Težko si predstavljam, da otrok ne bi ponotranjil avtoritarnih odnosov, če jim je izpostavljen več let. Starši namreč otrokom pogosto ukazujejo in verjamejo, da jih morajo ti predvsem molče ubogati. Tako so sami navajeni in verjamejo, da je taka naravna resnica vzgajanja. Ko so bili otroci, so jih enako vzgajali starši, ki so bili navajeni na trdo delo na njivi ali pa v tovarni, da so preživeli, niso bili visoko izobraženi, psihologije sploh niso poznali, čustva so bila v njihovih življenjih neracionalna, nekoristna in zlasti odveč; bila so nekakšna nepotrebna motnja.
Mislim na vzorce, ki se prenašajo že stotine, morda tisoče generacij.
Avtoritarna družinska struktura v zgodovini pa ni bila arbitrarna izbira, kot bi lahko kdo pomislil, saj je bila pogosto čisto preprost objektivno nujni mehanizem za preživetje. To je bilo res zlasti v družbah, kjer je lahko že en sam trenutek otrokove neposlušnosti, denimo, v bližini kmečke opreme ali strojev, živali ali v ključnih časih, ko je bilo treba sejati ali žeti, pomenil smrt ali lakoto za vso družino. »Ubogaj takoj in brez vprašanj« je bilo v tistih kontekstih dobesedno rešilno in preživetveno. Torej so se starši te tradicije držali in jo prenašali naprej, saj se jim je zdela smiselna, razumna in koristna.
Takrat psihološko razumevanje, ki bi jim omogočilo, da bi si sploh zamislili alternative, kratko malo še ni obstajalo. Zamisli, da imajo otroci notranje čustveno življenje, vredno upoštevanja, da njihov razvoj sledi predvidljivim vzorcem, da travme vplivajo na živčni sistem, so stare komaj dobrih sto let. Torej so čisto nove.
Večji del človeške zgodovine so na otroke gledali kot na majhne odrasle, ki jih je treba ukrotiti kot divje konje ali oblikovati kot glino, dolga stoletja pa so predstavljali, skupaj s svojimi odraslimi sotrpini, inherentno grešna bitja, ki potrebujejo že od malega strogo disciplino in podrejanje, da se ne spridijo ali »padejo v slabo družbo«.
V skupnostih, ki so se dnevno v znoju ukvarjale s samooskrbnim kmetijstvom, je bilo kajpak malo časa ali prostora za čustva. Kravo je bilo treba pomolsti, zato ni nikogar zanimalo, ali ste tisti hip žalostni ali veseli. Na njivo je bilo treba oditi in nihče vas ni vprašal, ali ste zaskrbljeni in morda tesnobni. Ukvarjanje s čustvi, da bi jih razumeli in znali z njimi razumno upravljati, je bilo luksuz, ki si ga nihče ni mogel privoščiti, zato si ga tudi ni privoščil. Celo starši, ki so bili po naravi nežnejši in senzibilni, so se kmalu naučili potlačevati čustva, ker je preživetje zahtevalo tako čustveno zatiranje kot takojšnje ukrepanje, ko je bilo treba kaj narediti, delati pa je bilo itak treba ves čas.
Vzgajanje za pristno avtoriteto je včasih neverjetno zahtevno. Tudi starši, ki se zavestno trudijo vzgajati drugače, kot so vzgajali njih, se v trenutkih stresa pogosto znajdejo v skoraj nevzdržni situaciji, ko ponavljajo natanko to, kar so jim storili njihovi starši. Roka se zato dvigne, preden lahko posreduje razum, ostre besede ne pridejo samo iz njih, temveč se iz njihovega grla oglašajo njihovi starši. Zdi se, kot da so ti vzorci nekako kodirani v njihovih telesih kot posebni refleksi, ki se jih ne zavedajo.
Kljub temu izjemnemu zgodovinskemu bremenu pa se v vzgojnih vzorcih vendarle vsaj sem in tja pojavijo razpoke. Nekateri starši se tako ne morejo prisiliti, da bi udarili svojega otroka, čeprav so bili sami kot otroci pogosto tepeni. V določenem trenutku nenadoma prepoznajo v otrokovih očeh nekaj, kar jih preprosto ustavi. Prešine jih »to je narobe«, čeprav morda vsi okoli njih pravijo, da bi bilo čisto v redu, če bi dobil neposlušen ali trmast otrok eno okoli ušes.
Ko sem sam obiskoval osnovno šolo, niti neka učiteljica ni imela težav z lasanjem učencev, kakšen vzgojitelj pa še danes reče, da mora otrok kdaj dobiti kakšno po zadnji plati, da si zapomni lekcijo.
Nekaj skrivnostnega in težko razumljivega je tudi v človeški odpornosti in raznolikosti. Tudi v najbolj avtoritarnih družinah se otroci ne razvijajo čisto enako. Eden postane popolnoma poslušen, drugi se upre, tretji pa nekako ohrani notranjo svobodo, čeprav je na zunaj ubogljiv. Ne razumemo povsem, zakaj je tako, vendar popoln prenos avtoritarnih vzorcev, čeprav pogost, k sreči ni univerzalen.
Zamisel, da so otroška čustva pomembna, da je nežno starševstvo učinkovitejše od ostre discipline, da travma ustvarja medgeneracijske vzorce, da obstajajo toksični odnosi, ki poškodujejo ljudi, je vsekakor zgodovinska revolucionarna novost. V bistvu poskušamo današnji starši v samo nekaj generacijah obrniti tisoče let trdega in pogosto toksičnega vzgojnega programiranja.
Prejšnje generacije staršev si niso mogle niti predstavljati, da bodo današnji starši zmogli reči svojim otrokom »oprosti«. Enako bi lahko rekli za starše, ki zmorejo pred otrokom priznati lastne napake. To se v zgodovini preprosto ni dogajalo. Starši, ki poskušajo razumeti otroka, ne le nadzorovati in disciplinirati ga, tako zastopajo popolnoma novo vzgojno paradigmo.
Naši predniki se verjetno niso kaj dosti spraševali, zakaj so otroke vzgajali tako, kot so jih. Bržčas so si mislili, da je tako pač bilo od nekdaj.
Resnično, v sodobnem času je več možnosti, da se starši predstavijo svojim otrokom ne kot avtoritarna avtoriteta, temveč kot pristna avtoriteta, ki jih spodbuja in skrbi zanje. Ne zatirajo jih, le zakaj bi zatirali lastnega otroka, si mislijo, krepijo in podpirajo jih, ne vzbujajo jim občutkov krivde in manjvrednosti.
Resnično, po svetu gotovo hodijo ljudje, ki so prave avtoritete drugim in ti jih spoštujejo. To so tudi voditelji, ki ne ukazujejo, temveč kažejo pravo smer v življenju, ker sami sledijo visokim moralnim in etičnim standardom.
Resnična moč, ki jo lahko ima človek, torej ni v dokazovanju drugim, da je prav on tisti, ki ga je treba ubogati, mu slediti in se mu podrejati. Majhnega otroka pa res ni težko zastrašiti, si ga podrediti in ga kontrolirati! Starši si zaslužijo avtoriteto tako, da krepijo otrokove zmogljivosti, ne pa tako, da ga strašijo. Ne ustvarjajo odvisnosti in pokornosti, temveč spodbujajo njegovo avtonomijo, samostojnost. Ne dokazujejo lastne superiornosti, ker nimajo nobene potrebe po kazanju mišic, temveč praznujejo obstoj svojega otroka kot dar, ki ga spoštujejo.
Resnične avtoritete razumejo, česar avtoritarni ljudje ne: vedo, da otrok, ki ga spodbujamo k dvomu, postane boljši mislec od tistega, ki zgolj uboga, se uči na pamet in je »priden«; razumejo, da podpiranje nekoga, ko mu ne uspeva ali mu gre težko, ustvarja večjo odpornost kot zaskrbljeno preprečevanje vseh napak; razumejo, da priznavanje lastnih negotovosti kaže na intelektualni pogum in čustveno zrelost. Take avtoritete vedo tudi to, da se njihova avtoriteta dejansko poveča natanko takrat, ko jo uporabljajo za opolnomočenje in spodbujanje drugih.
Voditelji kot avtoritete drugim ljudem »kažejo pravo smer«. Ne ukazujejo jim in ne pritiskajo nanje. Človekovo naravo razumejo bistveno drugače kot »avtoritete«, ki se zanašajo na moč in razkazovanje mišic, zastraševanje in kontrolo. Verjamejo, da imajo ljudje prirojeno željo po duhovni rasti in ustvarjanju smisla, da se otroci ob podpori in dobrih vzorih naravno želijo razvijati in prispevati k skupnosti. To je očitno povsem nasprotno od avtoritarne predpostavke, da so ljudje leni, sebični in neumni, razen če so prisiljeni ravnati drugače.
Za razumevanje, kateri človek je resnična avtoriteta, je odločilna moralna in etična dimenzija njegovega vedenja in delovanja. Avtoriteta tako razume, da je njena naloga oziroma dolžnost predvsem odgovornost. Ne za nadzor, temveč za podpiranje razvoja drugih. Svoje znanje, izkušnje ali položaj razume kot vzvode za zaupanje v ljudi, zato dela za obče dobro, ne pa za osebno prevlado ali sebične koristi.
Starši kot avtoritete se danes naučijo razumeti celo psihologijo in nevrobiologijo svojih otrok, zato ne mislijo, da so njihovi izbruhi jeze kljubovanje ali trma, temveč jih prepoznajo kot znak premalo razvitega živčnega sistema. Tako znanje je zelo pomembno, saj jim med drugim omogoča, da prekinejo cikle, ki so jih sami podedovali, zato ne vzgajajo svojih otrok, kot so bili vzgojeni sami, češ da je to čisto v redu, ker vedo, da ni.
Prava avtoriteta je torej človek, ki kaže drugim, da je lahko močan, ne da bi bil strog, odločen, ne da bi bil tog, dosleden, ne da bi bil neprilagodljiv. V odnosih z drugimi ljudi tlakuje »tretjo pot«. Ne izvaja avtoritarnega nadzora in ni permisivno kaotičen. Je angažiran, uglašen in zadržan, neguje odnose, ki omogočajo rast.
Učinki njegovega delovanja se prenašajo na druge ljudi. Učitelj, ki resnično vidi, posluša in spodbuja učenca, ne vpliva le nanj. Deluje kot model, ki ga otrok prenaša naprej in vpliva na druge. Vodja, ki dokazuje, da lahko moč sobiva z ranljivostjo, spodbuja vse okoli sebe, da so bolj človeški.
Taka avtoriteta ve, da spoštovanje otrokove avtonomije ne vodi v kaos, temveč v izjemno samoorganiziranje, ponotranjanje visokih moralnih načel in medsebojno skrb. Svojo moč uporablja za zaščito in dostojanstvo drugih, včasih celo za visoko ceno, ki jo plača sam.
Avtoriteta prav tako ve, da ji ni treba zahtevati spoštovanja drugih. Drugi jo bodo spoštovali sami od sebe, če njena dejanja dosledno kažejo na skrb za njihovo dobrobit. Enako dobro ve, da ljudem ni treba vsiljevati poslušnosti, če ti želijo slediti nekomu, ki razume njihove iskrene in poštene interese. Avtoriteta torej izhaja iz odnosa. Nikoli ni vsiljena ali kar določena. Je zgled, kako imeti avtoriteto, ne da bi moral človek odstopati od moralnih in etičnih standardov.
Paradoksno je, da je avtoriteta »avtoritativno ponižna«, kar pomeni, da nepopustljivo zaupa v ljudi, v to, kar znajo in vedo, da je odprta do tega, česar ne vedo, da se je pripravljena učiti in spreminjati, saj ve, da spreminjanje mnenja ni šibkost, ker je dokaz intelektualne integritete.
Avtoritarne osebnosti pogosto trdijo, da so »stroge«, da bi otroke pripravile na trdi in kruti svet. A zgolj prava avtoriteta razume, da šele otroci, ki jih spodbujajo, postanejo dejansko odporni, medtem ko zatirani in prestrašeni otroci razvijejo bodisi krhke in neuporabne obrambne mehanizme bodisi naučeno nemoč, zaradi katere so vedno znova izgubljeni. Otrok, ki ga podpremo, ko je v težavah, se počuti varnega in krepi svojo moč. Otrok, ki ga stalno kritiziramo, kažemo na njegove napake ali pomanjkljivosti, se v najboljšem primeru samo zdi močan, medtem ko se pod resničnim izzivom zruši.
Ljudje lahko postanejo prave avtoritete, če nimajo potrebe po prevladi, če se ne bojijo izzivov, če niso izčrpani in nestrpni, čustveno ranjeni in poškodovani, če niso nagnjeni k prevladovanju nad drugimi, sicer ne. Taka avtoriteta je lahko le nekdo, ki sprejema misli drugih, njihove izkušnje, vprašanja, ki jih imajo, da lahko ponudi nekaj v zameno. Katalizira razmišljanje drugega in nima potrebe, da ga nadomesti s svojim. Ne terja soglasja, temveč ponuja generativno moč idej. Ustvarja prostor za odkrivanje in raziskovanje, ponuja miselna in čustvena orodja, ne fiksnih odgovorov, ki bi jih moral drugi sprejeti.
Prava avtoriteta vam ne bo nikoli rekla »to moraš verjeti«. In bo radovedno spremljala, kaj boste storili s tem, kar ponuja, kako boste to preoblikovali skozi lastne izkušnje in kritično razmišljanje. Dosledna je tudi tedaj, ko ima »slabe dni« in bi bila lahko nepotrpežljiva, jezna ali žalostna. Na druge ne prenaša lastnih travmatičnih zgodb, nima potrebe po moči. Ustvarja varnost, ki omogoča globlje raziskovanje, in jamči zanjo.
Otrok staršev, ki zmorejo biti prava avtoriteta, se lahko kasneje v življenju kot učenec vzgojiteljev ali učiteljev vedno znova vrača k istim temam in vprašanjem, ne da bi ga skrbelo, da bo izčrpal njihovo potrpežljivost. Lahko je ranljiv, ne da bi se bal, da bo njegova ranljivost kasneje uporabljena proti njemu.
