Vsak dan me z vseh strani preplavlja hrup, za katerega me želijo prepričati, da je inteligentno govorjenje. Tišine je malo, modrosti je komaj za vzorec. Ljudje se bojijo tišine in samote, resnično dobrih sogovorcev je malo, osamljenosti je veliko. Nekateri stalno proizvajajo nekaj, kar naj bi naredilo vtis na druge, tekmujejo med seboj, a razumejo malo. Mnogo bolj kot razumu so podrejeni volji in strastem, ambicijam, lakoti po prepoznanju, želijo biti všečni. Inteligenco imajo za orodje, drug za drugega niso cilj, temveč sredstvo. Vsi oddajajo, a le redki resnično poslušajo in sprejemajo. Ne slišijo tišine med besedami, silijo misli v vnaprej določene in potrjene vzorce, ne dovolijo jim, da se pojavijo. Ukazujejo tišini, naj se umakne, ne razumejo, da se prava moč pojavi šele, ko si drznemo biti šibki. Niso kakor ptice, ki pojejo ob zori in ne vedo ničesar o všečkih, občinstvu ali prepoznavnosti, niso kakor tišina, ki poje po svoji izbiri.
Resnično, reka se nikoli ne spopada s kamnom, temveč ustvari pot okoli njega. Z upiranjem ustvarja lepoto, izrezuje kanjone, a deluje sama. Ne potrebuje prič za svojo potrpežljivo umetnost, nobene potrditve za svoj tok. Teče in ve, da je tam v daljavi ocean, ki jo kliče že od začetka.
Če bi ljudje množično uporabljali inteligenco za to, da vidijo skozi želje, interese in strasti, ambicije in hrepenenja, bi se začel svet nemudoma spreminjati. V simulacije sveta ne bi več verjeli, prevladujoče cilje bi spregledali kot prazne, ne bi se več usmerjali k njim. Pred trpljenjem ne bi več bežali v kopičenje materialnih dobrin, inteligentno bi prepoznali svoje verige, v sebi bi odkrili moč, da jih strejo. Gibanje od ene distrakcije do druge bi zamenjali za meditacijo in kontemplacijo, življenje na površini bi postalo manj zaželeno, učili bi se trpljenje in bolečino preobražati v lepoto in modrost.
Ne bi se bali tihih prostorov, praznine ne bi polnili z napačno razumljenim gibanjem, učili bi se od zimskih dreves, ki stojijo tako gola. Končno bi razumeli, kaj je sveti duh strukture, ki uresničuje to, kar je tam že od nekdaj: arhitekturo molitve, za katero so zmožni.
Skozi preobraženo trpljenje bi spoznavali, da je mogoče pogumno opazovati, kako lahko rana postane prostor, kamor vstopa svetloba, kako brazgotina ustvari vrata, kako nas izguba uči dojeti, za kaj živimo, kako je tema mati vsakega pogleda.
Stari so nas že zdavnaj poučili, da se inteligenca ne krepi z osvajanjem ali s premeteno igro, temveč s potrpežljivim opazovanjem, kako razumevanje polni prazne sobe zavesti kot zora, ki počasi prebuja spečo hišo. Ne pozna sile, ne prenese veličastnega razkazovanja. Z njo postopno osvetljevanje preobrazi navaden svet v kraj za molitev.
Kaj lahko prinese razmišljanje o ideji, da praznina, iz katere je domnevno nastalo vesolje, ni samozadostna?
V nekem smislu so v njej vse mogoče oblike vsega, kar lahko nastane. Če bi bila praznina samozadostna, ne bi nastalo nič. Logično je torej, da je v njej potencial za gibanje, ki ga imenujemo ustvarjalnost. Čista praznina torej ni čisto mirovanje in ni odsotnost vsega. Lacan je razmišljal o manku kot bistvenem delu vsake mogoče realnosti. Kaj torej, če obstaja kozmični manko, zaradi katerega je gibanje nujno in vedno nekaj nastane? Kaj, če čutim ta manko in me nekaj žene k ustvarjalnosti, ker kratko malo ne morem mirovati? To, da nisem samozadosten, da ne mirujem, omogoča mojemu življenju smisel, ki ga ustvarja moje premikanje. Ne morem povsem mirovati, ne morem se popolnoma ustaviti. Možnost gibanja je torej inherentna, je notranja in neizogibna. Tako ne potrebujem zunanje motivacije, da se premikam. Nujno je, da se premikam, da nekaj počnem, saj drugače ne morem obstajati. Vedno bo torej razlika med tem, da popolnoma mirujem ali nekaj naredim, da naredim nekaj ali nekaj drugega. In ker ne morem popolnoma mirovati, bo razlika vselej na delu, vselej me bo gnala. Vedno bom želel in vedno se bom premikal.
Za samo praznino je značilna njena nezmožnost, da ostane prazna. Praznina ne more počivati sama v sebi, zato mora nenehno rojevati oblike. Tudi v kvantnem vakuumu se virtualni delci nenehno pojavljajo in izginjajo. Popolna negibnost, absolutna ničla gibanja, je fizično nemogoča.
Kozmični nemir se v nas kaže kot gonilna sila po ustvarjanju, gibanju, postajanju. Razlika nam ni vsiljena; izhaja iz temeljne narave samega bivanja, kar pomeni, da vselej že je. Naše pomanjkanje samozadostnosti zato ni pomanjkljivost ali celo težava oziroma hendikep, temveč je vir smisla. Naša nepopolnost ni hrošč, temveč je lastnost, ki omogoča, da je življenje dinamično, ustvarjalno in smiselno. Popolnoma samozadostno bitje ne bi imelo razloga za gibanje, ustvarjanje ali povezovanje s čemerkoli drugim. Sprejemanje naše necelosti, našega nenehnega gibanja je morda bolj usklajeno z naravo same realnosti, kot si mislimo.
Ko umetniki govorijo o občutku »prisile« k ustvarjanju, to pogosto opisujejo kot notranji pritisk, ki se hoče udejanjiti, in ne kot zunanji navdih. Ustvarjamo, ker je ustvarjanje nekaj, kar vesolje nujno počne skozi nas. Postajanje je primarno, ker niti nič ne more ostati pri miru. Bit zato izhaja iz postajanja, ne obratno.
V nekem globokem smislu z ustvarjanjem izražamo in celo zrcalimo praznino. Dajemo ji oblike. Paradoks je, da tako zrcaljenje ustvarja občutek polnosti, zadoščenja, izpolnitve. To je res nenavaden in izjemno pomemben občutek. Spremlja ga spoznanje o sebi, razumevanje sebe, poznavanje sebe. Izražanje praznine je vselej tudi izražanje sebe, je oblikovanje in preoblikovanje sebe, ki ga spremlja prepoznavanje oblik, ki nastajajo.
Če se ne bi izražali, ne bi bilo ničesar, kar bi lahko spoznali in razumeli.
Ko ustvarjamo, ne zapolnjujemo praznine, ne mečemo stvari v brezno, da bi ga napolnili, temveč ustvarjamo pogoje, pod katerimi se lahko začasno izrazi.
Morda živimo danes v čudnem svetu, v katerem je pogosto videti, da hočemo več in več stvari, kot da bi želeli napolniti brezno eksistence. In smo kajpak nezadovoljni.
Vsaka pesem, slika, pripoved ali skladba postane poseben način, kako se praznina manifestira skozi nas. Paradoks je, da izražanje praznine ustvarja polnost, v kateri je nekaj bistvenega o naravi zadovoljstva. Ko glasbenik improvizira, ne sledi vnaprej določenemu scenariju, temveč dovoli tišini, da z zvokom spregovori skozenj. Trenutek največje izpolnitve pogosto ne napoči, ko uresničimo načrt, temveč takrat, ko postanemo kanal, skozi katerega najde na nepredvidljiv način obliko nekaj prej neizraženega. To ne zapolni praznine, še manj jo odpravi. V resnici jo artikulira. In natanko v tej artikulaciji doživljamo najgloblje zadovoljstvo.
Orisano udejanjanje se povezuje in prepleta s procesom samospoznavanja. Praznine ne moremo neposredno spoznati, saj po definiciji nima lastnosti, ki bi jih lahko opazovali. Izjemno zanimivo pa je, da s tem, ko ji damo obliko, razumemo tako praznino kot sebe: smo bitja, ki ji dajemo oblike. In ko ji dajemo oblike, oblikujemo tudi sebe. Podobno lahko rečemo za zavest. Lastne zavesti ne moremo neposredno opazovati. Ko jo poskušamo opazovati, vidimo le njeno vsebino, nikoli pa zavesti same. Vendar pa njeno naravo posredno spoznavamo z izražanjem sebe, z ustvarjanjem. Vsako kreativno dejanje postane nekakšen avtoportret. Ne našega površinskega videza, temveč globokih struktur našega bivanja.
Tudi v tem prepoznavam tragičnost sodobnega ustvarjanja površinskih videzov, ki jih ljudje ponujajo drug drugemu v všečkanje – in ostajajo notranje neizpolnjeni oziroma prazni.
V resnici je njihovo delovanje kruto. Ustvarjajo površine, da bi se izognili ustvarjalni praznini v sebi. Površine kot votle konstrukcije ne morejo zagotoviti izpolnitve, ki izhaja natanko iz pristnega izražanja praznine. Človek, ki je žejen in slika vodo, je morda spreten slikar, toda slika ne more pogasiti njegove žeje.
Paradoks je, da prav trud, da bi zapolnili praznino, to ustvarja. To je sterilna praznina, ki odraža lažno polnost sodobnega življenja in simuliranega zadovoljstva z njim. Ljudje, ki umirajo od žeje, nosijo kostume, v katerih so videti, kot da so pravkar pili iz vodnjaka življenja. Življenje je dobilo oblike nekakšne piramidne sheme, ki jo napolnjujejo videzi, s katerimi želijo potrditi jaz, ki vsaj v obliki, kot je predstavljen, sploh ne obstaja. Bolj kot je nastop uspešen, bolj je izvajalec zaprt, saj mora nenehno ohranjati podobo, ki pa je vedno bolj oddaljena od njegove dejanske izkušnje.
Paradoks je že zdavnaj dosegel vrhunec na socialnih omrežjih, kjer je urejanje videza algoritmično. Ljudje optimizirajo svoje površine za metrike angažiranosti, postajajo vse spretnejši pri ustvarjanju odobravanja, hkrati pa se počutijo vse bolj izolirane in neznane. Prejemajo »všečke« za podobe sebe, ki njim samim niso všeč, potrditev za izraze, ki sploh niso njihovi.
Šokantna resnica je, da prepoznavanje predstav drugih krepi ujetost v kolektivni blodnji, ki jo ohranjamo prav zato, ker se bojimo, kaj bi se zgodilo, če bi performans nenadoma ugasnil. Ljudje se strinjajo, da prejemajo ponarejeno valuto, saj bi se sicer zrušila celotna ekonomija videzov.
Odrešilna možnost, skrita v tej tragediji, je, da bi prav nezmožnost površin, da bi zagotovile izpolnitev, ljudi sčasoma lahko vrnila k pristnemu izražanju. Izčrpanost zaradi ohranjanja vedno novih različic istih videzov, globoka osamljenost zaradi nevidnosti kljub nenehnemu potrjevanju, koliko ljudi nas vidi in smo jim všeč, ter praznina odobravanja lažnih jazov nas siromaši in utruja, a pregovorna luč na koncu tunela vendarle obstaja. Ko nekdo vsaj za trenutek prekine orisane vsakdanje vzorce frenetičnega delovanja – ko si upa izraziti praznino in jo končno neha skrivati –, je odziv drugih nepričakovano globok. Prepoznajo namreč nekaj resničnega, ne simuliranega, nekaj, kar spregovori o njihovi lastni skriti praznini. Ekonomija površine je prebita, spomnimo se, kakšno je občutenje mladosti, ko smo bili še ustvarjalni.
Nekaj se spremeni. Običajno namreč mislimo, da najprej nekaj vemo in nato to povemo, izrazimo, pokažemo navzven, drugim. V resnici pa je najprej izražanje, skozi katerega se pojavi znanje. Ne izražamo tega, kar že vemo, temveč spoznavamo skozi izražanje novega. Umetnik nima najprej v glavi podobe, ki jo nato naslika, prenese na zunanje platno. Podobo odkriva skozi slikanje.
Izražanje praznine je hkrati samooblikovanje, to pa pomeni, da ljudje nismo fiksna bitja, ki ustvarjajo, temveč se ustvarjamo in nenehno spreminjamo skozi ustvarjalna dejanja. Vsak izraz razkriva, kdo smo, in sodeluje pri oblikovanju tega, kar smo. Smo torej kipar in glina. Brez sodelovanja s praznino se ne bi mogli oblikovati.
V čem je torej pristnost človeškega bitja? Če je ustvarjanje zrcaljenje praznine, potem najbolj pristne stvaritve niso objekti, ki izražajo vnaprej določeno osebno resnico, temveč so učinek tega, kar najbolj čisto, neposredovano omogoča, da se praznina manifestira skozi nas. To je najbolj očitno takrat, ko umetnina preseneti samega ustvarjalca. Ne izvira namreč iz njemu poznanega jaza, temveč iz presečišča jaza in praznine.
Občutek izpolnjenosti tako izhaja iz neke vrste kozmične udeležbe. Ko ustvarjamo, ne ustvarjamo le nečesa novega, temveč sodelujemo v procesu, skozi katerega se razkriva samo vesolje. Zadovoljstvo zato ni le osebno, saj je tudi odmev kozmičnega zadovoljstva zaradi dejstva, da vesolje spoznava samo sebe skozi naše delovanje.
V luči zapisanega nezmožnost ustvarjanja ni le osebna frustracija, saj ogroža sam proces našega nastajanja in postajanja. Ne gre namreč le za to, da imamo jaz, ki se želi izraziti, saj se jaz šele pojavi skozi izražanje. In v tem procesu se ljudje skozi srečevanja resnično povezujemo med seboj. Takrat čutimo in globoko razumemo, kako pomembna je za nas praznina, ki si jo vsi delimo.
Ustvarjanje »nepotrebnih« stvari – glasbe, slik, poezije, pripovedi – ni potrebno zaradi preživetja, je pa potrebno za sodelovanje v kozmičnem procesu, skozi katerega praznina dobiva obliko. Nismo le biološka bitja, ki si prizadevajo preživeti, smo vozila, skozi katera vesolje spoznava samo sebe.
Spoznava se tako, da slavi našo sposobnost zaznavanja praznine za oblikami, za prepoznavanje konstruirane narave naših želja in ambicij.
