Dr. Dušan Rutar
Ljudje prevečkrat verjamejo, da obleka naredi človeka. Resnica je namreč ravno obratna, kot piše v naslovu tega prispevka. Podobno verjamejo, da je kapitalizem dober sistem, čeprav neenakost med ljudmi nenehno narašča. Ljudje tega nočejo videti, politiki pa še zlasti ne, zato govorijo eno in isto ter se ponavljajo kot lajna, češ da je s kapitalizmom vse v redu.
Človek torej naredi obleko in samo navadni ljudje lahko spremenijo svet na bolje. Vprašanje pa je, zakaj ljudje vztrajno zmotno verjamejo, da obleka naredi človeka. Enako je vprašanje, zakaj verjamejo, da je v kapitalizmom vse v redu in zakaj invalidi ali otroci s posebnimi potrebami, kot jih vztrajno imenujejo, potrebujejo inkluzijo v kapitalistični svet neenakosti, izkoriščanja, vojn in podnebnih katastrof.
Namesto inkluzije že nekaj časa predlagam nekaj drugega, boljšega.
Predlagam branje dobrih knjig, v katerih je naloženo znanje. Z njegovo pomočjo lahko mislimo boljše prakse in se jih tudi lotevamo, da bi spreminjali svet.
Pravkar berem tole knjigo: Beth Berila. Integrating Mindfulness into Anti-Oppression Pedagogy: Social Justice in Higher Education (Routledge, 2016).
Knjiga je dobra, ker nam postreže z vpogledom, kako povezovati pedagoško delo z mladimi ljudmi, čuječnost in družbeno pravičnost. Ni težko, le vztrajnost potrebujemo.
Prakse, ki jih predlagam, so sorazmerno preproste:
1. čuječa pedagogika (mindful anti-oppression pedagogy);
2. prepoznavanje ponotranjene represije;
3. čuječe poslušanje;
4. premagovanje odporov do pravičnosti;
5. oblikovanje opolnomočenih in sočutnih občestev (empowered, compassionate communities).
Nošenje lepe nove obleke nikakor ne spremeni človeka na bolje. To je zgolj maska, pod katero je človek še vedno tak, kakršen je bil prej, kar pomeni, da je nemoralen še naprej, če je bil nemoralen prej. Podobno lahko rečemo za kapitalizem. Sam od sebe očitno ne more premagati neenakosti, revščine in ne more prenehati z vojnami. Taka so objektivna zgodovinska dejstva, o katerih se lahko zlahka prepriča vsakdo. Prav tako se ne more izogniti podnebnim katastrofam, ki se vrstijo iz dneva v dan, in drugim katastrofam, ki se dogajajo v naravnih in umetnih okoljih.
Dolgoročno smo seveda vsi mrtvi, kratkoročno pa se lahko kaj spremeni na bolje le, če nove ideje premagajo materialne interese, če postanejo močnejše od njih, če zagrabijo veliko število ljudi.
Pripadniki elite se kajpak bojijo, da bodo množice ljudi z novimi idejami zrušile civilizacijo, da bodo ustavile znanstveni napredek in uničile kulture, toda to je zgolj predsodek.
Ves čas me zmerjajo, češ da sem idealist, toda jaz jim odgovarjam: vi, ki ste materialisti, pa iz dneva v dan doživljate naraščanje neenakosti med ljudmi, kopičenje kapitala v rokah elit in korporacij, podnebne katastrofe, vojne, izkoriščanje delavcev, katerih plače se ne povečujejo, čeprav garajo kot črna živina.
In čisto vsak kmet ve, da mora imeti najprej v glavi idejo, kateri krompir posaditi, kdaj ga posaditi, kam ga posaditi in kako ravnati z njim, da bo bogato obrodil. Preprosto ne verjamem, da živi kmet, ki razmišlja takole: vseeno mi je, kakšen krompir posadim, kam ga vtaknem in kaj delam z njim, saj bo že nekaj zraslo, meni je pa itak vseeno, koliko zraste in kaj bom potem jedel jeseni.
Slika: Foto seansa v Benetkah (foto: Dušan Rutar)
