Dušan Rutar
Na eni od podpornih skupin, ki jih vodim, je bilo izpostavljeno vprašanje, kdo najbolj potrebuje podporne skupine in zakaj. Kateri ljudje naj bi se torej vključevali v delo podpornih skupin in kaj bi s tem pridobili?
Odločil sem se odgovoriti na vprašanje, vendar po ovinku. To storim tako, da na kratko predstavim, kako starši s svojimi vzgojnimi postopki vplivajo na čustveni razvoj otrok, ki bodo kajpak nekoč odrasli ljudje.
Ameriški psiholog John M. Gottman je prepoznal štiri oblike starševskih stilov, ki so za nas v tem trenutku najpomembnejši. Razčlenil in podrobno je opisal njihove vplive na čustveni razvoj otrok, zato si njih velja ogledati.
Prvi starševski slog: starši, ki skrbijo za coaching čustev (angl. Emotion Coaching Parents). Starši, ki obvladajo ta slog vzgajanja, najprej poslušajo svojega otroka in prepoznavajo njegova čustva. Z otrokom se pogovarjajo in izkoristijo pogovore kot priložnost za intimnost in učenje. Učijo se o otrokovem notranjem doživljanju, učijo se prepoznavati njegova notranja psihična stanja, da bi jih razumeli. Potrjujejo otrokova čustva, potrjujejo njegovo doživljanje in mu jih pomagajo verbalno opisati. Otroku postavljajo jasne, razumne in razumljive meje, sočasno mu pomagajo pri reševanju težav, s katerimi se kdaj pa kdaj sooči.
Skozi orisani starševski slog se otroci učijo boljše in učinkovitejše čustvene regulacije, krepijo samozavest, izboljšujejo socialne odnose, razvijajo čustveno inteligenco, postajajo odpornejši in spretnejši pri reševanju vsakdanjih problemov oziroma izzivov.
Drugi starševski slog: starši, ki zavračajo in nočejo slišati (angl. Dismissing Parents). To so starši, ki obravnavajo čustva svojih otrok, pogosto tudi svoja čustva, kot nepomembna ali trivialna. Želijo, da tako imenovana »negativna čustva« čim hitreje izginejo. Pogosto zavračajo čustva ali pa skušajo zmanjšati njihov pomen. Verjamejo, da so »negativna čustva« škodljiva. Izogibajo se čustvenim situacijam.
S takim slogom delajo starši škodo, kajti njihovi otroci se postopoma naučijo, da so čustva napačna ali neveljavna, slaba, nepomembna ali trivialna. Zaradi takega razmišljanja imajo težave z uravnavanjem čustev, njihova samozavest pada, morda imajo težave pri reševanju čustvenih težav. Pogosto skrivajo ali potlačijo čustva, ker se jih bojijo, povečujejo tudi tveganje za razvoj anksioznosti oziroma tesnobe. Imajo težave v medsebojnih odnosih, saj premalo zaupajo tako sebi kot drugim ljudem.
Tretji starševski slog: starši, ki ne odobravajo (angl. Disapproving Parents). Neodobravajoči starši pogosto kritično presojajo otroke in zavračajo njihova čustva, zlasti »negativna«. Za njihova čustva kažejo malo zanimanja, enako velja za otrokove občutke in misli. Lahko jih celo kaznujejo ali grajajo zaradi njihovega čustvenega izražanja, otrokom postavljajo stroge omejitve glede čustvenega izražanja, kajti na čustva gledajo kot na znak šibkosti.
Posledice, ki jih prenašajo tako vzgajani otroci, so: povečana čustvena reaktivnost, slaba samoregulacija in impulzivnost, nizko zaupanje v reševanje problemov, težave z zaupanjem v odnosih, povečano agresivno vedenje, višja stopnja depresivnosti in tesnobe, težave pri vzpostavljanju intimnih odnosov.
Četrti starševski slog: Laissez-Faire starši. To je slog vzgajanja, v katerem starši sprejemajo vse čustvene izraze, otrokom nudijo tolažbo, a jih ne usmerjajo, ne postavljajo omejitev glede vedenja, izogibajo se poučevanju glede reševanja problemov, ne pomagajo otrokom, da se učijo iz čustev.
Tako vzgojeni otroci imajo pogosto težave s koncentracijo, težave pri sklepanju prijateljstev. Njihova čustvena regulacija je slaba, omejeni so glede reševanja problemov, borijo se s postavljanjem meja, lahko imajo težave s socialno prilagoditvijo, njihovo čustveno razumevanje je omejeno.
Psihološke raziskave starševskih slogov so doslej pokazale, da »treniranje čustev« vodi do večjega blagostanja in boljše regulacije čustvenega življenja, to pa vodi k boljšim in kvalitetnejšim medsebojnim odnosom. Zgodnje čustveno usmerjanje otrok vpliva na kasnejše odnose med odraslimi, zato je učenje čustvene inteligentnosti dolgoročna naložba v odnose. Starševski stil vpliva tudi na razvoj možganov, ki je kajpak pozitiven bodisi negativen, kar je razvidno iz zgornjih opisov starševskih slogov. Učinki se prenašajo iz otroštva v odraslo dobo. Različni slogi vzgajanja vplivajo na sisteme odzivanja na stres, vplivajo na razvoj možganskih vezij za uravnavanje čustev, na razvoj prefrontalnega korteksa, vplivajo na vzorce medsebojne navezanosti.
Družbene posledice vzgajanja otrok prav tako niso zanemarljive, kajti coaching čustev izboljšuje odnose med vrstniki, krepi veščine reševanja konfliktov, spodbuja razvoj empatije in sočutja, krepi družinske vezi in druge medsebojne odnose.
Na primer na delovnih mestih. Prav za to pa so podporne skupine.
