Dr. Dušan Rutar
Na tem svetu živimo različni ljudje, ki potrebujemo drug drugega. Čas je zato, da opustimo izraz otroci s posebnimi potrebami. In namesto o inkluziji nameravam govoriti o solidarnosti različnih ljudi, o družbeni pravičnosti in egalitarnosti.
Včeraj sem se pogovarjal z gospo, ki je med drugo svetovno vojno nekaj časa preživela v Auschwitzu. Pripovedovala je, kako je preživela, zlasti pa me je pritegnil tisti del njene pripovedi, ki se je nanašal na skupno vedenje in delovanje žensk ter na njihovo organiziranje odpora.
Pritegnil me je zato, ker je v ostrem nasprotju z mnenji nekaterih ljudi, da so človeška bitja po naravi egoistična, kar naj bi pomenilo, da skuša vsak čim bolje poskrbeti zase ter povečevati svoje koristi, in je v nasprotju z mnenji, da so ljudje po naravi napadalna, agresivna in konfliktna bitja, ki se vedno znova zapletajo v medsebojne spopade in vojne.
Sodobno življenje v neoliberalnem svetu je na žalost precej podprto s takim načinom razmišljanja in je pogosto, kar pomeni, da si ga še vedno deli veliko ljudi.
Zapisani mnenji pa sta skrajno problematični, ker sta nastali na ozadju nedokazanih domnev, da je človeška narava nekaj takega kot stroj, ki ne more delovati drugače, kot pač deluje. Ali po domače: če bi bili ljudje egoistična bitja po naravi, bi pomenilo, da ne morejo postati drugačna, da so torej na veke vekov ujeta v egoistično delovanje, ki se mu ne morejo upreti, tako kot se lačni levi v savani ne morejo upreti lovu na elegantne gazele, ki se tam pasejo.
Še nikoli niste videli lačnega leva, ki ne bi napadel bližnje gazele, ker bi se mu zasmilila, ali pa je ne bi napadel, ker se je odločil, da postane vegan.
V resnici je orisano razumevanje človeške narave povsem sprto z znanstvenimi spoznanji o njihovi pravi naravi.
Morda je prav na tem kraju dobro za trenutek še enkrat pomisliti na otroke z avtizmom, s katerimi se srečujemo.
V egoističnem svetu zagotovo ne bi dolgo preživeli, kajti zanje mora nekdo skrbeti. Če bi vsakdo skrbel le zase, bil egoist in se obnašal do drugih ljudi napadalno oziroma agresivno, češ da je vse to v njegovi naravi, preprosto ne bi preživeli, ker ne morejo dovolj poskrbeti zase.
V resnici pa je čisto drugače in dokazov za tako trditev imamo več kot dovolj. Otroci z avtizmom nam namreč nenehno sporočajo: če mi boste vedno znova povedali, da sem nekompetenten, da nečesa ne zmorem, da nisem dovolj dober za vas, če me boste vedno znova kritizirali in popravljali, nimam možnosti, da se razvijam, kajti v takem okolju se ne morem učiti in naučiti, kako se vesti in kako delovati, da bom zadovoljen.
Lepota sporočila pa je, da velja za vsakega človeka, in ne le za otroke z avtizmom. Spoznanje je namreč univerzalno, kajti ljudje potrebujemo potrjevanje drugih ljudje, ne pa nenehnega kritiziranja, popravljanja in vzbujanja občutkov krivde, da nismo dovolj dobri. Če natančno pomislite, tako ali tako nihče ni popoln in v odnosu do popolnosti je vsakdo premalo dober. Torej se lahko neskončno dolgo popravljamo in kritiziramo, človek pa ne more biti zadovoljen in srečen, če ga ves čas ali vedno znova nekdo kritizira.
In če lahko oseba A stalno kritizira osebo B, velja tudi obratno: oseba B lahko po isti logiki povsem upravičeno stalno kritizira osebo A. Tako življenje pa zelo hitro postane neznosno.
Iz zapisanega sledi preprost sklep: bodite pozorni na to, kar otrok zmore, ne na to, česar ne zmore, potem bo tudi otrok bolj pozoren na to, kar zmore, kar predvsem pomeni, da bo verjel, da zares zmore. In verjetje v lastne zmožnosti je najboljša motivacija, kar pomeni, da tudi vi potrebujete nekoga, ki verjame v vas in vaše zmožnosti.
Naučimo pa se lahko še nečesa: vsak človek lahko naredi nekaj na več različnih načinov. Ne obstajajo zgolj pravilni in napačni načini – obstajajo predvsem različni načini, kar je čisto nekaj drugega.
Gospa, s katero sem se včeraj pogovarjal, je na koncu pristavila: v taborišču nismo govorili 'če bomo prišli domov', temveč smo vselej uporabljali stavek 'ko bomo prišli domov'.
Temelj človeške motivacije je namreč nadvse preprost: 'ko mi bo nekaj uspelo', ne 'če mi bo uspelo'. Toda najprej mora nekdo verjeti v nas in v zapisano.
Pazite torej, katere besede uporabljate, ko se naslavljate na druge ljudi, saj delujejo, kar pomeni, da sprožajo empirične in zelo otipljive posledice oziroma učinke.
Slika: Igralec violine 2 (foto: Dušan Rutar)
