Letošnje delavnice iz čustvene inteligentnosti bom pričel tako, da bomo najprej še enkrat natančno premislili, kaj čustvena inteligentnost sploh je, in se pogovarjali o tem. To bomo naredili zato, da bomo bolje razumeli drug drugega in imeli boljše odnose. Zveni čisto preprosto, vendar je tudi zahtevno.
Čustvena inteligentnost je namreč sposobnost branja tega, kar se dogaja med nami, razumevanja, kaj nekdo potrebuje, tudi če tega ne pove ali ne more povedati. Pove nam, kdaj govoriti, kaj reči in kdaj molčati. Pomaga nam, da se znajdemo med kopico kompleksnih nepisanih pravil našega družbenega življenja, da vsaj za silo obvladujemo lastne čustvene odzive, da ne povzročimo še več težav, kot jih že tako ali tako.
Ignorirati čustveno inteligentnost pomeni biti brezbrižen do tega, kar nenehno deluje med nami. Če to spregledamo, spregledamo večino tega, kar se dejansko dogaja. Potem vedno znova začenjamo iz ničle, napačno beremo signale in se neustrezno odzivamo, ker ne vemo, da nosijo čustveno inteligentni ljudje v sebi protislovja. To pomeni, da je lahko nekdo prizadet zaradi nas in nas še vedno ljubi, je jezen in obenem ve, da je nepravičen, si želi bližine in potrebuje distanco, misli resno, kar govori, in tega ne misli resno. Res vznemirljivo in zahtevno.
Se torej reče pismenost ali inteligentnost? Ni važno. Čustveno inteligentnost ali pismenost razumem kot sposobnost branja. To ni »sposobnost prepoznavanja in obvladovanja čustev«, kot piše v priročnikih, ta definicija pa je tudi vsepovsod drugje. Tako razumevanje čustvene inteligentnosti je isto kot reči, da je glasba organiziran skupek zvočnih valov. Tehnično gledano je to sicer res, vendar ne pove ničesar zares pomembnega. Če zares hočemo razumeti drugega človeka in samega sebe, je dobro razumeti čustveno inteligentnost kot sposobnost branja tega, kar se dogaja spodaj ali zadaj, globoko pod tem, kar nekdo počne ali reče.
Ko se tako srečam z drugim človekom in se zapleteva v pogovor, že vem, da je dobesedna vsebina njegovih besed pogosto najmanj pomemben del tega, kar mi želi sporočiti. Naj navedem primer.
Zelo verjetno je, da mi bo sporočil, da je v redu. A kaj to zares pomeni?
Možno je, da je v redu 20 % svojega časa. Prav tako je mogoče, da 30 % svojega časa ni v redu, vendar noče o tem govoriti. Čisto mogoče je, da ni v redu in ga boli, ker tega ne opazim. Lahko mi sporoča, da ni v redu in da mi ne zaupa dovolj, da bi mi to povedal. Navsezadnje je lahko v redu prav zdaj, ni pa bil v redu včeraj.
To je preprost primer iz vsakdanjega življenja, ki pa nam veliko pove.
Besede so enake, pomen je vsakič popolnoma drugačen. Čustvena inteligentnost tako pomeni vedeti, za kateri pomen v resnici gre. Kako naj to vem?
Vem tako, da berem: ton glasu, kaj se je zgodilo pred tem trenutkom, česa mi NE pove, govorica telesa, hitrost odzivanja, kontekst najinega odnosa. To niso dodatne informacije. TO SO informacije. Besede so le nosilci.
Najzahtevnejše pri tem je, da ljudje skoraj nikoli ne povedo neposredno, kaj mislijo. Tega ne naredijo zlasti takrat, ko je to najpomembnejše. Ko nekdo reče: »Misliš, da pretiravam?«, želi našo potrditev, da ne pretirava. Ali pa me preizkuša, če bom dovolj iskren: »Nočem te motiti, ampak ...« pomeni, da mi bo ravnokar povedal nekaj pomembnega, medtem ko se bo opravičeval, da me moti. Ko reče »V redu je, naredi, kar hočeš«, mi je že jasno, da ravno ni v redu in da želi, da naredim nekaj posebnega. Ko me povabi k pogovoru z »Morala bi se pogovoriti«, je nekaj narobe, zato nadaljuje z »Nič ni narobe, samo utrujen sem«. Včasih je res utrujen, a ne tokrat – narobe je nekaj drugega.
Čustvena inteligentnost je tekoče znanje tega drugega jezika, ki ga vsi govorijo, a redki zares razumejo. Brez njega beremo notni zapis, vendar ne slišimo melodije, razumemo besede, vendar zgrešimo pomen.
Pravila, ki uravnavajo naše medsebojne odnose, pogovore in interakcije, niso vselej jasno napisana. Spreminjajo se, obremenjena so s čustvi, odvisna so od konteksta. Čustvena inteligentnost je raba jezika, s katerim lahko vse to razumemo, ne da bi se izgubili v neznani pokrajini.
Nizka stopnja čustvene inteligentnosti pomeni, da se človek stalno zaletava v stvari, ki jih ne predvidi. »Saj sem bil samo iskren!« Seveda si bil, toda iskrenost brez ustreznega takta povzroči samo škodo. »Sami so rekli, da želijo moje mnenje!« Res je, toda želeli so potrditev, ne pa kritike. Tole imam najraje: »Samo pomagati sem hotel(a)!« Da, toda tvojo pomoč so zaznali kot moralistično pridiganje. »Nisem vedel, da so razburjeni!« Nisi, vsi drugi pa so.
Visoka čustvena inteligentnost pomeni, da znamo prebrati ovire, teren, kontekste in se premikati, ne da bi povzročali škodo ali se poškodovali.
Vsi vemo iz izkušenj, da so naši odnosi kompleksni, to pa preprosto pomeni, da teče med nami hkrati več podatkovnih tokov, če jih lahko tako imenujem, zato nas mora zanimati: kaj je nekdo povedal, česa ni povedal, kako se počuti, mu je prijetno ali neprijetno, čigav status je ogrožen, če nas je več, kaj se je zgodilo pred petimi minutami, ker to vpliva na ta trenutek, kakšna je zgodovina odnosov med temi ljudmi, kaj prav zdaj potrebuje vsakdo izmed njih, kje so točke napetosti, kdaj spregovoriti, kdaj utihniti.
Skoraj neverjetna sposobnost čustveno inteligentnih ljudi je, da vse to spremljajo vzporedno in razumejo v realnem času, obenem pa spretno in primerno prilagajajo svoje vedenje oziroma odzivanje.
Manj čustveno inteligentni ljudje se medtem zmedeno sprašujejo, zakaj so vsi nenadoma utihnili, če pa je bila na vrsti šala.
K meni pogosto pridejo ljudje, ko so razburjeni. Kaj potrebujejo? Slab odziv, ki je: takoj ponudim rešitev? Nikakor ne. Želijo si drugačnega odziva. Upravičeno.
Prav zato se najprej vprašam, česa si želijo. Morda si res želijo rešitve, a to je redko. Pogosteje si želijo potrditve: kar se vam je zgodilo, vas je upravičeno razburilo. Enako pogosto želijo dovoljenje, da preprosto čutijo, kar čutijo (vsakdo bi bil razburjen). Ali pa ne želijo nobenega nasveta in se želijo samo sprostiti v tišini in moji navzočnosti. A ničesar od tega ne morem vedeti vnaprej, zato moram zelo hitro natančno prebrati množico drobnih znakov in jih prestaviti v kontekst najinega trenutnega odnosa. Čustvena inteligentnost pomeni vedeti, kateri so in se jim ustrezno prilagoditi.
To je ključno: jaz se prilagajam sogovorcu, ne on meni.
Sogovorcu zato nikoli ne bom rekel »Naj ti povem, kaj bi moral storiti«. To bi bilo okorno, grobo in neinteligentno. Rekel bom: »Pripravljen sem razmišljati s seboj, da prideva do dobre rešitve.«
Ključna veščina čustvene inteligentnosti je časovno usklajevanje. Čustveno inteligentni ljudje imajo natančen občutek, kdaj potisniti, kdaj se umakniti, kdaj spregovoriti, kdaj počakati in kdaj molčati.
Morda je še pomembnejše dejstvo, da so čustva nalezljiva in se stopnjujejo. Ko je nekdo v vaši bližini tesnoben, boste verjetno hitro prevzeli njegovo tesnobo in postali tesnobni še sami. Vaša tesnoba bo okrepila njegovo, povratna zanka bo počasi oba potegnila v brezno. Podobno se zgodi, ko je nekdo v vaši bližini jezen. Odzovete se obrambno, vaša obramba poveča njegovo jezo, stopnjevanje vodi v kaos jeze in besa.
Čustveno inteligentno odzivanje je drugačno. Njegov osnovni vzorec je: razumevanje, kaj nas lahko aktivira, naš neodziv, ki pomeni, da se ravno ne odzovemo na način, kot ga predvideva ta aktivacija, ohranjanje notranjega miru, jasno razmišljanje, kako se vendarle odzvati. Očitno in pomembno je, da odziv ni takojšen, da ni refleks.
Nizka stopnja čustvene inteligentnosti krepi prepire, ki se še stopnjujejo, ker se oba le refleksno odzivata. Čustveno inteligentni ljudje, prav nasprotno, ostajajo mirni, ko drugi paničarijo, sprejmejo kritiko, ne da bi se čutili napadene, in znajo biti z bolečino drugega, ne da bi se v njej utapljali.
Bistvena značilnost čustvene inteligentnosti je tako razlika med dvema besedama: pravilno in učinkovito. Čustveno inteligentni ljudje razumejo, da imeti prav ni dovolj. Človek tako lahko pove nekaj, kar je absolutno resnično, a če pove ob nepravem času in na neustrezen način, ne bo delovalo. Druga oseba (še) ni pripravljena slišati, kar je resnično, zato lahko škodi odnosu, ker ni bilo povedano ob pravem času – drugo osebo zgolj potiska v obrambni položaj. Čustvena inteligentnost nam pove, kdaj je natančnost manj pomembna kakor odnos, kdaj so dejstva manj pomembna kakor občutki in kdaj imeti prav tlakuje pot k razpadu odnosa, namesto da bi ga okrepilo.
Brez inteligentnih odgovorov torej nenehno začenjamo iz nič, napačno beremo signale in ponujamo napačne stvari.
Vsakdo kdaj zamoči. Čustvena inteligentnost je razvidna tudi iz tega, kako se spopadamo s posledicami napak, ki jih delamo. Nizka stopnja čustvene inteligentnosti prinese zagovarjanje sebe, opravičevanje in razlaganje, da nismo mislili tako, da so drugi preveč občutljivi, da smo hoteli samo … Visoko čustveno inteligentni ljudje vam bodo povedali, da vedo, da so vas prizadeli, da jim je žal, in vas vprašali, kaj potrebujete od njih. Zlasti pa vam dopustijo, da se počutite tako, kot se.
