Nekateri ljudje so še danes pripravljeni verjeti, da so bili na primer sužnji v antičnem svetu naravna posledica delovanja človekove narave; celo Aristotel je bil prepričan, da so sužnji pač naravni, kar naj bi pomenilo, da bo vedno tako, da je na tem nekaj univerzalnega. Prav tako številni ljudje še vedno verjamejo, da bo vselej obstajala taka ali drugačna oblika suženjstva, ker so nekateri ljudje pač več vredni od drugih, ker so močnejši in si druge ljudi preprosto podredijo.
Toda vselej so obstajali tudi ljudje, ki so obsojali suženjstvo, ki so se mu upirali v imenu družbene pravičnosti, ki so se bojevali zoper njega. Obstaja izjemno zanimiva zgodovina povezav med asketizmom in družbeno pravičnostjo, o kateri piše tudi italijanska zgodovinarka Ilaria L. E. Ramelli v knjigi z naslovom Social Justice and the Legitimacy of Slavery: The Role of Philosophical Ascetism from Ancient Judaism to Late Antiquity, ki je izšla januarja letos pri založbi Oxford University Press, prebral pa sem jo prav danes.
Ko danes razmišljamo o družbenem položaju revnih ljudi, hendikepiranih ljudi, ljudi, za katere pravijo, da so marginalizirani, da so ranljivi in kar je še podobnih izrazov, se v resnici, če smo povsem pošteni, sprašujemo, kako naj bi se taki ljudje povezali, kako bi se znašli za isto mizo, figurativno rečeno, za katero bi se pogajali z lastniki kapitala za večji delež, za sam dostop do kapitala, saj ga nimajo ali pa je zelo skromen, zgodovina pa nas uči, da ljudje, ki so imeli bogastvo, le-tega nikoli niso dali zlepa od sebe.
Lastniki kapitala se danes tako ne bojijo rajanja ljudi po trgih in ulicah. Za take dogodke jim je povsem vseeno, saj je neškodljivo. Bojijo se edino delavcev, ki ne delajo dovolj optimalno in s tem prispevajo k zniževanju profitov, za katere so sicer zelo zainteresirani. Eksotika trgov in ulic je torej zanemarljiva, pravo vprašanje je, kako dolgo bodo delavci še pripravljeni prenašati dejstvo, da je kapital vedno pred njimi.
In ko govorimo o družbeni pravičnosti oziroma nepravičnosti, ne mislimo le na delavce, temveč mislimo na vse ljudi, ki ne spadajo med elito in ne spadajo med tiste ljudi, ki jo neposredno servisirajo oziroma podpirajo.
Sorazmerno enostavno je odhajati na trge in ulice ter se udeleževati množičnih srečanj sorodnih duš, ki protestirajo proti kapitalizmu in kapitalistom in družbenim nepravičnostim in vsemu drugemu, toda zvečer morajo vendarle oditi domov.
Kaj se dogaja medtem?
Nič, čisto nič. Lastniki kapitala zgolj čakajo, da se ljudje naveličajo zbirati se na trgih in ulicah, da končno odidejo domov. Podjetja medtem delajo s polno paro, denar se kopiči v rokah elit, razlike med njimi in revnimi se povečujejo. Medtem ko se torej nekateri zabavajo na ulicah in mislijo, da ustvarjajo zgodovino, se kapitalizem utrjuje in kapital se steka tja, kamor se steka že dolgo časa.
Čisto nekaj drugega pa se dogaja, ko ljudje ne odhajajo na ulice in trge v soboto ali nedeljo ali popoldan, ko ne delajo, temveč naredijo nekaj drugega: ne delajo, ko bi morali delati.
Ko delavci prenehajo delati, je precej drugače, saj ustvarjajo vrednost. Ko ne delajo, je pač ne ustvarjajo. In če so povezani v močne sindikate, obstaja upanje na boljši svet. Če niso povezani, ni upanja.
Radost na trgih in ulicah je sicer prijetna, toda, kot rečeno, prej ali slej je treba oditi domov, nato pa delat, če ima človek delo. Drugače je, če ga nima; potem je še slabše.
Dr. Dušan Rutar
