Ko je ostal pred stoletji Spinoza zaradi kritičnega razmišljanja o utrjenih resnicah, ki so bile v resnici dogme, in upiranja etabliranim »avtoritetam«, ki so bile v resnici avtoritarni voditelji, popolnoma sam, saj so ga cerkvene oblasti izključile iz občestva in prepovedale komurkoli, da se druži z njim, verjetno so naivno mislile, da bo občestvo tako zavarovano pred filozofovimi »nevarnimi« idejami, se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega in za tiste čase nezaslišanega. Spinoza je sicer res ostal sam, izoliran od vseh, saj ni imel nobene možnosti, da se upre oblastem, toda morda je prav zaradi tega poglobil spoznanja o človeški naravi in njeni resnici ter postal še bolj zanimiv in dober sogovorec.
Razmišljal je natanko o človekovi potrebi po pripadnosti občestvu. Odkril je, da smo ljudje pravzaprav izjemno ranljivi, ker želimo pripadati, biti del občestva, ker se bojimo biti sami, izolirani, kot je bil izoliran sam.
Natanko z rabo kritičnega razmišljanja spoznava, kako uveljavljena spoznanja, ki jih imajo oblastniki za nevprašljive resnice, dogme, na katere se slepo zanašajo, da ohranjajo oblast in moč nad množicami, tlakujejo pot v podrejenost, ubogljivost, poslušnost, discipliniranost in pokornost ljudi. In vse bolj odkriva, kako čudno lahko postane razmerje med človekovo željo, da obstaja, odkriva smisel eksistence in uživa v življenju, in empiričnim dejstvom, da postanejo ljudje ubogljivi, da se podredijo in pokorijo ter vsemu temu preprosto odpovedo. Kako je to mogoče, zakaj bi svobodni ljudje počeli kaj takega?
Res je, da se to dogaja, a filozof ve še nekaj. Da obstaja eksistencialno brezno, ki se ga človeška zavest boji. To je namreč praznina, ki vzbuja tesnobne občutke, občutke izgubljenosti, celo nesmiselnosti in absurdnosti življenja. Ni namreč res, da je zavest o lastni eksistenci samo vesela, dobro razpoložena, poletna in radostna.
Zaradi eksistencialne praznine, ki otežuje občutenje smiselnosti in polnosti lastnega življenja, je človeško bitje krhko, negotovo, tesnobno, ranljivo. To niso stanja, v katerih bi bilo ves čas, seveda ne, so pa stanja, ki se jim ni mogoče izogniti, ker so organski del končnega življenja in zavesti o njem.
In natanko tu pridejo do izraza plenilci človeških duš.
Ranljivi ljudje, to pa smo natanko vsi, so pred njimi v zelo zahtevnem položaju. Ponujajo jim namreč lahko prebavljive in všečne ideje, nadomestke za pristne odnose, domneve o višjih življenjskih ciljih, smislu in pomenu življenja – če jih molče in brez ugovarjanja sprejmejo ter jim nato sledijo.
Nikoli jih ne bodo sprejeli in jim sledili vsi, toda nekateri jim bodo vedno. Zakaj, se sprašuje Spinoza, ker najprej ne more verjeti, da sicer svobodni ljudje res sledijo tudi takrat, ko ne bi smeli. Zakaj bi torej razumen človek sledil drugemu človeku, zakaj bi se mu podrejal, zakaj bi ga ubogal?
Pred odgovarjanjem na zapisana vprašanja moramo poudariti, da plenilci človeških duš ne ciljajo na močne, samozavestne, rezilientne ljudi, saj vedo, da nanje ne morejo vplivati, ker znajo samostojno in zlasti kritično misliti. Ne, ciljajo na negotove, ranjene, krhke, čustveno poškodovane ljudi – zlasti tedaj, ko se ti znajdejo v eksistencialni krizi.
To je stanje, v katerem se človek počuti samega, osamljenega, prizadetega, ker je žalosten, čuti tesnobo in stisko, ko je izgubljen in se ne znajde. Plenilci človeških duš takrat usmerijo vsa svoja orožja prav na njegovo potrebo po pripadnosti, varnosti, doživljanju smisla življenja in odnosih.
Spinoza po natančnem premisleku prepozna tri psihološke mehanizme, ki omogočajo plenilcem, da postanejo uspešni in učinkoviti lovci na človeške duše.
Prvi mehanizem imenuje »posnemanje afektov«. Znotraj skupine, v katero bi radi zvabili ranjene duše, vsi posnemajo in simulirajo veselje, radost, gotovost, samozavest, vsi se obnašajo, kot da so odkrili Smisel življenja in da vedo, katera smer v življenju je (edino) pravilna. Ta čustvena stanja so za novega člana kot mana z neba. V njegovo negotovo življenje nemudoma vnesejo občutenje smisla, veselja in pripadnosti skupini, ki povsem izniči občutek praznine, osamljenosti in tesnobe. Spinoza govori o čustveni nalezljivosti.
Drugi mehanizem je »nihanje duše«. Naša duša, pravi Spinoza, nenehno niha, ves čas se giblje med strahom in upanjem, veseljem in žalostjo, radostjo nad življenjem in občutki krivde. Plenilci duš dobro vedo, kaj ponuditi. Ponudijo brezpogojno sprejemanje, ljubezen in strah pred izključitvijo, če se oseba ne bi povsem podredila skupnosti in njenemu voditelju. Spinoza natanko ve, o čem govori.
Tretji mehanizem je »racionalizirano praznoverje«. Ljudje se v občestvu, da ne bi bili izključeni iz njega, naučijo sprejemati na videz koherentne logične sisteme razlaganja sveta in vsega v njem. Znotraj teh sistemov se jim zdi, da pojasnijo čisto vse brez ostanka, zato so absolutno pomirjeni. Zdi se jim, da dobro vedo, kako doseči večno srečo, kako uspeti v življenju, kako optimalno razvijati življenje, kako se samouresničevati. Um, ki tako ali tako ves čas išče red v neredu, smisel in pomen, je sorazmerno lahek plen.
V resnici je dvomiti in kritično razmišljati kognitivno zelo zahtevno. Motijo se vsi tisti, ki vzbujajo občutek, da je to nekaj enostavnega, lahkega, preprostega, ker ni. Kratko malo ni. To je energetsko potratno delovanje, ki vzame veliko časa. Še več. Dvom v domnevne resnice, dogme in mnenja ljudi, ki so na oblasti, vzbuja zelo upravičen strah pred kaznijo in izključitvijo, kar pomeni, da je tudi čustveno zahtevno. Ljudje ne želijo živeti sami, želijo pripadati.
Zahtevno je to, kar se nam dogaja tako rekoč vsak dan. Spinoza je bil genialen opazovalec človeškega. Vedel je, da večina ljudi dolgo vztraja celo v tem, kar je sam imenoval »vztrajanje v napačnih prepričanjih«.
Tako vztrajanje je težko omajati, ker ga omogoča čustveno investiranje. Bolj kot ljudje čustveno »oplemenitijo« prepričanja, v katera verjamejo, manj je možnosti, da se jim bodo kdaj odrekli. Branjenje takih prepričanj, pravi Spinoza, postane del človekove identitete, zato je izguba prepričanj isto kot izguba dela lastne identitete. Ni šans, da bi ljudje zlahka pristali na kaj takega.
Vzgajanje
otrok za avtoriteto je zahtevno tudi po orisani plati. Je namreč tudi vzgajanje
za kritično razmišljanje, zato je prazno ugotavljanje, da današnje šolanje
otrok te premalo vzgaja. Vselej-že jih namreč vzgaja: enkrat za podrejanje in ubogljivost, sledenje in pridnost, drugič za
kritično razmišljanje, sočutje in odprtost.
Poglejmo še enkrat, kaj kritično razmišljanje sploh je.
Človek, ki se loti kritičnega razmišljanja, mora znati prenašati negotovost, dvomiti v lastna vprašanja, preučevati lastna prepričanja. Njegov um mora obenem ohranjati ortodoksno stališče in ustvarjati alternative, ocenjevati argumente za vsako alternativo, spremljati lastne pristranskosti – in živeti vsakdanje življenje. Večina ljudi lahko pri tem vzdrži le kratek čas, potem se vrne k ustaljenim vzorcem, ker je tako delovanje, kot rečeno, zelo zahtevno.
Spinoza je šel v razmišljanju o človekovi naravi še veliko dlje. Ne gre namreč le za to, da verjamemo v določene stvari, temveč tudi za to, da okoli njih zgradimo celoten občutek sebe. Če sem veliko let preživel v skupnosti in se navadil na življenje v njej, je dvom v njena prepričanja, verjetja, pomen vsakdanjih rutin in znanje, ki ga zastopa, mnogo več kot intelektualna vaja. Če dvomim, potencialno izgubljam svojo skupnost, svoj kozmični pomen, svoj odnos z bližnjimi, celoten kontekst za razumevanje pravilnega in napačnega. Prepričanja, v katera verjamem, imajo vitice, ki segajo v vse dimenzije moje identitete in jo prežemajo. Če potegnem za eno nit, se lahko razpletejo vse.
Oseba, ki »preveč dvomi«, postane skoraj avtomatično sumljiva, nevarna in nenadoma velja za nezanesljivo. Seveda, saj smo družbena bitja, ki želimo pripadati, kritično mišljenje pa je lahko globoko samotno in celo osamljeno početje; in vselej lahko velja za »nevarno«. Ko kritično razmišljamo, nismo nikoli povsem na »varnem«.
Avtoritarni sistemi zato v resnici ne rabijo prepričati vseh, naj verjamejo v njihove dogme. Dovolj je, da pokažejo, kako zelo čustveno in kognitivno drago utegne postati kritično razmišljanje, pa je že zelo verjetno, da si ga večina ljudi ne bo privoščila.
Ustvarite torej dovolj strahu, tesnobe in negotovosti, ljudje naj bodo dovolj zaposleni in utrujeni, naredite tako, da bodo njihove identitete vezane na prepričanja, in ljudje bodo raje branili ideje, ki jim škodijo, kot pa se soočili z grozo dvomov in kritičnega razmišljanja o njih.
Spinoza je sam iz prve roke spoznal, da cena dvoma nikoli ni abstraktna, temveč je vselej visceralno resnična. A zakaj je potem vztrajal?
Ker je bilo zanj življenje z lažnimi prepričanji še bolj neznosno kot kazen za dvom vanje. Vse skupaj je izjemno zahtevno. Ko se javno zavežemo nekemu prepričanju, ravnamo v skladu z njim, morda v njegovem imenu prizadenemo druge, pomeni kasnejše priznanje, da smo se motili, soočenje z intelektualno napako in moralno krivdo naenkrat. Temu se naš um upira na vse mogoče načine, naša duša se boji, da bi se res pripetilo kaj takega, zato je preventivno ponižna in ubogljiva.
V naših življenjih prevladuje mehanizem, zaradi katerega vsi zelo dobro čutimo, da je strinjanje pogoj pripadnosti. Če kot otrok podvomim, da je odhajanje v cerkev smiselno in razumno, tvegam izgubo družinske ljubezni. Če kot delavec podvomim v poslanstvo podjetja, tvegam izgubo službe. Če kot državljan podvomim v politično ortodoksijo, tvegam izključitev iz skupnosti.
»Vztrajanje v lažnih prepričanjih«, ki ga opisuje Spinoza, je zato poskus samoohranjanja v svetu, ki kaznuje iskanje resnice. To ni moja neumnost ali strahopetnost, temveč je racionalni odziv na dejanske stroške, ki jih prinaša dvom. Večina ljudi zato že v otroštvu pravilno ugotovi, da je zanje manj uničujoče, če ohranijo svoja prepričanja, tudi če sumijo, da so lažna. Vedo namreč, da prinaša dvom tudi razpustitev lastne identitete, ne le samotnosti, kritiziranja in polivanja z gnojnico.
Racionalni argumenti zaradi zapisanega tako redko spremenijo mnenja ljudi celo v primerih, ko jih podpira znanost. Mislimo, da razpravljamo o idejah, v resnici pa ogrožamo identitete. Mislimo, da ponujamo osvoboditev skozi resnico, v resnici pa zahtevamo, da ljudje skočijo v brezno, pri čemer ne vedo, kakšna bo njihova identiteta na drugi strani.
In vendar vsaj nekaterim ljudem ta preskok nekako uspe. Nekateri se raje odločijo za izčrpavajoče delo, ki ga terja dvom, kot za udobje gotovosti, pripadnosti in varnosti. Nekateri tvegajo vse, da bi podvomili v to, kar so jim pripovedovali vse življenje. Pogosto so to ljudje, ki so že doživeli razpad identitete v takšni ali drugačni obliki – skozi travmo, izgubo, izgnanstvo – in odkrili, da so ga preživeli.
Morda je pri vsem tem pomembno prav vzgajanje za pravo, pristno avtoriteto, za katero se zavzemam s svojim pisanjem. Ko se tako vzgojeni otrok enkrat nauči, da se lahko izgubi in ponovno vzpostavi, ga grožnja izgube prepričanj ne hromi več. Nasprotno, želi si takih sprememb, ker ve, da so v njegovo dobro, da je v tem resnični napredek v življenju, če ta beseda sploh kaj pomeni.
Kaj torej pomeni?
Pristna avtoriteta – starš, vzgojitelj, učitelj ali mentor, ki resnično omogoča rast – sporoča otroku, ki ga spodbuja k ponovnemu premisleku, da je odkritje, da se je motil glede nečesa, nekaj razumnega, da je odkritje nečesa novega praznovanje, ne pa ogrožanje hierarhije. Otrok se ob taki avtoriteti nauči, da so prepričanja orodja za razumevanje, ne pa trdnjava identitete, ki jo je treba braniti pred domnevnimi ali resničnimi napadalci.
Tak otrok bo vselej v življenju vedel, da novo znanje ne pomeni izgube ljubezni, pripadnosti ali vrednosti. Vedel bo, da dvom v to, kar so ga učili včeraj, ne bo kaznovan, temveč bo pohvaljen. Njegova »kognitivna fleksibilnost« bo postala osnovna življenjska veščina, ne pa grozeča aberacija.
