Ljudje zmotno verjamejo, da ima kapitalizem danes človeški obraz in da je prijazen. Tako verjamejo številni ljudje, tudi intelektualci, akademiki in celo nekateri delavci, ki imajo na voljo vsak dan dovolj hrane, pametne telefone, digitalne televizije, avtomobile in poceni oblačila. Resnica pa je, da bi celo v Sloveniji ljudje lahko živeli bistveno bolje, kot živijo, ker je kapitalizem nakopičil toliko kapitala, do katerega pa veliko ljudi preprosto nima dostopa. Dejstvo je tudi, da imajo delavci v Zahodnih državah še kar dober standard življenja natanko zato, ker so se zanj borili zadnjih dvesto petdeset let.
Kapitalizem je namreč kakor rak, kot bi rekel Morfej iz Matrice (1999). In nihče pri zdravi pameti ne more reči, da je rak prijazen.
Že dolgo lahko poslušamo žargon o obstoju ranljivih in marginalnih družbenih skupin ljudi, kamor sodijo tudi otroci s posebnimi potrebami. Takega žargona je izjemno veliko, nastaja pa tudi vtis, da se celotna družba zavzema zanje. Logično je, da se žargon nadaljuje z novim žargonom o inkluziji, vključevanju ranljivih in marginalnih skupin v družbo, opolnomočenju in vsem drugem. Ni pa naključje, da zastopniki takega žargona vedno znova spregledajo objektivno dejstvo družbenega življenja v neoliberalnem svetu.
V neoliberalnem svetu je daleč najbolj deprivilegirana družbena skupina ljudi tista, ki jo sestavljajo delavci. Razmišljanje o njihovem življenju nam hitro postreže s temeljnim vpogledom v naravo vseh ljudi in v naravo sodobnega kapitalističnega življenja, ki ga opredeljuje besedna zveza družbena pravičnost.
Osnovna potreba ljudi kot družbenih bitij je namreč potreba po samostojnem, avtonomnem, neodvisnem življenju, dostojanstvu, medsebojnem spoštovanju, pravičnem življenju. V to se ni težko prepričati, saj zadošča zdravi razum, ki ga ima vsak človek.
Dokler živijo ljudje v odvisnosti od kapitala in njegovih zahtev, seveda ne moremo govoriti o zadovoljevanju naštetih potreb, kar je zelo logično. Natanko zato je govorjenje o inkluziji marginalnih skupin prekratko, čeprav je prijazno in všečno.
Kam pa naj bi se ljudje z margin vključili? Saj so že vključeni – natanko kot marginalni. Ali drugače rečeno: marginalni ljudje niso taki po naključju. Torej tudi ne bodo prenehali biti taki po naključju.
V središču kapitalističnega življenja, če lahko nadaljujem metaforično, je namreč elita, tam je denar, je kapital, je moč in je oblast. Vsega tega na marginah preprosto ni ali pa je vsega skupaj zelo, zelo malo. Kdor bi torej hotel z margin kam drugam, bi moral razmišljati, kako priti do denarja, premoženja, moči, kapitala. Vse drugo je zgolj prodajanje megle, kajti odvisnost od kapitala, njegovih zahtev in oblasti ne more prinesti dostojanstva, neodvisnosti in spoštovanja.
Živimo namreč v svetu, v katerem se moč kopiči v centrih, na marginah pa so ljudje vse revnejši ali pa se nikamor ne premaknejo. Bistvena, največja in najpomembnejša družbena skupina ljudi so zato delavci, ki ustvarjajo vrednost, podrejeni pa so zahtevam kapitala, kakršne so: kopičenje profitov v rokah elit; zmanjševanje stroškov; tekmovalnost.
Paradoks inkluzije je, da bi morali biti v središču pozornosti ljudje, ki so na marginah, to pa so delavci. V resnici so v središču elite in ljudje, ki se jim prilizujejo, oziroma ki jih podpirajo. Družbena nepravičnost se zato ne zmanjšuje, razlike med elitami in revnimi se nenehno povečujejo.
Ključni družbeni igralci so zato tisti ljudje, ki se borijo za družbeno pravičnost, ne le za inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v večinske šole. Dokler se zadržujemo na družbenih marginah in se gremo opolnomočenje posameznikov, inkluzijo in razvijanje poklicnih kompetenc, se niti malo ne moremo približati družbi, v kateri vsi želimo živeti, to pa je družba, ki temelji na pravičnosti, egalitarnosti in solidarnosti med ljudmi.
Logika družbene pravičnosti je zavezana preprostemu spoznanju: življenje ljudi ne bi smelo biti namenjeno takemu delovanju, da bo elita srečna, temveč takemu, da bodo delavci srečni.
Dr. Dušan Rutar
Slika: 1900. International Ladies Garment Workers Union
