Sijaj absolutnega. Tak je naslov knjige. Pod njo je podpisana Jana Ndiaye Berankova. V knjigi so zbrani dialogi z Alainom Badioujem. Ustvarjeni so tako, da odkrijemo in razumemo, da je zbiranje in urejanje besed umetnost. Preprosto lahko rečemo, da to pomeni nekaj nevsakdanjega. Pomeni gibanje idej. Pomeni njihovo razvijanje, nekakšno napredovanje. Ideje namreč niso statične, niso kakor lego kocke, ki so vselej enake in jih lahko poljubno zlagamo. Ko urejamo ideje, smo podrejeni sili, zaradi katere lahko govorimo o gibanju in razvijanju idej. Nismo v položaju, da delamo z njimi, kar se nam zljubi. Nikakor nismo.
Dialog nas vodi. Pogovarjanje vodi nas, ne vodimo mi pogovarjanja. Ne odločamo, kam bo pogovor zavil in kje se bo končal. Lahko mu storimo silo, kajpada, toda to ni več resno pogovarjanje. Ni resno, če hočemo, da je pogovor natanko tak, kot hočemo, da so besede izgovorjene natanko takrat in na način, ki ustreza nam. Če se hočemo dobro pogovarjati, moramo pristati na to, da nismo gospodarji v hiši, kar pomeni, da besede vodijo nas in ustvarjajo pogoje za naše napredovanje.
O kakšnem napredovanju govorim?
Govorim o tem, da vsak človek potrebuje sogovorce, da se želi pogovarjati. Ljudje se od nekdaj pogovarjajo in se bodo tudi v prihodnje.
Napredovanje idej je tudi človekovo napredovanje. Je duhovno, simbolno napredovanje, razvijanje. Je spreminjanje in preobražanje, kajti napredek idej pomeni tudi nove ideje, nove različice idej. In ker je človek simbolno bitje, pomenijo tudi nove svetove, nove razsežnosti svetov, v katerih lahko živi. Njegov interes za napredovanje idej je obenem interes za naseljevanje novih svetov.
Vsaka nova ideja odpira dimenzijo obstoja, ki prej ni obstajala. Ko je nekdo prvič artikuliral koncept človekovega dostojanstva, je ustvaril nov prostor, v katerem se lahko ljudje naseljujejo, nov način človekovega bivanja. Ko so pesniki izumili nove oblike izražanja, niso le drugače razporedili besed, temveč so odprli ozemlja izkušenj, na katera prej ni bilo mogoče vstopiti.
Umetniško delo z besedami je ustvarjanje sveta in novih bivalnih prostorov. Nismo zadovoljni z obstojem v istem simbolnem prostoru za vedno, ker se praznina v nas še naprej giblje in išče nove izraze, nove dimenzije.
Ni pa vsako pogovarjanje tako, da bi si ga zares želeli. Ne, a ljudje se najraje pogovarjajo tako, da pogovor nekam vodi, da se nekaj dogaja. Da se dogaja kaj?
Ljudje se med pogovorom ne želijo počutiti kot drugorazredni udeleženci, ki samo poslušajo in kimajo drugim, obenem pa komaj čakajo, kdaj bodo lahko šli domov. Taki pogovori jih ne zanimajo niti malo. Zanimajo jih bistveno drugačni pogovori.
Pogovor vzpostavlja oder, na katerem se srečujejo sogovorci. Takoj so na delu trije elementi: kraj, srečanje, sogovorci. Ko steče pogovor med njimi, smo lahko že vnaprej prepričani, da se bo prej ali slej zgodilo kaj takega, kar bo sogovorce osupnilo, jim dalo misliti, morda celo spravilo v zadrego. Reči hočem, da se bo pogovor obrnil v smer, ki je ni nihče pričakoval. To pomeni, da nihče ni gospodar v svoji hiši. In to je dobro, zelo dobro. Zakaj je dobro?
Ljudje so na žalost navajeni na pogovore, v katerih eden nekaj ve, drugi pa ne vedo. Navajeni so, da v njih eden končno premaga druge, zmaga torej, medtem ko so drugi premagani. Po domače: ta, ki zmaga, prepriča druge v nekaj. Ljudje se zaradi take navajenosti večkrat vprašajo, kako koga v kaj prepričati. Kako torej nekaj narediti z besedami, da bo drugi odstopil od svojih prepričanj in sprejel druga prepričanja – njihova?
Tragedija statičnega pogovarjanja – v katerem ljudje le zagovarjajo fiksna stališča in izmenjujejo mnenja – je v tem, da izključuje možnost ustvarjanja sveta. Ko vstopimo v dialog le zato, da bi prepričali ali bili prepričani o obstoječih idejah, ostanemo ujeti v že ustvarjenih svetovih. Ko pa dovolimo idejam, da napredujejo skozi nas, ko sodelujemo v njihovem gibanju in jih prenehamo nadzorovati, postanemo soustvarjalci novih dimenzij obstoja.
Dober pogovor tako postane prostor, kjer spregovori skozi sogovorce praznina. To je kraj, kjer se ideje ne razvijajo zato, ker jih silimo, temveč zato, ker imajo svojo lastno potrebo po gibanju. Torej se premikajo, združujejo, preoblikujejo.
Oder, ki ga ustvari pogovor, ni namenjen vzdrževanju lažnih površin in videzov. Bistveno je, da je vsak udeleženec pogovora ranljiv in zmožen za spreminjanje tega, kar se pojavi. Običajni model pogovarjanja, na katerega so ljudje navajeni, to je boj ali medsebojno prepričevanje, katastrofalno odpove. Ko nekdo vstopi v dialog z namenom, da bi zmagal, nekoga prepričal ali ostal nespremenjen, medtem ko spreminja druge, je že zaprl prihodnost. Ohranja površino, brani stališče, namesto da bi sodeloval v gibanju idej. Želi biti gospodar hiše, toda pristen dialog zahteva, da smo vsi gostje v hiši, ki še ne obstaja – v hiši, ki jo gradi sam pogovor.
Pogovor ne ustvarja le lepih vzorcev. Odpira portale v prej nenaseljene prostore. Besedišče trpljenja, za katerega skrbim, ustvarja svet, v katerem ljudje ne živijo na umetno ustvarjenih površinah. Otrok na sliki, ki vdihuje besede v obstoj, medtem ko je obkrožen z arhiviranimi tišinami, je človek kot bitje, ki ustvarja prijazne svetove z urejanjem idej.
Presenečenje v pogovoru je potrebno in je dobrodošlo. Ko se pogovor obrne v nepričakovane smeri, je to trenutek, ki se ga najbolj veselimo – brezoblično prebije naše pripravljene oblike in morebitne obrambne nasipe. To je presenečenje, ki ga občuti umetnik, ko se njegova stvaritev preobraža v nekaj neznanega. Podobno ljudje mislimo, da govorimo, kar hočemo, češ da imamo svobodno voljo, v resnici pa skozi nas govorijo možnosti, ki si jih sami ne moremo niti predstavljati.
Zapisano je neposredno povezano s tragedijo sodobnega prevladujočega diskurza. Monologi vplivnežev, ponudbe oglaševalcev, vnaprej izdelane formule motivacijskih govorcev – to niso pogovori, temveč so poskusi prevladovanja z besedami. V nas želijo vsaditi svoje vnaprej pripravljene ideje, ne da bi se jih sami dotaknili. Ne tvegajo nobene preobrazbe, obnašajo se, kot da je ne potrebujejo. Poskušajo zapolniti praznino drugih s svojo vsebino, ne znajo pa organizirati pristnih srečanj.
Pravi dialog je nevaren. Tak je natanko zato, ker ga nihče ne nadzoruje. Ko resnično poslušamo in se odzivamo na sogovorčeve besede, ko pustimo, da nas besede vodijo, namesto da jim vsiljujemo uporabnost, tvegamo. Lahko odkrijemo, da so naše gotovosti zgolj površinske, da naša prepričanja sploh niso naša, ker so prevzeta. Tvegamo zadrego, ko bomo prepoznali lastno nepopolnost in necelost.
A tak pogovor je obenem neprecenljivo darilo. Pristna misel se namreč pojavi šele v tem prepoznavanju, v tem produktivnem nelagodju. Vprašanje »kako nekoga prepričati« je namreč že povsem zgrešeno. Predpostavlja, da je dialog orodje za vsiljevanje lastne volje. Pristni pogovor pa je veliko bolj podoben kemični reakciji: sogovornika ne izmenjujeta le obstoječih idej, temveč predvsem sodelujeta pri rojstvu novih.
Veliki dialogi so izjemno dragoceni, ker ne ohranjajo le vsebine, temveč tudi gibanje, prelomnice, kjer je misel presenetila celo mislece oziroma sogovorce. Ko jih beremo, smo povabljeni. Torej smo gostje. Dobimo darilo in smo povabljeni v gibanje samega mišljenja, ki ustvarja pomen. Dobesedno kreira ga. Ne nosimo ga seboj, dobimo ga kot darilo.
Nočemo biti drugorazredni udeleženci, ki prikimavajo, želimo biti soustvarjalci, priča pri nastajanju razumevanja.
Ko pristopam k dialogu, zato ne pripravljam svojih stališč. Pripravljam nekaj drugega: svojo odprtost. Svojih idej ne branim, temveč jih ponujam gibanju samega pogovora. Na misel mi ne pride, da bi poskušal zmagati. Poskušam sodelovati v nečem, kar zmaguje skozi nas – gibanje iz praznine v obliko, iz tišine v besedo, iz osame v srečanje. Sijaj absolutnega, na katerega se sklicuje Berankova, so morda ti trenutki, ko se skozi pristni dialog pojavi nekaj resničnega, česar nobeden od udeležencev ne bi mogel doseči sam – ko sam pogovor postane modrejši od njegovih udeležencev.
Hrepenenje po orisanem napredovanju je bistveno drugačno od želje po optimiziranju ali uspehu, kot ju opredeljuje žargon. Gre za potrebo po bivanju v vedno novih dimenzijah pomena, po tem, da ne bi bili ujeti v enem samem, statičnem simbolnem svetu. Gre za spoznanje, da biti človek pomeni biti vedno v gibanju med svetovi, vedno sodelovati pri ustvarjanju novih prostorov za obstoj. To je sijaj absolutnega, ki se pojavi v pristnem dialogu: trenutek, ko postane vidna, dostopna, vseljiva nova dimenzija obstoja.
