Preveč nadzorovani otroci ne znajo in ne zmorejo presoditi, da so preveč nadzorovani. Ko se znajdejo v nevarnosti ali negotovi situaciji, ne vedo, kako se soočiti z njo, ker niso samostojni. Nikoli se niso naučili soočati se. Njihovi starši, ki poskušajo odpraviti vsa tveganja iz njihovih življenj, jih niso vzgojili za varnost. Ne, vzgojili so jih kot nedoletne in negotove osebke, ki ne zmorejo oceniti tveganja, ker se z njim še nikoli niso srečali, postanejo panični, ko se soočijo z neizogibnim in nepričakovanim, in se začnejo upirati, ko končno uidejo nadzoru. V vsakem primeru ostajajo odvisni, nesposobni delovati brez zunanjega vodstva in nadzora. Niso se naučili lekcije, da resnično varnost zagotavlja razvijanje sposobnosti za obvladovanje nepredvidljivega, to pa terja soočanje z obvladljivo negotovostjo, delanje napak, učenje improvizacije in razvijanje sposobnosti za neodvisno presojanje.
Kaj bi torej pomenilo, če bi končno resno vzeli dejstvo, da je življenje, skupaj z zavedanjem o njem, v osnovi nepredvidljivo in nedoločeno?
Zlasti bi povsem spremenili način razmišljanja o izboljšanju, razvoju in napredku. Ne bi kopičili istega in optimizirali doseženega, temveč bi predvsem kultivirali medsebojne odnose. Namesto merjenja bi krepili pozornost in opazovanje tega, kar se dejansko dogaja, vključno s tem, kar se upira merjenju in kvantificiranju. Manj bi nadzorovali ljudi in veliko bolj bi razvijali njihove sposobnosti, da se znajdejo v negotovih situacijah. Ne bi standardizirali znanja in ga prenašali z enega kraja na drugega, temveč bi krepili znanje kot preobražanje učencev skozi srečanja z drugimi. Varnost kot omejevanje bi nadomestila varnost skozi razvijanje sposobnosti za paradoksno obvladovanje nepredvidljivega.
To je zelo zahtevna naloga, ki terja trezno presojo namesto pravil, modrost namesto golih podatkov, zaupanje namesto nadležnega nadzora. Zahteva sprejetje dejstva, da ne moremo zagotoviti rezultatov – lahko le ustvarjamo pogoje in se nato inteligentno prilagajamo temu, kar se pojavi.
Je zahtevno, a tako v resnici deluje življenje – življenje samo je zahtevno. Optimizacijska fantazma je sicer tolažilna in všečna, vendar je tudi lažna. Njena lažnost postane najbolj vidna in pomembna takrat, ko sicer optimizirani ljudje naletijo na resnično novost, ki jo življenje neizogibno ustvari, nanjo pa se odzivajo na naučene načine, ki so pogosto povsem neustrezni.
Funkcionalna neumnost deloma vztraja zato, ker si ljudje želijo, da bi bilo odločanje v življenju kot v učbeniku matematike. Želijo si »najboljših praks« in »preverjenih dejavnosti«, ki odpravljajo negotovost, odprtost in nedoločenost življenja. Ustvarjajo iluzije racionalnosti, uspešnosti in nenehnega napredovanja, medtem ko že ovirajo in preprečujejo razmišljanje o resnični naravi življenja. Ujeti v tekmovanje in igre lakote, so prepričani, da obstajajo pravi odgovori na kaotične življenjske izzive, ki jih sicer še niso našli, a domnevno vedo, da so za vogalom.
Če pa bi zmogli sprejeti dejstvo, da ni pravih odgovorov – so le odločitve, ki jih je treba sprejeti in z njimi živeti –, bi morda občutili tako več tesnobe (brez bežanja v »delam samo to, kar je prav«) kot več svobode (»smisel ustvarjam z načinom, kako živim«). A nočejo in ne zmorejo, ker se bojijo.
Današnje militantne vizije novega svetovnega reda, ki nam vse bolj vladajo, so zato temačne in mrzle, kajti človeško vrednost bodo vse bolj obravnavali kot nekaj, kar je lahko zgolj pravilno ali napačno, uspešno ali neuspešno, doseženo ali izgubljeno. Ko pa bodo končno prepoznali, da je temelj vrednosti samo življenje, ne pa domnevna uspešnost, ki jo merijo od zunaj z izmišljenimi vatli, bomo vsi lažje zadihali. Do takrat pa se bo dogajalo več tega, kar sledi.
Človeški poskusi optimiziranja življenja temeljijo na domnevi, da so življenjski izidi določljive funkcije prepoznavnih in izmerljivih vhodnih podatkov. Če lahko izmerimo prave spremenljivke, nadzorujemo prave dejavnike, posežemo v procese na prave načine, lahko zanesljivo dosežemo želene rezultate. To je inženirski pogled na svet, eksperimentalno uporabljen na človeški eksistenci. Odličen primer takega delovanja je šola: opredelijo učne cilje, zagotovijo standardizirane učne načrte, izmerijo izide, prilagodijo vhodne podatke. Predpostavka je, da je učenje determinističen proces – uporabite pravo pedagoško tehniko, učenje bo zanesljivo sledilo, učinki bodo natančno izmerljivi in neposredno primerljivi.
Le da moramo dodati še učenca kot zaprt sistem, ki se odziva na predvidljive načine brez ostanka. Če to naredimo, ignoriramo dejstvo, da je učenec zavestno bitje, čigar srečanje z znanjem posredujejo njegova osebna zgodovina, razpoloženje, odnosi, to, kar je pojedel za zajtrk, dejstvo, da je zaradi nečesa zaskrbljen, spraševanje, ali se počuti videnega in sprejetega, vprašanje, ali se snov povezuje s čimerkoli, kar ga zanima. Ves ta »šum« moramo iz modela izključiti, sicer optimiziranje ni mogoče. Torej ga izključimo in se delamo, da ga ni.
Verjeti moramo tudi, da lahko izmerimo, kar je pomembno. Česar ni mogoče izmeriti, ni mogoče optimizirati, zato optimizacijski pristop zahteva prepričanje, da je vse, kar je za nas pomembno, obenem tudi merljivo: rezultati testov, metrike uspešnosti, ključni kazalniki uspešnosti, učni izidi. Ob priložnosti se potem pohvalimo z izmerjenimi dejstvi, medtem ko vse drugo zanemarimo in se obnašamo, kot da ni nikoli obstajalo. Učinki takega nastopanja so takisto otipljivi.
Optimiziramo se za tisto, kar lahko izmerimo, ne pa za to, kar je zares vredno in pomembno. Ubogamo in sledimo optimizacijskim postopkom in protokolom. Šole tako optimizirajo učence za rezultate testov, ne za modrost, organizacije optimizirajo za četrtletne dobičke, ne za dolgoročno blaginjo delavcev, starši optimizirajo za sprejem na fakulteto, ne za sposobnost svojih otrok, da živijo smiselno. Kar je merljivo, postaja resnično, neizmerljivo postaja nevidno. Kar naredi življenje zares vredno – ljubezen, smisel, lepota, dostojanstvo, razumevanje –, se sicer upira natančnemu kvantificiranju, a se to v optimizacijskih okvirih sistematično zanemarja. Pomemben je nadzor, pomembna je ignoranca, ki pogojuje cinizem.
Več nadzora domnevno pomeni večjo varnost, zato se je treba navsezadnje še dodatno oboroževati. Če bi le lahko predvideli vse spremenljivke in upravljali z njimi, bi odpravili tveganje, zagotovili rezultate in zajamčili uspeh. Taka je obljuba vsakega sistema upravljanja, vsake izobraževalne reforme in sleherne filozofije starševstva, ki zatrjujejo, da imajo končno v rokah pravo, delujočo »formulo«.
A vsak tak sistem, zasnovan za popolno predvidljivost in optimiziranje, je pravzaprav zelo krhek, čeprav je na videz stabilen. Deluje lahko le v ozkem razponu pogojev, za katere je bil zasnovan. Ko se zgodi nekaj nepričakovanega (in to se vedno zgodi, ker je življenje kljub našemu nasprotnemu prepričanju odprto), se sistem katastrofalno poruši, ker se ni sposoben prilagajati.
Tako je v šoli in drugih sistemih.
V življenju je bistveno drugače.
Življenje, ki ni sistem, je v osnovi odprto. V vsakem trenutku je zato možnih več prihodnosti. Ki niso le neznane, temveč so tudi nedoločene. Ko se srečam z otrokom, s staršem, z učiteljem, idejo, drugim človekom, ne morem predvideti, kaj se bo ukoreninilo, kaj bo zanetilo strast, kaj bo vse spremenilo. To ni nevednost, to je ontološka odprtost. V tem je vir radosti in zadovoljstva, čeprav je tudi vir negotovosti in občasnega tragičnega občutenja življenja.
Ko poskušajo starši optimizirati otrokov razvoj z nadzorom vhodnih podatkov (prave šole, prave dejavnosti, prave blagovne znamke, prave izkušnje), delujejo, kot da bi bil otrok stroj s predvidljivimi vhodno-izhodnimi interakcijami. Nočejo vedeti, da je otrok v resnici središče zavesti in svobode, kar pomeni, da je sposoben interpretirati, se upirati in preoblikovati vse, kar se mu dogaja, na načine, ki jih ni mogoče vnaprej določiti niti z optimalnimi vzgojnimi prijemi.
Življenje se pojavlja, je emergentno. Kar je najbolj dragoceno, najvrednejše in najboljše – razumevanje, modrost, odnosi, značaj, etičnost –, izhaja iz kompleksnih odnosov, ki jih preprosto ne moremo linearno nadzorovati. Prijateljstva tako ne morete ustvariti z optimizacijo svojega socialnega vedenja po formuli, ki vam jo ponudi ta ali oni influencer. Vpogleda v življenje ali vase ne morete ustvariti s sledenjem postopkom razmišljanja, ki jih ponudi sicer ugleden strokovnjak.
Vse to izhaja iz odprtosti, angažiranosti, tveganja, srečanj, katerih izidi so resnično negotovi. Znanje tako ni snov, ni substanca, ki obstaja neodvisno in se prenaša od učitelja do učenca. Je nekaj, kar se dogaja med ljudmi, v specifičnih srečanjih, z vso njihovo naključnostjo in nepredvidljivostjo. Znanja dobesedno ne morete prenašati.
Ko poskušajo izobraževalni sistemi kljub temu trmasto »prenašati vsebino«, kot da bi bilo znanje predmet, ki ga je mogoče premikati z ene lokacije na drugo, v osnovi napačno razumejo, kaj znanje sploh je.
Znanje je namreč preobrazba zavesti. Preobraža se skozi srečanje s tem, kar se upira enostavni asimilaciji. Take preobrazbe kratko malo ni mogoče optimizirati, ker od učenca zahteva, da je vedno znova resnično presenečen, izzvan, spremenjen – vse to pa zahteva odprtost in naravnanost na nepredvidljivo.
Življenje je rekurzivno in se nanaša samo nase, zavest ni ločena od tega, česar se zaveda, in ne more biti. Je organski del življenja in sveta, ki ju poskuša razumeti. Ko tako poskušate optimizirati človeško vedenje, nimate opravka s pasivnim objektom ali predmetom, ki ga lahko prestavite, kamor želite. Opraviti imate s subjekti, ki se zavedajo in se zavedajo, da se zavedajo, interpretirajo in se odzivajo na vaše poskuse, da bi jih prestavljali in optimizirali.
V šolah na žalost ne prepoznajo temeljnega problema rekurzivnosti, ki je v samem jedru življenja: »Če poskušamo deterministično izmeriti, kaj je v življenju optimalno, to nasprotuje prav tisti zavesti, ki jo poskušamo razumeti.« Otrok, ki ve, da je optimiziran za sprejem na fakulteto, optimizacije ne sprejema le pasivno, temveč do nje nujno razvije odnos. Lahko jo ponotranji (postane tesnobna oseba, ki teži k dosežkom in se boji neuspeha), se ji upre in postane upornik ali pa se razcepi (navzven izvaja, kar je treba, medtem ko se zasebno umika in tesnobno tone v depresijo). Ironija je, da prav poskusi optimiziranja spremenijo to, kar poskušajo optimizirati, na načine, ki jih ni mogoče predvideti, nadzorovati ali optimizirati.
Optimiziranje zato ni izraz inteligentnosti. Ta prav zahteva nepredvidljivost in sposobnost prilagajanja nanjo. Prava inteligentnost niti slučajno ni učinkovito izvajanje vnaprej določenih algoritmov, saj pomeni pustolovsko potovanje skozi novosti, srečevanja s situacijami, ki ne ustrezajo obstoječim kategorijam, problemi, ki nimajo ustaljenih rešitev, z vprašanji, ki zahtevajo izumljanje novih načinov razmišljanja.
Sistem, v katerem vsi razmišljajo na enak ali zelo podoben način, uporabljajo iste ideje in cenijo enake rezultate, se ne more prilagoditi resnično novemu. Prepozna in se odzove le na situacije, ki ustrezajo njegovim obstoječim praksam in uveljavljenim načinom razmišljanja.
Poskusi optimiziranja sistematično odpravljajo kognitivno raznolikost, ki omogoča robustno inteligentnost. Od ljudi terjajo konformizem, kaznujejo odstopanja in nagrajujejo predvidljivost. To je paradoks neumnosti v svoji najgloblji obliki: zatrjujejo, da cenijo inteligentnost, hkrati pa ustvarjajo pogoje, ki njeno delovanje onemogočajo. Dodajam mu paradoks varnosti: nepredvidljivost je nujna za varnost in ni v nasprotju z njo.
Znanje torej ni zbirka statičnih informacij in dejstev, neodvisna od ljudi, ki skušajo nekaj razumeti, in odnosov, v katere vstopajo. Je živ proces, ki nastaja, obstaja in se večno preobraža v prostoru med njimi. Ko ga nasilno ločijo od odnosov in se udejanji kot »vsebina«, ki jo je treba posredovati, premikati, preizkusiti in izmeriti, se izgubi nekaj bistvenega. Postane mrtvo znanje, ki ne poučuje. Učence sicer lahko na bolj ali manj trd način prisilite, da si zapomnijo informacije, rešijo teste in reproducirajo pravilne odgovore. Seveda jih lahko. A če znanje ne spremeni njihovega odnosa do sveta, če jim ne omogoči novih načinov gledanja, doživljanja, razmišljanja in delovanja, je inertno. Izgine v trenutku, ko odgovorijo na vsa vprašanja in olajšani oddajo test.
Pravo znanje je performativno, kar pomeni, da spreminja nas in naš položaj v svetu. Razumevanje evolucije tako ni posedovanje dejstev o naravni selekciji, temveč je nov, drugačen pogled na živa bitja in njihovo spreminjanje. Razumevanje zgodovine ni pomnjenje datumov, temveč pomeni prepoznavanje vzorcev v človeškem vedenju in delovanju. Razumevanje matematike ni izvajanje algoritmov in pravilno reševaje enačb, temveč je nov vpogled v vzorce in strukture realnosti, ki so bile prej nevidne.
Takega znanja preprosto ni mogoče optimizirati, ker zahteva, da se učenec zaradi srečanja z idejami, kar je nepredvidljiv, oseben proces, resnično spremeni. In ko se spremeni, organizira svoje življenje okoli resnic, ne pa okoli tolažilnih fikcij, da lahko z zadostnim merjenjem in nadzorom dosežemo optimalne rezultate, kot da je to končni smisel življenja.
