Naslov knjige, ki jo berem, je nekoliko nenavaden: The New Emotional Intelligence (Travis Bradberry, Bruyere Publishing, 2025). Berem jo za potrebe delavnic čustvene inteligentnosti, ki jih bom izvajal v tem šolskem letu. Izvirni izrazi, ki jih preučuje avtor – self-awareness, self-management, social awareness, relationship management –, me sicer ne navdušujejo, toda jemljem jih kot tehnikalije, ki so bržčas potrebne. Morda pa tudi niso.
Letošnje delavnice iz čustvene inteligentnosti bom pričel tako, da bomo najprej še enkrat natančno premislili, kaj čustvena inteligentnost sploh je, in se pogovarjali o tem. To bomo naredili zato, da bomo bolje razumeli drug drugega in imeli boljše odnose. Zveni čisto preprosto, vendar je tudi zahtevno.
Nekatere psihološke raziskave potrjujejo komercialno spoznanje, do katerega so se prek izkušenj dokopali številni ljudje: v življenju je najbolje skrbeti samo zase in biti sebičen, vse drugo se ne splača, ker je človek samo razočaran, če računa na druge, zato je nanje najbolje kar pozabiti. Vprašanje je, če je to res vselej najbolje in najbolj koristno, dejstvo pa je, da številni ljudje razmišljajo natanko na ta način. A zakaj?
Preveč nadzorovani otroci ne znajo in ne zmorejo presoditi, da so preveč nadzorovani. Ko se znajdejo v nevarnosti ali negotovi situaciji, ne vedo, kako se soočiti z njo, ker niso samostojni. Nikoli se niso naučili soočati se. Njihovi starši, ki poskušajo odpraviti vsa tveganja iz njihovih življenj, jih niso vzgojili za varnost. Ne, vzgojili so jih kot nedoletne in negotove osebke, ki ne zmorejo oceniti tveganja, ker se z njim še nikoli niso srečali, postanejo panični, ko se soočijo z neizogibnim in nepričakovanim, in se začnejo upirati, ko končno uidejo nadzoru. V vsakem primeru ostajajo odvisni, nesposobni delovati brez zunanjega vodstva in nadzora. Niso se naučili lekcije, da resnično varnost zagotavlja razvijanje sposobnosti za obvladovanje nepredvidljivega, to pa terja soočanje z obvladljivo negotovostjo, delanje napak, učenje improvizacije in razvijanje sposobnosti za neodvisno presojanje.
Zadnji ne bodo postali prvi znotraj sistema, v katerem obstajajo zadnji in prvi. Rodili se bodo kot subjekti drugačne resnice. Resnica Dveh je kajpak ljubezen, kot je pokazal Badiou, to pa je nekaj bistveno drugačnega od tega, na kar smo navajeni: konstrukcija sveta z vidika razlike, ne identitete. Zavrne vse narcistične prizore, ki so povsod okrog nas in kjer posamezniki drug v drugem iščejo potrditev sebe, želeč všečke, ki jih ne more biti nikoli dovolj. Nastane nova skupnost, kjer niso vsi enaki potrošniki, zgrajena pa je na univerzalnem, ki se pojavlja skozi razlike in srečevanja.
Na povabilo sem izvedel predavanje o funkcionalni neumnosti in kritičnem razmišljanju. Naslonil sem se na izvrstno knjigo z naslovom Paradoks neumnosti, ki sta jo že pred časom spisala Mats Alvesson in André Spicer. Moja temeljna ideja je bila, da ne živimo le v času lažnih novic, izmišljenih dogodkov in montiranih predstav, temveč predvsem v svetu, polnem neumnosti. Predavanje je bilo zelo potrebno in pomembno, kajti resnično je vse pogosteje videti, kot da so se ljudje vdali in so predali orožje, ki se imenuje samostojna presoja. Zdi se, da imajo raje žargon, floskule in puhlice in da raje ubogajo, kot smo morali nekoč ubogati v vojski. Tam, v stari Jugi, smo poslušali preproste ukaze nadrejenih, rečeno pa nam je bilo tudi, da nam ni treba razmišljati, jer postoje drugi koji će misliti umesto tebe. Neumnost, o kateri sem predaval, ni psihiatrična diagnoza in ni dokaz, da se je ljudem množično zmešalo. Na žalost je neumnost zelo funkcionalna. V današnjem svetu, ki ga uravnavajo tržne zakonitosti, je tako popolnoma vseeno, ali govorite neumnosti ali ste pametni, kajti na koncu odločajo trgi. In če se neumnost bolje prodaja, toliko slabše za pametne ljudi.