Zadnji ne bodo postali prvi znotraj sistema, v katerem obstajajo zadnji in prvi. Rodili se bodo kot subjekti drugačne resnice. Resnica Dveh je kajpak ljubezen, kot je pokazal Badiou, to pa je nekaj bistveno drugačnega od tega, na kar smo navajeni: konstrukcija sveta z vidika razlike, ne identitete. Zavrne vse narcistične prizore, ki so povsod okrog nas in kjer posamezniki drug v drugem iščejo potrditev sebe, želeč všečke, ki jih ne more biti nikoli dovolj. Nastane nova skupnost, kjer niso vsi enaki potrošniki, zgrajena pa je na univerzalnem, ki se pojavlja skozi razlike in srečevanja.
V skupnosti ni gospodarjev kot posrednikov med nami in resnico – niso več potrebni. Ni gospodarja, ki bi ga morali ubogati, obstaja pa resnica, ki ji je treba biti zvest. Taka zvestoba je zelo zahtevna, sprememba v zahtevi je velika.
Ljudje sicer vedo, a jim primanjkuje poguma, da bi ukrepali na podlagi tega, kar vedo, da bi svoja življenja organizirali okoli resnic, ki jih obstoječi red razglaša za nemogoče.
Žalostno dejstvo sveta je, da so pametni ljudje ujetniki temeljnega paradoksa naših življenj. Paradoks je ta: ljudje, ki najbolje poznajo in razumejo delovanje ljudi, družbe, države in sistemov, imajo pogosto najmanj moči, da jih spremenijo, medtem ko imajo ljudje na položajih moč, da jih spremenijo, a sočasno najmočnejši interes, da jih ne razumejo. Razumeti jih ne želijo, ker z njimi upravljajo in so za svoje delo dobro plačani. Upravljanje tako ali tako ne potrebuje razumevanja, saj temelji na preizkušenih potezah, preverjenih eksperimentih, funkcionalni neumnosti in drznih poskusih, za katere nikoli ne odgovarjajo, ko se sfižijo; temelji na tem, kar bi lahko imenovali »vsakdanje modrosti, oborožene z novorekom«. Če je kdo vendarle pozoren nanje in probleme, ki jih ustvarjajo, teh je vedno zelo malo, se kajpak nemudoma oglasijo in kot iz topa rečejo, da je to politično motiviran lov na čarovnice, če se kdo z njimi ne strinja, je avtomatično nekonstruktiven, če kdo na glas spregovori o neumnostih, ki jih delajo, je nelojalen, nepravičen in gnoj od človeka ali pa je celo sovražnik države številka ena. Nihče jim ne more do živega.
Funkcionalna neumnost tako ni naključna in ni neuspeh inteligence ali pameti. V resnici je strukturno potrebna za ohranjanje obstoječih odnosov moči, ki nenehno ustvarja znamenja lastne navzočnosti. Ti ne temeljijo na resnici ali znanosti, saj temeljijo na političnem boju za moč in vpliv. Dolgoročno so sicer mrtvi, a koga to v resnici zanima?
Sistem zato ne ceni kritičnega mišljenja po pomoti. Nikakor ne. Zatira in onemogoča ga po nujnosti, načrtno, premišljeno in sistematično. Chomsky bi verjetno rekel, da ljudje v glavnem poslušno tolerirajo funkcionalno neumnost, ki jo aktivno proizvaja, spodbuja in krepi, nagrajuje in poveličuje več mehanizmov.
Najprej je na delu urejanje, oženje in krčenje tega, kar je še sprejemljivo in dovoljeno. V kateremkoli okolju – doma, v šoli, korporaciji, univerzi, medijih, vladi – so vedno v obtoku prepričanja, mnenja, stališča in trditve, ki veljajo za »resne« in »razumne«. Kritično razmišljanje, ki ne spada v tako določen okvir, kratko malo ne obstaja kot upoštevanja vredno. Nihče se ne zmeni zanj. Če bi se, ne bi bilo od tega nobene koristi. To je zelo preprosto.
Kritično razmišljanje je zato vedno znova zavrnjeno kot »nerealno«, »ideološko« ali »nekonstruktivno«. Izjemno težko boste naleteli na politika ali človeka na položaju, ki ob kritičnem razmišljanju nekoga drugega ne bi uporabil ene od teh treh besed – v resnici so popolnoma predvidljivi. Nanje morda sploh ne boste naleteli.
Prav tako je skoraj nemogoče, da strokovnjaki, ki upravljajo s šolskim sistemom, ne bi rekli, da so starši, ki raziskujejo, kako njihovim otrokom škodi tekmovanje v šoli, naivni ali vsaj premalo izobraženi, da bi vedeli, kako sistem zares deluje. Še slabše bi se godilo staršem ali drugim neodvisnim strokovnjakom, ki niso na položajih, če bi slučajno dokazovali, da je problem v celotnem kapitalističnem gospodarskem sistemu, ki zahteva profitabilnost in tekmovalno pridobivanje kvalifikacij. Nanje se sploh ne bi ozrli, njihovo razmišljanje ne bi nikoli postalo del pogovora o resni šolski reformi.
Meje sprejemljive kritike so torej postavljene in branjene ravno zato, da izključijo in prezrejo najbolj temeljna vprašanja. Vse ostalo ni le dovoljeno, temveč je spodbujeno in občasno celo nagrajeno. Tako lahko v nedogled kritizirate delovanje sistema, ne smete pa se vprašati, ali bi v taki obliki, kot jo ima, sploh moral obstajati. To ustvarja videz živahne razprave z različnimi deležniki, v kateri sodeluje ogromno strokovnjakov in ljudi na položajih, ki es hkrati sistematično in zelo spretno izogibajo resničnemu kritičnemu razmišljanju. V resnici zapravljajo čas in denar, a to nikogar zares ne moti, če odštejemo nekaj osamljenih posameznikov in posameznic, ki razumejo, v čem je prava moč slabotnosti, hendikepa, norosti in nebivajočega.
Obstaja tudi nekaj, kar imenujemo rast strokovnega znanja, ki je v službi aktualnih družbenih hierarhij in oblastnih razmerij. Institucije prednostno promovirajo in podpirajo intelektualce, katerih delo ne ogroža njihovih temeljnih koordinat in siceršnjih družbenih ureditev. Ekonomist, ki predlaga mejne davčne prilagoditve, zato dobi nemudoma kolumno v Financial Timesu, ekonomist, ki se sprašuje, ali bi morala biti rast BDP-ja res glavno merilo družbenega napredka, lahko objavlja v obskurnih revijah ali pa po mili volji piše svoj blog, ki ga berejo trije ljudje.
A to ni zarota, kot bi kdo pomislil. Ne, to imenujemo strukturno nujna selekcija. Ljudje, katerih razmišljanje se ujema z institucionalnimi interesi, so preprosto gor vzeti kot »resni« in »verodostojni«, drugi, ki na primer dvomijo o temeljih, so »ideološki«, »nepraktični« ali »neuporabni«. Nikogar ne zanima kakovost njihovih argumentov. Selekcija zlahka doseže, da se v javnosti in medijih kmalu pojavljajo samo eni strokovnjaki, eni in isti torej, drugih pa preprosto ni in se zdi, da so se vdrli v zemljo. Podobno se študenti hitro naučijo, da določena vprašanja vodijo v kariero, druga pa v marginalizacijo.
Sistemu tako sploh ni treba utišati kritičnih mislecev. Nikakor jih ni treba, nobeno nasilje nad njimi ni potrebno. Dovolj je, da je njihova pot skozi življenje tako otežena, da prej ali slej obupajo in se prilagodijo minstreamu, kot se reče, ali pa preprosto utihnejo. Postavite torej ljudem na njihovo pot dovolj ovir, pa ste opravili večji del posla, ki ga imenujemo vzdrževanje hierarhičnih razmerij moči in utišanje kritično mislečih ljudi. V dobršni meri ste preprečili nastop subjekta, ki ničesar ne dokazuje, temveč je čisti nepreračunljivi začetek, kakršen je bil na primer Jezus, ki je zato nujno zbiral okoli sebe družbene marginalce, zaradi česar se je takratnim duhovnim voditeljem mešalo, ker preprosto niso mogli dojeti, kaj se dogaja.
Moč in oblast nad ljudmi torej ne izvirata iz tega, da ima nekdo prav in vse ve. Nikakor ne. Izvirata iz nadzora nad viri. Briljanten kritik lahko napiše uničujoče analize organizacijskih disfunkcij ali njenih neumnosti, vendar ne bo dosegel prav ničesar. Njegova moč je sicer prepričevalna, to moramo priznati, toda moč vladajočih je strukturna, kar pa je čisto nekaj drugega.
V konfliktih med prepričevanjem in strukturno močjo skoraj vedno zmaga strukturna moč. Moč argumentov je zato po navadi le zanimivo zveneča besedna zveza. Intelektualna neodvisnost namreč terja analizo in zavračanje mehanizmov, ki omogočajo in krepijo institucionalno moč. Da bi torej nekdo resnično kritično razmišljal, mora biti pripravljen podvomiti v institucije, katerih del je, to pa že pomeni, da se v njih ne bo nikoli nikamor povzpel – izločil se bo sam. Pot do institucionalne moči namreč zahteva izkazovanje zvestobe in lojalnosti, celo podrejenosti, ne prenese pa kritične neodvisnosti. Redko boste zato našli kritičnega intelektualca na položaju organizacijske avtoritete. Izbirni mehanizmi tako rekoč zagotavljajo, da na oblast pridejo ljudje, ki bodisi ne vidijo težav bodisi so jih pripravljeni ignorirati zaradi osebnega napredka, kar pomeni, da so že kot osebnosti nagnjeni k določeni ignoranci.
Razdrobljenost intelektualnega dela omogoča ustvarjanje in ohranjanje fevdov, znotraj katerih delajo posamezni strokovnjaki in se za druge niti ne zmenijo. Preprosto jih ne zanimajo. Strokovnjak za pedagoško psihologijo se tako ukvarja z enim problemom, ekonomist z drugim, nevroznanstvenik s tretjim, čeprav so vsi trije medsebojno prepleteni, ker so deli celote. Vsak strokovnjak tako vidi en del večjega disfunkcionalnega sistema, vendar nima institucionalnega položaja, ki bi mu omogočal reševanje sistemskih vprašanj.
Jasno je torej, da večina intelektualcev ni na ravni odgovornosti intelektualcev, kot jo je imenoval Chomsky. Že zdavnaj so postali služabniki oblasti, ki je niti nočejo niti ne smejo kritizirati. Večina pametnih ljudi zato v sodobnih institucijah ne uporablja svoje inteligence za kritično razmišljanje o tem, ali je to, kar počnejo, sploh smiselno. Raje jo uporabljajo za racionaliziranje obstoječih ureditev, razvijanje prefinjenih utemeljitev za sicer vprašljive in včasih neumne prakse, ustvarjanje kompleksnega žargona, ki zakriva, ker ga večina ne razume, namesto da bi razsvetljeval, ustvarjanje impresivnega jezika za pogosto problematične ideje in pa za tekmovanje za status znotraj sistemov, v katerega ne bodo nikoli podvomili.
Večina se kratko malo prilagodi sistemu. Pišejo skrbno omejene in vnaprej predvidene kritike, ki nikogar ne ogrožajo, občasno predlagajo marginalne izboljšave, ki so takoj dobrodošle. Njihovo strokovno znanje je instrumentalizirano, raziskave, ki jih opravljajo, podpirajo vnaprej določene sklepe. Študije, ki bi izstopale, bodo prezrte, študije, ki jih je mogoče razlagati v podporo »zviševanja standardov», bodo nagrajene. Od sistema, ki bi ga lahko kritizirali, imajo same koristi. Torej ga ne bodo kritizirali.
Temeljne koordinate takega delovanja so utrjene že v otroštvu. Namen vzgojno-izobraževalnih sistemov v sodobnih kapitalističnih družbah je namreč razvrščanje ljudi v ekonomske hierarhije, vcepljanje poslušnosti avtoriteti, normaliziranje konkurence kot naravnega reda, zagotavljanje kvalificiranih delavcev za trge dela, reproduciranje razrednih struktur, ustvarjanje videza meritokracije za legitimiziranje neenakosti.
Večina ljudi, vključno z intelektualci, zato ne želi kritično razmišljati. Pozivanje h kritičnemu razmišljanju je tako le sprenevedanje in je samo po sebi konformistični del delovanja samega sistema, ki kritičnega razmišljanja sploh ne želi. Samo reče se, da ga želi, ker je to del novoreka.
Ne gre torej za to, da ljudem ni dovoljeno kritično razmišljati, gre za to, da se svobodno odločijo, da tega ne bodo počeli, ker so osebni stroški kritičnega razmišljanja kratko malo previsoki. V tem je jedro vsega.
Nihče nikogar ne sili, naj ne razmišlja. Razmišljanja nihče ne prepoveduje. Nasprotno, vsakdo je nagovorjen, naj razmišlja in naj bo povrhu še kritičen. In ljudje se odzivajo. Kritizirajo simptome, hkrati pa ščitijo temeljne vzroke, ki jih generirajo. Ščitijo jih tako, da jih ne prepoznajo, zato o njih niti ne morejo razmišljati, pa naj bo kritično ali ne. Predlagajo reforme, ki jih sistem dobesedno potrebuje in hoče, nihče pa ne reže veje, na kateri sedi. Itak, da ne!
Znašli smo se torej v svetu, v katerem bo kmalu napočil čas, da postanejo ljudje kakor smeti sveta, izvržek vseh, kot jih je imenoval nekoč sveti Pavel. Potem bo zopet za vsakega slehernika pomemben razmislek o tem, kar je subjekt, ki mu nič ne manjka. To je tisti subjekt, ki deluje v prid temu, kar imenujemo skupno dobro. Zgodilo se bo to, kar je univerzalno, zato ne bo treba slediti gospodarjem in se ne bo treba zgledovati po teh, ki danes hočejo biti za zgled, imenujejo pa se vplivneži. Sledil bo upor proti vsemu privilegiranemu. Milosti bo veliko, srečanj tudi. Ljudje se ne bodo hvalili drug pred drugim s svojimi dosežki in uspehi, hvalili se bodo s svojo ranljivostjo in hendikepom. Obstajalo bo Eno in obstajalo bo za vse. To ne bo menjalna vrednost in vse ne bo sorazmerno z denarjem. Eno bo univerzalno, načelo življenja se bo spremenilo iz tekmovanja v skupnostno delovanje, ki temelji na sočutju.
Nihče ne bo govoril o potrebi po inkluziji, ker bo vključen vsakdo. Obstajalo bo preobilje, ljubezen bo udejanjena kot univerzalna moč, resnica bo (vnovič) dostopna vsakemu človeškemu bitju, ki ne bo niti omejeno niti siljeno, da se zadovolji s pozitivnostjo biti. To bodo časi, v katerih bo veliko ljudi razumelo pomen tega, da je konec psihoanalitičnega procesa ponovno simbolno rojstvo, to, kar bodo razumeli, pa bodo tudi živeli. Kapitalistično dobičkarstvo bo končno stvar preteklosti.
Ko me tako vprašajo za nasvet, kako živeti, jim ponudim vprašanje: Ste pripravljeni živeti, kot da bi to že bilo res, čeprav vas bo imel svet za neumne?
Resnično, že sedaj živijo ljudje, ki zgolj kritizirajo obstoječi red (pa naj bo še tako briljanten), in ljudje, ki gradijo novega.
