K psihologiji zasvojenosti v pametnem svetu

Dušan Rutar

Starši, učitelji in vzgojitelji prevečkrat napačno mislijo, da so njihovi otroci odvisni od zaslonov, digitalnih vsebin, pametnih naprav in vsega drugega. Mislijo na zasvojenost, kar pa ni isto. Danes smo namreč vsi odvisni od pametnih naprav, medmrežja in digitalnih tehnologij, kot smo sicer odvisni od kisika, ki ga dihamo, in hrane, ki jo uživamo, jutri, ko bo umetna inteligenca dobesedno povsod okoli nas, pa bomo še bolj. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi crknil televizor, kot je že pred časom pel poet, če bi crknil internet in ne bi imeli v rokah malih ploščatih prenosnih računalnikov, ki nam omogočajo povezovanje s komerkoli na tem svetu in dostop do orjaških količin informacij, podatkov, vsebin in vsega drugega. Civilizacija bi se dobesedno ustavila in ljudje bi se nemudoma zgrnili na ulice. Terjali bi, da dobijo vse skupaj – nazaj. Čim hitreje. Kako pa je z zasvojenostjo?

Življenje v očeh invalida - 10. del

Gibalno ovirani v prejšnjem stoletju

 

Hej!

Danes bomo govorili o razmerah za gibalno ovirane v prejšnjem stoletju.

 

Gibalno ovirani so bili v 20. stoletju v slabem položaju. Družbeno so bili še manj sprejeti kot danes. Niso imeli možnosti zaposlitve. Takrat tudi ni bilo osebne asistence. Šolali so se izključno v prilagojenih šolah ali pa se sploh niso imeli možnost šolati. Sama poznam gospo, ki je hodila v isto šolo, kot hodim jaz. Po končani srednji šoli se je želela vpisati na fakulteto, vendar so ji to vsi odsvetovali. V njenih časih, ko še ni bilo osebne asistence, so gibalno ovirani po končani šoli običajno šli v oskrbo v dom starejših občanov. Ona je po končanem šolanju šla tja. Bila je na posebnem oddelku za mlajše invalide. A si predstavljate, da bi bili stari recimo 19 do 20 let in bi morali namesto na fakulteto iti v dom starejših občanov? In da bi tam ostali, do konca življenja? Meni to definitivno ne bi bilo všeč. Hvaležna sem, da so ti časi mimo. Invalidi lahko danes živimo svobodno in običajno življenje. Imamo možnost zaposlitve in enakovrednega šolanja. Tudi gospe, ki sem jo omenila, ni treba več živeti v domu starejših občanov, ampak s svojo družino in asistenti živi v svojem domu.

Vaša dijakinja

 

Za kaj je vzgajanje otrok

Dušan Rutar

Naj najprej povem, za kaj zagotovo ni.

V knjigi, ki bo izšla čez nekaj mesecev, njen naslov je Vzgajanje otrok v kulturi zmagovalcev, podrobneje spregovorim o aporijah in paradoksih vzgajanja otrok v kulturi, ki tako močno poudarja pomen samouresničevanja, včasih za vsako ceno, samoizpopolnjevanja, optimiziranja sebe, delo na sebi, močno voljo, disciplino ter večno iskanje »resničnega sebe«. Na tem kraju najprej spregovorim, kaj vzgajanje otrok ne bi smelo biti, nato pa se lotim vprašanja, za kaj naj bi vzgajanje bilo.

Nove prehranjevalne navade učencev in učenk: napredek in izzivi

 Dušan Rutar

Te dni smo izvedeli, da bodo otroci končno vsaj v šolah deležni nekoliko bolj zdravega prehranjevanja; razvoj politik šolske prehrane vsekakor pomeni korak naprej pri obravnavi prehrane otrok, vendar pot do optimalnega zdravja s prehrano ostaja zapletena in večplastna. Trčimo namreč na dve ključni težavi.