Psihološke raziskave potrjujejo komercialno spoznanje, do katerega so se prek izkušenj dokopali številni ljudje: v življenju je najbolje skrbeti samo zase in biti sebičen, vse drugo se ne splača, ker je človek samo razočaran, če računa na druge, zato je nanje najbolje kar pozabiti. Vprašanje je, če je to res najbolje in najbolj koristno, dejstvo pa je, da številni ljudje razmišljajo natanko na ta način. A zakaj?
Najprej zato, ker verjamejo, da tako pomagajo sebi. Verjamejo tudi, da si morajo pomagati, ker jim drugi ne bodo, ne bodo pa jim zato, ker jim tudi doslej niso. V individualistični kulturi zmagovalcev je tako verjetje kajpak več kot smiselno in razumno. V njej je ugajanje drugim pogosto kontraproduktivno, soodvisnost lahko posamezniku škodi.
Prilizovanje je lahko koristnejše, če se človek prilizuje tem, ki so na hierarhični lestvici nad njim, sicer od tega ni kaj prida koristi. Tako se »kam pride«. Človek, ki se prilizuje, mora pa vedeti, komu se velja prilizovati, seveda ni sam kriv, da to počne, saj je razumno bitje, ki v svetu individualistov pač skuša poskrbeti zase in po možnosti ne le uspeti, temveč kar zmagati v tekmi z drugimi.
A prilizovanje pomeni klečeplaziti in sabotirati samospoštovanje, zlasti pa pomeni poteptati svoje resnične želje, svoja resnična čustva in svoje resnične občutke, pomeni odreči se svojim mislim, da jih zabarantaš za misli drugih, da jim pripoveduješ samo to, kar verjameš, da bi radi slišali oni, ne pa ti. Pomeni tudi, da postaviš lastne potrebe na stranski tir, da skrbiš za druge, upajoč, da te bodo opazili, te sprejeli in ti pomagali priplezati nekam. Podobno verjame otrok, da ga bodo starši končno opazili in sprejeli, pohvalili in nagradili.
Paradoks prilizovanja pa je, da človek zanj porabi veliko časa, energije in izčrpava čustvene vire, da bi imel nadzor nad seboj, tega pa mora imeti, da ne bi bil to, kar v resnici je, saj hoče biti to, kar mu narekuje logika prilizovanja. Na koncu je samo utrujen, izčrpan in ima občutek, da je pravzaprav izdal samega sebe in se odrekel svojemu življenju, da bi ustregel drugim. Občuti praznino življenja in njegovo absurdnost.
Končno se morda odloči, da ne želi več streči drugim in se jim prilizovati, zato začne sebično skrbeti zase. »Dovolj je bilo,« si reče, »da večno počnem, kar bi radi drugi, preprosto jih imam dovolj.«
A tudi sebična skrb zase ne jamči za rezultate, ki jih pričakuje in verjame vanje. Verjame, da bo najsrečnejši, če se osredotoči nase, toda eden najbolj zanesljivih načinov za povečanje lastne sreče je čisto nekaj drugega. Tudi to vemo že dolgo.
Povečevanje lastne sreče in notranje izpolnitve, zadovoljstva z življenjem in doživljanje smisla življenja je močno povezano z – osredotočenostjo na druge. A ne na način prilizovanja. To ni osredotočenost nanje, to je samo pokorno klečeplazenje in sramotenje samega sebe. Osredotočenost na druge ni niti depresivno služenje drugim, da bi te opazili in imeli radi. Daleč od tega.
Notranje izkušnje, ki so res dobre za nas, se rojevajo, ko začnemo delati nekaj, kar je namenjeno drugim ljudem in njihovemu blagostanju. Ko si na primer dovolimo sočutno skrbeti za trpljenje in stisko drugih ljudi, se naša obsesivna skrb zase radikalno zmanjša. Naše blagostanje je očitno organsko povezano z blagostanjem drugih in s skrbjo zanj. Povezano pa je tudi z duševnim zdravjem, in sicer na prav poseben način. Duševno zdravje posameznega človeka je namreč skoraj linearno povezano z zanimanjem za druge ljudi. Torej: več zanimanja za druge pomeni več duševnega zdravja. Kaj je zanimanje za druge ljudi, kako ga prepoznamo?
Resnično zanimanje za drugega najprej ni strateška pozornost, preračunana, da bi nam prinesla čim več koristi. Prepoznamo ga kot radovedno zanimanje za notranji svet druge osebe. Ne kot sredstvo za nekaj drugega, kot bi dodal Kant, temveč kot cilj sam po sebi. Želimo razumeti, kako vidi stvari, kaj ji je pomembno, kaj doživlja. Zadaj ni nobenega skritega računa: »Če bom dobro poslušal, me bodo imeli radi« ali »To bi mi lahko kasneje koristilo.« To je epistemična radovednost, ki pomeni, da nas preprosto privlači razumevanje druge zavesti.
Ko sem resnično zainteresiran za drugo osebo, ne nastopam, kot da sem na odru. V resnici pozabim nase in sem pozoren na drugega. Ne skrbim zase, temveč zanj.
Tako je pristno sočutje, ki ni vsiljena empatija. Ni empatična zaskrbljenost in ni empatična stiska. Zaradi takega odnosa do drugega se dogaja še nekaj, kar je verjetno najboljše, kar zmore človeško bitje: pripravljenost, da se spremeni. Tudi v tem je nekaj paradoksnega: pristno zanimanje za drugega pomeni odprtost za spreminjanje sebe. Ne drugega, temveč sebe.
Odprtost za spreminjanje sebe vključuje spremembo razmišljanja, razširitev pogleda na svet in izzivanje svojih predpostavk. To pa je čisto nekaj drugega kot egoistično čakanje, da druga oseba potrdi, kar že mislite, in je nekaj drugega kot sebična skrb zase, ki drugega ne potrebuje, razen če je koristno orodje.
Zanimanje za drugega se kaže tudi v načinu, kako poteka pogovor. Pogovor, ki gre v širino, ne pa v globino, je prazen. Tak pogovor je po navadi poln egoističnega razkazovanja sebe. Druga oseba reče, da je bila v Parizu. Sogovorec ugrabi temo in nadaljuje: »Oh, v Parizu si bil? Obožujem Pariz! Tam sem bil leta 2019 in sem videl ...«
Prazen pogovor je tudi poln nasvetov ali rešitev in predlogov, s katerimi skušajo govorci čim hitreje zapolniti tišino. Pristno zanimanje za drugega pa vključuje tudi tišino. Ko čutite njegovo bolečino ali zmedo, je ne poskušate odpraviti ali narediti nekaj, da bi bil pogovor bolj udoben in ne tako težak. Sočutna podpora drugega pa je pogosto preprosta navzočnost, ne reševanje drugega. Strateška skrb za drugega potrebuje hitre rešitve, ker je neprijetno biti priča trpljenju, medtem ko pristna skrb zlahka prenese nelagodje, ko ne veste, kaj bi rekli.
Ko nas druga oseba resnično zanima, opazimo posebne podrobnosti. Spomnimo se, kaj je rekla prejšnji teden, kako se ji je spremenil glas, da je drugače oblečena. To ni raba psihološke tehnike, vzete iz psihološkega priročnika, to je izraz dejanske pozornosti.
Pristno zanimanje za drugega ima tudi fizični podpis. Ramena se spustijo, dihanje se poglobi, obraz se zmehča. Strateška pozornost pa pomeni, da smo ves čas napeti in pripravljeni na delovanje, na obvladovanje vtisov, ker želimo narediti vtis na drugega. Performativni odnosi so zato naporni in izčrpavajoči.
Ni čudno, da longitudinalne študije dokazujejo, da se ljudje, ki se sami od sebe odločajo za prosocialna dejanja, ne le počutijo dobro, temveč so tudi telesno in duševno bolj zdravi.
Sebična skrb zase prinese na koncu dneva razočaranje, ker odraža paradoks samozadostnosti, medtem ko sočutno osredotočanje na druge prekine negativne miselne vzorce, osredotočene nase. To je zelo zanimivo spoznanje. In ni le abstraktno filozofsko mlatenje prazne slame – govorim o merljivih možganskih spremembah.
Morda je nekoliko paradoksno tudi tole spoznanje: družbena povezanost ljudi je biološka nujnost. Po domače: povezanost ljudi ni neobvezna za duševno zdravje – je tako temeljna kot prehrana. Pristni medsebojni odnosi pomirjajo ljudi in povečujejo njihovo dobro počutje. Sebična individualistična skrb zase tega nikoli ne doseže.
Prav nasprotno, saj povečuje tako občutek osamljenosti kot statusno tesnobo, oboje pa pomeni več trpljenja.
Več trpljenja uničuje strateško predstavljanje sebe na odru in povečuje izčrpanost ega, čeprav krepi površinsko delovanje in spodbuja prazne pogovore. Potlačevanje čustev, da bi ugodili drugim, izčrpava kognitivne vire, zvišuje kortizol in napoveduje izgorelost. Nadzor, potreben za vzdrževanje nenehnega nastopanja pred drugimi, da bi jim bili všeč, je energetsko izjemno potraten. Sočutje, prav nasprotno, ljudi ne izčrpava, temveč jih napolni z energijo. Zdi se kot čudež.
Smo paradoksna bitja, narejena za odnose. Če poskušamo v tekmi z drugimi zmagati sami, izgubimo to, za kar smo ustvarjeni. Ko iskreno skrbimo za dobro počutje drugih, odkrivamo svoje dobro počutje. In skrbimo zanj – prek skrbi za druge.
A pristnega zanimanja za druge ni mogoče ne vsiliti ne izsiliti. Poskus, da bi to vendarle naredili, je le še ena oblika strateškega vedenja. Pristno zanimanje dobesedno vznikne, ko ustvarimo prostor v sebi. da, najprej v sebi. Če smo zelo zaposleni s svojimi skrbmi, takega prostora kratko malo ni. Prostor nastane, ko spustimo oklep – dokler smo v njem, se nas izkušnje drugih ne morejo niti dotakniti. Ko vsaj začasno opustimo vrednotenje in presojanje drugih, da bi jih kritizirali in se pritoževali nad njimi, se odpre prostor za povezovanje ne le z enim sotrpinom, temveč s celotnim človeštvom. Končno dojamemo, da tudi drugi ljudje, tako kot mi, trpijo, čutijo bolečino, se veselijo, žalostijo, so zmedeni in polni upanja. Torej so natanko taki kot mi.
Še zadnji paradoks: resnična skrb za drugo osebo ni le moralno občudovanja vredna. Je zdravilo. Za drugega? Vsekakor. A skrivnostno in morda najmočneje, tudi za nas.
