenjeno z nakopičenimi zamerami, zamujenimi priložnostmi za prijaznost in s trenutki, ko smo izbrali brezčutnost namesto sočutja, nosi breme, ki ne vpliva le na naše odnose, temveč tudi na naše celotno počutje in občutenje življenja.
Sodobna psihologija potrjuje domnevo starih Egipčanov – da skrivanje negativnosti in pomanjkanje hvaležnosti ustvarja psihično in celo fizično težo, ki vpliva na naše zdravje, odnose in zadovoljstvo z življenjem. Lahkotnost srca, ki izhaja iz sočutja, izražanja hvaležnosti in življenja v harmoniji z drugimi, ni le poetična podoba – je oprijemljivo stanje bivanja. Vsako dejanje prijaznosti, vsak trenutek pristne hvaležnosti, vsaka odločitev, da odpustimo, namesto da zamerimo, olajša naše metaforično srce. Morda bi živeli drugače, če bi si predstavljali, da se naša srca ob koncu življenja tehtajo – ne zaradi božanskih sodnikov, temveč zaradi akumuliranega vpliva naših odločitev na nas same in na druge ljudi.
Vprašanje namreč ni, ali se takšno tehtanje zgodi po smrti, temveč je: Kako teža naših odločitev vpliva na nas, ko še živimo.
Srce namreč ne postane težko samo zaradi tega, kar smo naredili narobe, temveč tudi zaradi tega, česa nam ni uspelo narediti prav: zaradi naših opustitev, naših neuspehov, da bi se v celoti vključili v življenjske možnosti za smisel in povezave z drugimi ljudmi. Vsak trenutek, ko izberemo otopelost namesto občutkov, varnost namesto rasti, izolacijo namesto ranljivosti, prispeva k tej teži. Paradoksno pa je, da način za lajšanje tega eksistencialnega bremena pogosto vključuje sprejemanje več, ne manj: več odgovornosti, več angažiranosti, bolj pristne občutke.
Irvin Yalom tako predlaga: ko se v celoti ukvarjamo s temeljnimi življenjskimi skrbmi – s smrtjo, svobodo, z izolacijo in nesmiselnostjo –, lahko srce začne odkrivati svoj naravni vzgon.
Stari Egipčani so morda spoznali, da imajo najtežja srca pogosto tisti ljudje, ki so zavrnili povabila življenja, da rastejo, ljubijo in se poglobljeno ukvarjajo s temeljnimi vprašanji obstoja. Pero v orisani slovesnosti morda ne predstavlja le etične lahkotnosti, temveč predvsem duhovno lahkotnost, ki izhaja iz polnega in pristnega življenja, tudi ob soočenju z življenjsko inherentno praznino. To razumevanje nakazuje, da način za olajšanje eksistencialno težkega srca ni počitek ali neposredno iskanje sreče, temveč je sprejemanje celotnega spektra človeških izkušenj – vključno z njihovimi temnejšimi vidiki – ob ohranjanju naše sposobnosti za čudenje, hvaležnost in pristno povezanost.
Srce ne postane lažje z izogibanjem življenjskim bremenom, temveč z razvojem duhovne moči, da jih elegantno nosimo.
