Dr. Dušan Rutar
Kupil sem časopis Kralji ulice. Z naslovnice zre vame gospod, za katerega se izkaže, da je bil izbrisan. Pove, da ga nekateri ljudje gledajo z nezaupanjem, ko na ulicah prodaja Kralja ulice, da nekaj zasluži, saj človek ne more živeti od zraka. Resnično, ljudje vedno znova gledajo z nezaupanjem druge ljudi, za katere se jim zdi, da čudno izgledajo, medtem ko včasih izkazujejo velikansko zaupanje do ljudi, katerih zunanji izgled je sicer brezhiben, kasneje pa se izkaže, da so ponaredili magisterij, zapravili sto milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, da bajno zaslužijo in malo delajo ali pa počnejo kaj drugega, kar je daleč od oči javnosti ter je sprto z zdravim razumom, z etiko in s temeljnimi principi občestvenega življenja. Ljudje še vedno zamenjujejo zunanji izgled s tem, kar imajo človeška bitja v notranjosti in je očem nevidno, kot bi rekel pisec Malega princa.
V knjigi z naslovom The Soul of Autism: Looking Beyond Labels to Unveil Spiritual Secrets of the Heart Savants, ki jo je spisal William Stillman (2008), se srečujemo s sijajno obdelavo tele ideje: avtizem me je poučil, da številnih zadev v življenju ne nadzorujem in ne obvladujem; v knjigi Ten Things Every Child with Autism Wishes You Knew, ki jo je napisala Ellen Notbohm (2012), pa prav tako uživamo v načinu, kako zagovarja avtorica empatijo: kot razumevanje potreb in potencialov otrok z avtizmom. Ideji sta zares dobri, zato ju komentiram.
Dobri sta, ker sta produktivni, kar pomeni, da se lahko veliko naučimo, če ju razumemo. Ljudje se v vsakdanjem življenju srečujejo s potrebo po empatiji, saj jo ima vsakdo, toda šele srečevanje z otroki, ki imajo avtizem, z ljudmi, ki čudno izgledajo, in z drugimi posamezniki, za katere sprva ne moremo vedeti, kdo so v resnici, nas dokončno in zares pouči, kaj je prava empatija, kaj pomeni za vsakega človeka, ne le za otroke z avtizmom, in kako pomembno je, da jo izražamo v velikih količinah.
Empatija sicer ne more rešiti človeštva, kljub temu pa je pomembna. Vsako leto namreč umre vsaj sedem milijonov otrok, ki bi lahko živeli, če bi mednarodne organizacije to zares hotele; vsak večer gre vsaj 700 milijonov ljudi lačnih spat; 1000 milijonov ljudi nima dostopa do čiste pitne vode. Empatični ljudje ne morejo rešiti vseh teh problemov, kot rečeno, dobro pa je vsaj vedeti zanje, da ne bi bili preveč naivni.
Otrok z avtizmom potrebuje empatijo, ki jo sicer potrebuje čisto vsak človek, potrebuje pa tudi zelo konkretne rabe jezika, kajti ko mu kdo kaj sporoča, pogosto sliši sogovorca natanko tako, kot piše Ellen Notbohm: +??#&@€§§, Tone, =&%$#«?*. Kaj torej sliši?
Sliši kaos, ki ga ne razume, pa če se še tako trudi, da bi ga razumel, zato ni res, da se norčuje iz nas, da je len, da je neumen, da nima motivacije, da ni zainteresiran, da bi nas slišal ali ubogal. Sogovorec ga seveda razume, toda avtizem pomeni, da deluje jezik včasih kot nerazumljiv generator hrupa, zvokov, znakov in simbolov, ki so bolj podobni abstraktnim vzorcem kakor pa artikuliranim besedam z jasno določenim pomenom.
Če torej hočemo uspešno delati z otrokom z avtizmom, moramo pristopiti k njemu povsem drugače, kar zlasti pomeni, da mu ne smemo podtikati, kar sem zapisal: da je len, nesramen, da nas zafrkava, da se norčuje iz nas, da se izmika, da se čudno obnaša, da je razvajen pamž ... Otrok potrebuje jasna, konkretna in zelo natančna navodila, sporočila, zlasti pa mora dobro vedeti, kaj bo sledilo, ko se bo nekaj zgodilo.
Otroku moramo torej povedati, kaj natančno želimo od njega, kaj pričakujemo, kako je urejen čas in kako si sledijo dogodki. Otrok je otrok, zato se tudi vede kot otrok, od nas, ki smo odrasli, pa upravičeno pričakuje, da se bomo tudi obnašali kot odrasli, razumni, zreli ljudje.
Otrok ve, da si dogodki logično sledijo, da enemu sledi drugi in da je dobro vedeti, kateri sledi, kajti nihče ne želi nepredvidenih dogodkov, ki te presenetijo, prestrašijo, spravijo v stisko in negotovost. Noben človek ne želi stiske, nihče ne želi neprijetnih presenečenj, nihče ne želi živeti v negotovosti. Otroci z avtizmom niso nobena izjema.
In ljudje, ki prodajajo Kralja ulice, prav tako niso izjema. Pravzaprav ni izjema noben človek. Nekje globoko, kamor se seže pogled, smo vsi enaki.
Slika: Igralec violine (Foto: Dušan Rutar)
