Na povabilo sem izvedel predavanje o funkcionalni neumnosti in kritičnem razmišljanju. Naslonil sem se na izvrstno knjigo z naslovom Paradoks neumnosti, ki sta jo že pred časom spisala Mats Alvesson in André Spicer. Moja temeljna ideja je bila, da ne živimo le v času lažnih novic, izmišljenih dogodkov in montiranih predstav, temveč predvsem v svetu, polnem neumnosti. Predavanje je bilo zelo potrebno in pomembno, kajti resnično je vse pogosteje videti, kot da so se ljudje vdali in so predali orožje, ki se imenuje samostojna presoja. Zdi se, da imajo raje žargon, floskule in puhlice in da raje ubogajo, kot smo morali nekoč ubogati v vojski. Tam, v stari Jugi, smo poslušali preproste ukaze nadrejenih, rečeno pa nam je bilo tudi, da nam ni treba razmišljati, jer postoje drugi koji će misliti umesto tebe. Neumnost, o kateri sem predaval, ni psihiatrična diagnoza in ni dokaz, da se je ljudem množično zmešalo. Na žalost je neumnost zelo funkcionalna. V današnjem svetu, ki ga uravnavajo tržne zakonitosti, je tako popolnoma vseeno, ali govorite neumnosti ali ste pametni, kajti na koncu odločajo trgi. In če se neumnost bolje prodaja, toliko slabše za pametne ljudi.
Za začetek velja poudariti, da ni težko odkriti, če le malo pogledamo okoli sebe, koliko je ljudi, ki niso niti voljni niti zmožni uporabljati orodij za refleksije in kritično analiziranje. A trpko spoznanje nas v resnici ne čudi, saj refleksije ni na sporedu niti v družinskih vzgojnih postopkih, niti v vrtcih, niti v šolah. Otroci odraščajo, ne da bi jih kdo spodbujal k refleksivnemu razmišljanju. Nasprotno, spodbujajo jih k temu, da so tiho, da ubogajo avtoritete, da sprejemajo družbeno verificirano znanje kot nevprašljivo, da se prilagajajo drugim, da so torej konformisti.
Veliko sicer govorijo o razmišljanju zunaj okvirov, celo o kritičnem razmišljanju, toda to je v glavnem le propaganda, namenjena ustvarjanju vtisov in videzov, da se visoko ceni znanje, modrost, pametnost, inteligenco, kritično razmišljanje in refleksije. Ker se jih v resnici ne.
Res je ironično, da se hvalijo, da živimo v družbah znanja, da visoko cenijo pametne ljudi, obenem pa zatirajo ravno kritično in kreativno razmišljanje. Kako pojasniti to ironijo, saj so učinki takega zatiranja vidni in očitni, zatirajo pa tudi napredek in ga otežujejo? Zakaj bi nekdo oteževal lastni napredek?
Ironija je res velika: slaviti znanje in hkrati zatirati razmišljanje. Kako je to mogoče?
Najprej velja ugotoviti, da vselej delujemo znotraj sistema, pa naj bo to dom, služba, šola, organizacija ali kaj drugega. In kjer je sistem, je takoj na delu moč. Na delu je nadzor. Individualne spodbude, zlasti pametne, so domnevno zaželene, v resnici pa je zadeva zapletena.
Najprej je zapletena zato, ker obstaja ostro nasprotje. Kritično in ustvarjalno mišljenje sta namreč počasna. Ni šans, da na hitro nekaj reflektirate, postavite pod vprašaj predpostavke, raziščete alternative, tolerirate dvoumnosti in tvegate neuspeh. Ne, vse to lahko naredite le počasi, skrbno, natančno, pazljivo.
Na vas pa pritiskajo. Nekaj morate narediti takoj, najbolje kar včeraj. Vodja, ki bi vam dal na voljo nekaj tednov, da naredite vse, kot je treba, ima nad seboj vodjo, ki ga že pisano gleda, ker se zdi, da je zelo neproduktiven, taki pa ste tudi sami.
Veliko bolje se je torej takoj odzvati, pa magari oditi v napačno smer. Samo da se dela, da se vidi, da se dela, da se dviguje prah, da lahko rečete, da delate kot črna živina, ki ima pravico do plačila zaradi povečanega obsega dela. Koga briga, če gre vse skupaj v maloro!
V resnici pa nismo naivni. Že dolgo vemo, da kritično razmišljanje močno ogroža obstoječe strukture moči. Naivno je zato ravno to, da spodbujajo kritično razmišljanje in nočejo ničesar vedeti o hierarhijah, razmerjih moči in oblastnih odnosih.
Ko ljudje resnično kritično razmišljajo, to ne pomeni, da optimizirajo obstoječe procese. Ne, kajti najprej pomeni, da se vprašajo, ali so ti sploh potrebni. S tem že avtomatično izzivajo avtoritete oziroma ljudi, ki imajo moč zaradi položajev, ki jih zavzemajo, poleg tega razkrivajo protislovja, ki jih avtoritete nikakor nočejo videti, in naredijo vidne vrzeli med deklariranimi vrednotami in dejanskimi praksami.
Kdo je tako naiven, da verjame, da ga bodo sprejeli z odprtimi rokami, če se bo kritično vprašal, »Zakaj to sploh počnemo?« ali »Ali naše delo dejansko ustreza temu, kar zagovarjamo navzven?«. Taka vprašanja, ki jih rojeva kritično razmišljanje, so neprijetna, kajti vodje in avtoritete, ki sicer zatrjujejo, da si želijo inovacij, si običajno želijo natančno določenih inovacij! To so inovacije znotraj strogo nadzorovanih okvirov, o katerih se ne sme razmišljati.
Ljudi, ki kritično razmišljajo, ne morete voditi. Ne morete jih nadzorovati, ne morete manipulirati z njimi, ne morete jim soliti pameti. Preprosto ne morete, zato vam ne bodo nikoli sledili in zlasti ne bodo tiho, ko si tega najbolj želite.
Neprimerno lažje je voditi ljudi in imeti kot vodja okoli sebe osebke, ki pridno izvajajo navodila – po možnosti molče. Čisto nekaj drugega so ljudje, ki se sprašujejo, ali so navodila sploh smiselna in pametna.
Funkcionalna neumnost ustvarja predvidljivost. Natanko veste, da bodo ljudje molče sledili scenariju, se udeležili sestanka, izpolnili obrazec in sprejeli nova navodila. Kritični misleci so nepredvidljivi, nepredvidljivost pa je nevarna za vse tiste, ki hočejo moč, nadzor in vpliv.
Poudariti velja še tole. Če vsi sledijo istemu neumnemu scenariju in ta ne uspe, kar pomeni, da ustvarja neumne posledice, to pa pomeni, da v nekem smislu ravno uspe, ni nihče kriv. Če pa človek vztrajno kritično razmišlja, odstopa od tega, kar je predvideno, in ne uspe, je to zanj osebna katastrofa. Najbolje se je zato skriti v množici, v kateri ni nihče odgovoren za nič, in biti tiho.
Osebni stroški sledenja funkcionalno neumnim scenarijem so namreč veliko manjši od sledenja nekonvencionalnim, a pametnim scenarijem. Sicer očitne težave zato vztrajajo. Vsi jih vidijo, vsi vedo zanje, a nihče ne želi biti prvi, ki bi opozoril nanje. Razum pove, da je preveč tvegano. In se ne moti.
Če torej kritično premislimo zapisano, zlahka ugotovimo, da imajo ljudje, ki imajo moč, s katero bi lahko nekaj spremenili – vodstvo, administratorji in odločevalci, politični voditelji –, pogosto osebne koristi od funkcionalne neumnosti, zato ne naredijo ničesar. Tako prenašamo neumnosti, ki jih prikriva videz delovanja in odgovornosti. Ljudje pišejo dolga poročila, ki jih kažejo raznim odborom in nadzornim svetom, napisana pa so tako, da se zdi, da so njihovi avtorji odzivni. Pomembno je, kaj se zdi.
Onkraj vsakdanje naivnosti je torej kritični vpogled v funkcionalne neumnosti, ki vztrajajo, ker imajo ljudje koristi od njih tudi takrat, ko gre sistem v tri krasne.
Obstaja tudi psihološka dimenzija neumnega delovanja. Ljudje praviloma niso cinično manipulativni. V resnici verjamejo, da je to, kar počnejo, smiselno, tudi če očitno ni. Zakaj?
Ljudje imajo močno zakoreninjeno psihološko potrebo verjeti, da so sistemi, v katerih živijo, legitimni, pošteni in produktivni. Spoznati s pomočjo kritičnega razmišljanja, da sodelujete v nečem, kar je v temelju neumno, pomeni sprejeti, da ste zapravili leta svojega življenja, da ste škodili sebi in drugim, da voljno sodelujete pri vzdrževanju škodljivega sistema, da bi se morali spremeniti. Vse to je zelo težko in tvegano. Torej boste poslušali zdravi razum in tega ne boste naredili.
Psihološko je lažje zanikati in racionalizirati to, kar se v resnici dogaja, potem pa se osredotočiti na majhne izboljšave znotraj sistema in si zvečer pred spanjem reči, da ste vendarle naredili nekaj dobrega. In če ste starš, boste še naprej spodbujali otroke k škodljivim tekmovalnim vzorcem in iskreno verjeli, da delate nekaj, kar je prav.
In še pika na i. Institucije in organizacije si v resnici ne želijo kritičnih mislecev. Želijo si ljudi, ki lahko »kritično razmišljajo« na nadzorovan način in tako, da ne ogrožajo nikogar in ničesar. Želijo si delavnic o inovacijah, ki ne postavljajo pod vprašaj ključnih poslovnih modelov, pobud za raznolikost, ki ne izzivajo struktur moči in hierarhij, strateških načrtov, ki potrjujejo obstoječe strategije, krepitve vodenja, ki ustvarja konformistične voditelje. Prav tako želijo ohranjati videz družbe znanja in spoštovanja pametnih ljudi, spodbujanja inovacij. Tak videz ima v naših življenjih ogromno vrednost. Privablja talente, navdušuje deležnike, upravičuje stroške in ohranja legitimnost.
Vse to lepo dopolnjuje sodobno spektakelsko življenje simulakrov in simulacij, videzov in pretvarjanja, da je vse v redu. Krepijo se rituali psevdointelektualiziranja, ki vključujejo impresivni žargon, kompleksne lepe misli, kvalifikacije, kompetence in certifikate, briljantne govore, kot so ti s skupim nazivom TED, inteligentno vodstvo, svetovalce in najboljše prakse. Tako nastajajo in se krepijo videzi prefinjenega razmišljanja, hkrati pa se elegantno sistematično izogibajo nelagodju, ki ga ustvarjajo dejanske kritične refleksije.
Kritično razmišljanje zavirajo tudi s posnemanjem. Ko se soočijo z negotovostjo glede tega, kaj deluje, kopirajo to, kar je domnevno uspešno drugje. Na koncu vsi delajo iste vprašljive stvari, ker jih počnejo tudi vsi ostali. Zakaj? Ker je kratko malo varnejše kot samostojno razmišljanje.
Starši tako vedo, da tekmovalni sistem škoduje otrokom, vendar se počutijo nemočne, zato ne izstopijo. Šole vedo, da ozka osredotočenost na dosežke spodkopava pristno učenje, vendar se bojijo zdrsa na mednarodnih lestvicah. Učitelji vedo, da so birokratske zahteve kontraproduktivne, vendar tvegajo svoja delovna mesta, če bi o njih kritično razmišljali. Učenci neposredno občutijo disfunkcionalnost šolanja, vendar se dovolj zgodaj naučijo, da uspeh zahteva, da ga ne postavljamo pod vprašaj.
Sistem ne vztraja, ker so ljudje neumni ali zlonamerni, temveč zato, ker se struktura spodbud, porazdelitev stroškov in koristi ter psihološki mehanizmi, kot je racionaliziranje, usklajujejo, da ga ohranijo. Ti, ki imajo moč, da ga spremenijo, pogosto koristijo statusu quo, medtem ko oni, ki zaradi njega trpijo, nimajo moči, da bi ga spremenili.
Paradoks neumnosti torej obstaja natanko zato, ker je neumnost funkcionalna. Sliši se čudno, vendar je res. Neumnost deluje, ima funkcije, vedno služi specifičnim interesom in utrjuje oblastna razmerja. Čeprav spodkopava tudi deklarirane namene institucij, še vedno deluje. Dokler ne neha delovati, seveda. A potem deluje nekje drugje, rodi se na novo.
Ironija nikakor ni naključna, saj je strukturna in psihološko utemeljena, zato so tudi očitno disfunkcionalni vzorci tako izjemno stabilni. Najbolj grozno pa je, da tudi najpametnejši ljudje – tisti, ki to najlažje odkrijejo in analizirajo –, pogosto pomagajo ohranjati iluzije, ker so njihove reference, položaji in identitete odvisni prav od legitimnosti sistema, v katerem jim je udobno.
