Dr. Dušan Rutar
Sledi nekaj malega resnega filozofiranja, ker ga potrebujemo, kajti v spontanem vsakdanjem razmišljanju je čisto preveč klišejev in neproduktivnih mnenj, s katerimi si človek ne more pomagati, ko se sooča z realnostjo in jo skuša misliti, ko se srečuje z drugimi ljudmi. Mislim na možnost človekovega spreminjanja, ki jo bom predstavil z nekim dogodkom, to pa povezal z delom, ki ga opravljam, ko se srečujem z otroki z avtizmom.
Ko jezdi Savel v Damask, da bi preganjal prve kristjane, se nenadoma zgodi srečanje. Zasliši glas, za katerega ne ve, od kod prihaja, in pade s konja. Taka je moč srečanja, taka je njegova ponazoritev; zaradi takega dogodka se človek nenadoma zelo spremeni.
Namesto o inkluziji otrok s posebnimi potrebami zato raje govorim o srečanjih, kajti zaradi njih se dogajajo spremembe, ki so lahko tudi radikalne. Savel tako postane Pavel, postane svetnik, postane zagovornik krščanstva par excellence.
Ideja inkluzije je namreč statična: nekateri ranljivi ljudje naj se vključijo v obstoječo družbo. Ne gre tako, saj tudi obstoječa družba ni statična danost, v katero bi lahko kaj vključevali.
Življenje je seveda lahko statično. Lahko je ujeto v mehansko ponavljanje istega, v imitacije, posnemanje, simulacije, plagiatorstvo, kopiranje, ki ne ustvari ničesar novega; v takih primerih se dnevi zgolj leno kopičijo in nič posebnega se ne zgodi.
Kaj torej hočemo, kaj želimo? Srečanja, ki nas spremenijo za vedno. Seveda je mogoče, da si tega niti ne želimo.
Srečanje nas spremeni, to pa pomeni, da nas (končno) odpre, čeprav je odprtost pogoj srečanja. In ko smo odprti, smo odprti do odpiranja. Odprti smo do bodočnosti, ki je ne moremo niti misliti na kraju, na katerem smo pred srečanjem. Ne moremo je naslikati, ne moremo si je predstavljati, ne moremo je opisati.
Nekaj v nas sili k srečanjem; to je v naši naravi. Lahko se jim upiramo, in to tudi zares pogosto delamo, toda sile, ki deluje na nas, s tem ne moremo ustaviti, saj je del naše narave, kot rečeno.
Najpomembnejše pa je tole: v vsakem srečanju je na delu nasilje, kot poudarja Zsuzsa Baross v knjigi Encounters. To je posebno nasilje, ki ga ne moremo primerjati z nasiljem združevanja, inkluzije, prilagajanja, amalgamiranja, normaliziranja.
Nasilje, o katerem govorim, je učinek delovanja sile, zaradi katere pade Savel s konja. To je sila, zaradi katere lahko človek izgubi kako prepričanje, ko končno spozna, kako zelo zmotno je. Nasilje pomeni prekinitev, pomeni pretrganje s tem, kar imamo za svoje, kar nam je blizu, česar se oklepamo. Še huje: zaradi srečanja se ne moremo vrniti, ne moremo nazaj v stare kolesnice, v stare navade, klišeje, rutine, prakse. Preprosto ne moremo.
Ko torej govorim o srečanju, mislim na kreativno, ustvarjalno nasilje, ki onemogoči kontinuiteto, nadaljevanje starega. Pavel zato nikoli več ne bo Savel, ne more postati Savel, tudi če bi hotel postati.
Vsakdanje življenje je sicer polno mehanskega ponavljanja, toda ponavljanje je statično, je trivialno, zlasti pa nima v sebi življenjske iskre, zato nad njim ne bi smeli biti preveč navdušeni.
Ko se torej srečamo, se srečamo z neznano silo, ki deluje na nas. Srečanje je lahko tako silovito, da se človeku zazdi, da je preveč zanj, da srečanja preprosto ne bo prenesel. To je logično, kajti srečanje je poseg, je intervencija, je delovanje sile, ki terja novo smer, nov način življenja. Zaradi srečanja človek ne more biti brezbrižen.
Filozofiranje, kot sem ga predstavil, nam pomaga razumevati vsakdanja srečevanja, zato že lahko rečem, da je zelo koristno in uporabno, čeprav ljudje navadno mislijo, da je kr neki. Mislim na srečevanja drugimi ljudmi; na primer s hendikepiranimi ljudmi; na primer z otroki, ki imajo avtizem, o čemer nameravam še veliko pisati.
Otrok z avtizmom doživlja svet na precej drugačen način kot večina drugih ljudi. Zanj so lahko vsakdanje podobe, navadni zvoki, okusi, dotiki boleči. Okolje je zanj pogosto hostilno, nevarno, ogrožajoče; tako ga doživlja. Prav zato se lahko komu zdi, da je otrok odmaknjen, odtujen, izoliran, toda v resnici je precej drugače. Zaradi nevarnega okolja se skuša zavarovati, zaščititi, ubraniti pred nevarnostmi, ki jih zaznava.
Ko se srečujemo z otroki z avtizmom, je zato odločilno, da skušamo razumeti svet, kot ga zaznavajo in razumejo sami, kajti srečanje z njimi bo uspešno le, če bomo dali za trenutek svoje zaznavanje in razumevanje sveta v oklepaj.
To pa nas bo sčasoma spremenilo. Na bolje.
Slika: Spreobrnjenje na poti v Damask (Michelangelo Merisi da Caravaggio, 1601).
