Dr. Dušan Rutar
Drugačnost je največkrat zgolj fraza. Je prazen kliše, ki ne pove ničesar. Ljudje ga včasih uporabljajo, ker verjamejo, da je na frazi nekaj všečnega, vendar največkrat ravno ni, ker je kapitalizem tako nestabilen in dinamičen sistem, da sam po sebi nenehno ustvarja drugačnosti. Veliko vprašanje je tudi, koliko lahko človeška bitja presegajo lastni narcizem, egoizem, sebičnost in težnjo k povečevanju svojih koristi. Ne mislim, da je to nemogoče, prepričan pa sem, da je zahtevno, zlasti v kapitalizmu, in da je zelo tesno prepleteno z vero v boga. Naj to nekoliko zapleteno razmišljanje ponazorim s konkretnim primerom.
Sam se lotevam orisanega preseganja tudi s pomočjo umetnosti. Na primer z gledanjem filmov. Teh vidim zares veliko. Zadnji, ki sem si ga ogledal, ima naslov Zarota vere (Flaskepost fra P, Hans Peter Moland, 2016). Zares izjemen film me je navdušil zlasti ob koncu, ko spremljamo razmišljanje protagonistov o naravi vere, boga in hudiča, dobrega in zlega.
Detektiv Mørck, ki preganja zlikovca Johannesa, ta pravi zase, da je hudičev sin, reče v ključnem trenutku nekaj še radikalnejšega in pomembnejšega. Reče dobesedno tole: jaz ne verjamem v Boga, jaz ne verjamem v nič.
Okej. Na prvi pogled bi rekli, da je detektiv pač povsem resigniran človek, depresiven ali kaj podobnega, da je izgubil nekje na življenjski poti vero, toda če bi tako mislili, bi se globoko ušteli.
Detektiv namreč v naslednjem trenutku, ko Johannes skuša utopiti dečka, ki ga je pripeljal s seboj, da ga žrtvuje, videti je, da skuša s tem dejanjem preveriti detektiva, če resno misli, kar je rekel, dejansko reče, naj pusti dečka pri življenju in naj namesto tega vzame njega, to je detektiva.
Detektiv torej hoče rešiti dečka, čeprav je sekundo pred tem rekel, da ne verjame v ničesar in da zlasti ne verjame v boga. Še več: kot detektiv že dolgo časa preganja zlikovce, kar pomeni, da skuša delati dobro, kar je zelo očitno.
Situacija je torej taka: detektiv trdi, da ne verjame v boga, da ne verjame v nič, pa vendar dela dobro in celo hoče v ključnem trenutku žrtvovati sebe, da bi rešil dečka. Zdi se torej, da se obnaša nekonsistentno (če zares ne verjame v nič, bi moral pustiti morilca, da dela, kar pač dela), toda vera v boga je natanko v tej čudni nekonsistentnosti (pravim, da ne verjamem v boga, obenem pa delam dobra dela in sem se celo pripravljen žrtvovati za nekoga drugega). To zagotovo pomeni ultimativno preseganje egoizma, sebičnosti in narcizma.
Kaj hočem povedati?
Povedati hočem, da je ukvarjanje z umetnostjo eden od načinov prakticiranja vere v boga in preseganja lastnega egoizma, narcizma in vsega drugega iz tega registra. Prav zdajle berem tole knjigo, v kateri odkrivam navdih za svoje delo: Victoria Foster. Collaborative Arts-based Research for Social Justice (Routledge, 2016). Z njeno pomočjo vključujem v svoje delo z otroki in mladimi ljudmi metode dela, ki temeljijo na umetnosti (arts-based methods), vse skupaj pa uvajam tudi v raziskovalne prakse in svoja predavanja.
Predlagam torej tole: povečevanje družbene pravičnosti pri delu z ranljivimi in marginaliziranimi družbenimi skupinami s pomočjo družbenega raziskovanja (social inquiry), ki zajema:
1. pripovedovanje alternativnih zgodb ob fotografijah, filmih, pesmih in drugih umetniških izdelkih;
2. ustvarjanje predstav, ki zajemajo dramo, ples, glasbo;
3. debate, pogovore o umetniških reprezentacijah sveta, občestvenega življenja in posameznikov.
Šele alternativne, drugačne zgodbe nam osvetljujejo eksistencialno pot in krepijo vero v boga, ki jo morda danes potrebujemo bolj kot kadarkoli prej.
Slika: Logika pogleda 2 (foto: Dušan Rutar)
