Ko razmišljamo in govorimo o identitetah ljudi, ne mislimo namreč le na njihove osebne identitete, na to, s čimer se posamezniki identificirajo, temveč mislimo tudi na simbolne, kulturne, občestvene identitete, saj noben človek ne živi sam na svojem planetu in identiteta ni naravna danost. Mislimo pa še na nekaj drugega, kar bo postalo jasno na koncu tega zapisa.
Toda daleč najpomembnejša potreba vsakega posameznika je potreba po družbeni pravičnosti.
Družbeni zato, ker je vsak človek družbeno bitje, odvisno od drugih ljudi, pravičnosti pa zato, ker ne more biti noben človek že sam po sebi vrednejši od drugega človeka.
Kralj na primer ni kralj, ker ima kot človek v sebi nekaj kraljevskega, nekaj, česar drugi ljudje nimajo in nikoli ne bodo imeli, temveč je kralj, ker mu drugi ljudje priznavajo tak simbolni družbeni status, kar pomeni, da mu ga lahko tudi v hipu odvzamejo, če se na primer ne obnaša pravično.
V temelju, čisto v osnovi je vsak posameznik enak vsakemu drugemu posamezniku, čeprav je, empirično vzeto, drugačen od vsakega drugega; lepota argumenta je, da je enak prav v tej različnosti. Potrebuje druge ljudi, da ga potrjujejo v njegovi eksistenci, da mu torej sporočajo, da obstaja, da je že sam njegov goli obstoj na tem svetu vreden.
Torej moramo misliti tudi na kulturno odgovorno delovanje in etične prakse v družbenem polju. Ne smemo se omejevati na posameznike in na to, kar lahko naredijo, česa ne morejo, v čem so dobri in v čem niso, saj tako marsikaj spregledamo.
Ljudje kljub vsemu prevečkrat presojajo drug drugega tako, da ugotavljajo, v čem niso dovolj dobri, kakšne so njihove pomanjkljivosti, česa ne zmorejo. Pri tem je zelo dobro vedeti, da je Freud poznal bistveno razliko med nadjazom, v imenu katerega se ljudje vedejo na orisani način, ter simbolnim zakon, ki deluje povsem drugače.
V imenu simbolnega zakona ne presojamo, česa drugi ljudje ne naredijo dovolj dobro, temveč smo do njih odprti, kar pomeni, da jih sprejemamo.
Ne, nisem nor in ne mislim, da moramo sprejemati tudi Hitlerja ali Stalina, ju spodbujati, naj vztrajata in ju potrjevati v njunem delovanju. Daleč od tega. Mislim na to, da se človek lahko nauči sprejemanja in da pomeni sprejemanje odprtost do eksistence, odprtost do Velikega Drugega, kot ga je imenoval Lacan, in odprtost do same odprtosti; sam presoja, do koga bo odprt in do koga morda ne bo.
Moja predavanja o avtizmu, ki jih imam vsak mesec, so morda dober primer zagovarjanja odprtosti, o kateri razmišljam, in o družbeni pravičnosti. Mislim na tole: človek se kdaj vpraša, zakaj mora prav on nositi težka bremena življenja, zakaj jih ne nosijo tudi drugi, odgovor, ki prihaja od Drugega, pa je morda težko razumljiv in ga je težko sprejeti, vendar se je prav zaradi njega mogoče naučiti odprtosti.
Odgovor je namreč tole vprašanje: zakaj pa ne prav ti?
Za vsakega človeka pride čas, ko se mora naučiti odprtosti. Seveda pa ga lahko tudi zamudi.
