Mlad človek skuša narediti samomor, a po naključju preživi. Potem ga prijazno napotijo k psihiatrom, da dobi antidepresive, ker psihiatri rečejo, da je depresiven. Povsem zgrešijo poanto (je depresiven zaradi samomora in preživetja ali je delal samomor zaradi depresivnosti?), kajti človek ne dela samomora, ker je depresiven, temveč ga dela, ker se je nekaj pomembnega, dramatičnega ali celo tragičnega zgodilo z njegovo eksistenco, ki je v njeni celovitosti ne more zajeti niti psihiatrija niti farmacija; za njeno razumevanje je prekratka tudi medicina in je prekratko naravoslovje. In tablete ne morejo vplivati na eksistence ljudi, ne morejo jih spreminjati. Drugi ljudje jih pač lahko. A za vse to je potrebna duhovna prenova, sicer se zgolj kopiči isto.
Pomembni so torej drugi ljudje kot subjekti uma, kot pravimo v filozofiji in psihoanalizi, ne diagnoze, tablete in terapije. Pomembni so natanko kot vzvodi drugačnega in novega, ne pa kot ugotavljanje, kdo je normalen in kdo ni. Če ljudje ne zmorejo novega, so lahko njihovi odnosi tudi povsem prazni; kaj jim bo potem pametna tehnologija, če so njihovi odnosi votli in prazni kot sod? Za razumevanje zapisanega si velja natančno ogledati sliko Križanje (Grünewald, 1512 – 1516).
Kaj vidimo?
Najprej seveda križanega Jezusa, toda štiri druge osebe, ki so ob njem, pomagajo ustvarjati ozračje nečesa nenavadnega, kajti če je Jezus mrtev, vemo pa, da je odšel natanko zato, da bi se vrnil, so ostali živi in zlahka si predstavljamo, da razmišljajo o smrti, odhajanju in prihajanju, o večnosti in o tem, kar je zares vredno v naših življenjih oziroma eksistencah.
Kaj je torej najvrednejše v življenju?
Jezus je odšel, toda vrnil se je kot ljubezen, kot nekaj večnega in univerzalnega, kot nekaj, kar je med ljudmi. In ko je ljubezen med ljudmi, se ni treba bati dolgočasja. Enako bi lahko rekli, da se ni treba bati smrti in odhajanja. Zlasti pa človek, deležen ljubezni, ne dela samomora.
Pomembna je namreč natanko duhovna prenova. Ne kopičenje istega, ne vračanje v stare kolesnice, temveč zaupanje v um, v to, kar imenuje Descartes ob koncu renesanse in na začetku novoveške filozofije bog.
Ne govorim torej o zaupanju v tehniko, tehnologije, tablete ali nosilce tehničnega uma.
Ob tem velja poudariti, da Descartes prav gotovo ni začetnik racionalističnega globalnega nihilizma, ki se danes širi po planetu predvsem s pomočjo digitalnih tehnologij, saj je francoski filozof predvsem zagovornik zmožnosti človeškega bitja, da kritično misli sam um, in sicer na podlagi tega, kar kasneje tako izvrstno artikulira Immanuel Kant, ko pokaže, kakšna je resnična narava etičnega imperativa.
Torej: bistvo globalnega sveta ni tehnološki nihilizem, ni prevlada tehničnega uma nad vsem, temveč je raba kritične misli, ki ne more obstajati brez človeka kot subjekta etičnosti. Radikalno se zato motijo ljudje, ki še vedno verjamejo, da je filozofija nekoristna in nepotrebna, ter dajejo prednost tehniki, tehnologijam, tehničnemu umu in naravoslovju pred humanistiko.
V filmu Brimstone (Martin Koolhoven, 2016) Prečastiti (The Reverend) v času tik pred smrtjo reče, da pekel ni tako grozen zaradi večnih ognjenih zubljev, ki žgejo človeka, temveč je grozen, ker v njem ni ljubezni. Torej smemo reči tole: kjer ni ljubezni, vlada pekel.
Pekel je kraj, na katerem človek ne more upati na ljubezen. Pravzaprav celo lahko upa, toda ljubezni ne bo užil, ker je tam pač ni in je ne more biti. Upanje je torej zaman in je nemočno.
Čisto drugače je, kjer je ljubezen. Tam je ipso facto tudi upanje. Človek, ki čuti ljubezen, ne more obupati, ne more reči, da ni upanja. Tega preprosto ne more reči, tudi če bi hotel – a saj noče. V tem je moč ljubezni, ki je vselej v umu in v nujnem odnosu človeškega bitja do Drugega.
Moč ljubezni je zato tudi moč odpiranja.
Moč odpiranja pomeni sprejemanje, ki je pogosto motiv drugega. Ni le drugi motiv, temveč je motiv nečesa ali nekoga, največkrat je to nekaj, kar natanko z vključitvijo potrjuje prvega, ki se ne more potrjevati sam. Kar je na prvi pogled nepopolnost, je zato le odprtost do drugega, do variacije, zato je pomemben motiv drugega, je postajanje, kot bi rekel Deleuze, zaradi katerega je nepopolnost mogoča, obenem pa je slednja njegov pogoj.
Zveni zapleteno in tudi je zapleteno.
Filozofsko rečeno: ne obstaja nujni red variacij, obstaja pa red, ki je konstitutiven za variacije. To pa je čisto nekaj drugega kot neukročena podivjanost neoliberalnega sveta, v katerem je vprašanje smisla eksistence vedno znova potisnjeno na rob in razglašeno za nepomembno.
Poskus samomora je zavezan vprašanju o smiselnosti eksistence.
Stoletje, v katerem živimo, bo kljub vsemu stoletje empatije, sočutja, duhovne prenove ali renesanse ali pa bo pot v totalni nihilizem in destrukcijo.
Slika: Križanje (Matthias Grünewald, 1512 – 1516)
