Dr. Dušan Rutar
Inkluzija otrok s posebnimi potrebami ne more pomeniti njihovega prilagajanja globoko bolni kapitalistični družbi, ne more pomeniti vključevanja v procese, ki so nepravični. Lahko pomeni samo nekaj drugega, kajti temeljni princip vsakega družbenega življenja preprosto mora biti družbena pravičnost, sicer številni ljudje, ki nimajo dostopa do kapitala, trpijo, medtem ko se elita sonči in koplje v bogastvu.
Otroci z avtizmom nas lahko veliko naučijo ne le o samem avtizmu, temveč tudi o nas samih, o naših medsebojnih odnosih in o družbenem življenju, ki ga živimo vsak dan, ne da bi bili na to dovolj pozorni. Zakaj, kako je to mogoče?
Odgovor na zastavljeno vprašanje je sorazmerno preprost, če dojamemo, kaj pomeni biti otrok, kar je v začetnem obdobju življenja čisto vsak človek.
Kdor je kdaj delal z otrokom z avtizmom, je morda spoznal tole: moj avtizem je del mene, moje identitete, vendar to ne pomeni, da jaz sem avtizem. Tako bi lahko parafraziral temeljno, osnovno sporočilo otroka, ki ga lahko razumemo ali pa ga tudi ne razumemo, če nismo dovolj odprti.
Enako lahko rečemo za vsakega človeka: vsak človek ima občutke, čustva, misli, ideje, izkušnje, spomine, interese, motive, talente, sanje in tako dalje. Čisto vsak človek.
Otrok z avtizmom je torej najprej otrok. Ni avtizem. Tako kot človek s preveliko telesno težo ni debelost, star človek ni starost in bolan človek ni bolezen.
Ko sreča človek drugega človeka, opazi to in ono (ta nosi očala, oni ima preveliko telesno težo, spet tretji nima ene noge), toda to še ne pomeni, da ne more opaziti pri drugem človeku še česa drugega, česa takega, česar ni mogoče videti na prvi pogled, ali pa celo česa takega, česar sploh ni mogoče videti z očmi. Nekaterih stvari pri drugem človeku namreč kratko malo ne vidimo, ker so pač nevidne, zato pa jih zaznamo, začutimo ali razumemo oziroma dojamemo, če o njih dovolj razmišljamo.
Da bi jih zaznali in dojeli, moramo biti odprti. Brez odprtosti do drugega človeka ne moremo storiti ničesar, da ne bi enačili tistih lastnosti ali značilnosti, ki jih vidimo oziroma zaznamo, z njegovo celotno identiteto.
Otrok z avtizmom nam tako sporoča: bodite potrpežljivi z menoj, posvetite se mi, da boste razumeli, česar sprva ni mogoče razumeti, da boste dojeli, česar ni mogoče videti na prvi pogled.
Zlasti pa bodite odprti, kajti odprtost pomeni možnost, da se zgodi nekaj nepričakovanega, nekaj novega, nekaj presenetljivega, nekaj, kar vas bo prestavilo nekam drugam, da boste videli z novimi očmi.
Videli boste, ker se zgodi odklon, premik, to, kar imenuje francoski filozof Jean-Luc Nancy écart. Brez takega premika se življenje zgolj ponavlja, zato vidimo vselej isto, govorimo vselej enako, se obnašamo na predvidljive načine, ki ne proizvedejo ničesar zares novega. Morda je v tem varnost, ni pa novosti.
Zares novo nastane, ko pride do srečanja. Na primer do srečanja z drugim človekom. Ko se to zgodi, govorimo o marsičem, zlasti pa o navdihu. Srečanja z drugačnimi ljudmi nas res navdihujejo in nam vlivajo voljo do življenja. To pa je gotovo nekaj, česar si želi vsak človek.
Drugi človek ali nekaj na njem lahko postane medij za prihod nečesa povsem novega, pravi Jean-Luc Nancy.
Vsak človek pozna izkušnjo, za katero reče: tole se me je pa zares dotaknilo. Natanko o tem govorim.
Pravkar sem prebral tole izvrstno knjigo, ki se me je globoko dotaknila: Zsuzsa Baross. Encounters: Girard Titus-Carmel, Jean-Luc Nancy, Claire Denis (Sussex Academic Press, 2015). In zares zelo, zelo priporočam v ogled tole risanko, ki se me je dotaknila še bolj: La tortue rouge (Michael Dudok de Wit, 2016).
Slika: Sokrat in Aspazija (Nicolas André Monsiaux, pribl. 1800)
