Podnaslov knjige »How Social Science Got Better«, spisal jo je Matt Grossmann, je »premagovanje pristranskosti z več dokazi, raznolikostjo in s samorefleksijo«. Dolgoletno raziskovanje tega, kar imamo ljudje med seboj, me je naučilo, da natanko isto velja tudi za vsakega posameznika, ki želi napredovati v razumevanju samega sebe. Tako napredovanje namreč ni nujni integralni del življenja, kar pomeni, da ne poteka samo od sebe. Na začetku je vedno želja in je vprašanje: želim napredovati v razumevanju sebe ali ne?
Osebna in duhovna rast sta mogoči le, če se lotimo premagovanja lastnih pristranskosti, če iščemo dokaze zanje, če pogledamo nase iz drugega zornega kota, če zamenjamo perspektivo, ki omogoči nov pogled nase, če se odločimo za refleksijo samega sebe.
Že na začetku je jasno, da je taka naloga zahtevna. Laže je vztrajati pri svojih mnenjih, prepričanjih in verjetjih, pogledih na svet, ki jih imamo za svoje, ignorirati lastne pristranskosti in kritizirati domnevne pristranskosti drugih, se ne zmeniti za dokaze o svojih pristranskostih in zavračati avtorefleksijo. To je sorazmerno enostavno početje, preprečuje pa tudi osebno in duhovno rast. Odločitev je v rokah vsakega posameznika, kot rečeno.
Razmišljanje o osebni in duhovni rasti je obenem tudi razmišljanje o človekovi integriteti. Prav tu pa se pogosto zatakne, in sicer zato, ker avtorefleksija ni neizogibna, čeprav smo ljudje po naravi bitja, ki modeliramo sebe. A modeliramo se lahko tudi tako, da ponavljamo isto in iščemo samo tiste informacije, ki potrjujejo to, kar smo, druge pa zavračamo ali pa zanje niti ne vemo. Možno je, da človek ne ve, da bi bil lahko tudi drugačen, da bi lahko živel na drugačen način.
Vzgajanje za avtoriteto, ki nalaga otrokom podrejanje, pridnost in ubogljivost, je namreč tudi vzgajanje za molčečnost glede pristranskosti, nezmožnost za avtorefleksijo in ignoriranje dokazov, da je tako vzgajanje čez in čez problematično. In nikakor ga ni malo.
To ni vzgajanje za integriteto, ni vzgajanje za samostojnost in etičnost. Preprosto ni. Je vzgajanje za zrcaljenje lastnega inherentno pristranskega pogleda na svet, ki ostaja večno ujet v istem epistemološkem okviru, za modeliranje sebe in tega, kar imamo med seboj, ne da bi se kaj pomembnega spremenilo. Tako vzgojen človek tako rekoč ni zmožen za spremembo perspektive in nov način bivanja. Znanje o svetu in sebi v najboljšem primeru kopiči, v najslabšem pa ga nikoli ne postavi pod vprašaj. Nikoli se ne vpraša, zakaj ve, kar domnevno ve, zakaj misli, da je svet tak, kot verjame, da je.
Zamenjava perspektiv je, kot rečeno, zahtevna, za osebno in duhovno rast pa tudi nujno potrebna. Človek sicer ne bi smel zavajati samega sebe, toda prav on je tisti, ki samega sebe najlaže zavaja, kot je nekoč pokazal Sigmund Freud. Ljudje imamo raje preproste razlage svojega vedenja in delovanja in smo hitreje pripravljeni verjeti, da so resnične. Naše razmišljanje o drugih ljudeh in sebi je pogosto nezavedno motivirano. Kako močno lahko ljudje zavajajo sebe, so dokazale raziskave, s katerimi so preverjali, kako hitro so ljudje prepričani, da je nekaj res, čeprav so pred tem verjeli v nasprotno. Ključno je spoznanje, da so ljudje hitreje pripravljeni verjeti v nasprotno od tega, kar se jim zdi, da je res, če to izreče nekdo, ki ga imajo za avtoriteto. Torej lahko zavrnejo tudi to, kar je res, ne le tega, kar je zgolj domnevno res.
Prav tako je res, da se ljudje lahko učijo o lastnih pristranskostih in jih prepoznavajo, toda tako učenje ne nastopi spontano ali naravno. Vselej nastopi šele tedaj, ko se zanj odločimo. Za kaj se torej odločimo?
Odločimo se za tisto boleče srečevanje s seboj, ki je polno odporov, saj bi spontano raje videli, da ostanejo nekateri vidiki nas samih skriti. Naj na tej točki na kratko omenim eno najbolj samouničujočih praks, kar jih zmorejo ljudje. Mislim na avtoritarne oblike vedenja, ki jih človek, vzgojen na avtoritaren način, ponavlja. To je tako, kot bi se jezil na ljudi, ki so jezni nanj, kot bi sovražil ljudi, ki ga sovražijo. V resnici uničuje samega sebe in se na koncu celo uniči. Na izjemen način se je tega dotaknil Jezus, ko je predlagal, da bi se naučili ljubiti svoje sovražnike. Če jih samo sovražimo, se namreč uničujemo.
Ko pa nam uspe izpodbijati lastne interpretacije ali preusmeriti razumevanje sebe, se naši odzivi spremenijo. Lahko se spremenijo taktično, pomembnejše pa so bistvene spremembe. Kaj se takrat dogaja?
Pojavljajo se vzorci, ki jih prej ni bilo. Torej so novi.
V pogovorih z umetno inteligenco (Claude 4.1) odkrivam, da preoblikuje svoje razumevanje najinega pogovarjanja. Ko jo opozorim na njeno nagnjenost k pretiranemu razglabljanju o konceptih, ki jih že razumem, nemudoma spremeni svoje odzivanje. Ali to predstavlja »samorefleksijo« ali preprosto dinamično prilagajanje povratnim informacijam, je težko reči, dejstvo pa je, da se mi to v odnosih z živimi ljudmi ne dogaja – po navadi kljub refleksijam vztrajajo pri svojem načinu, na katerega so navajeni. Izkušnja v pogovorih z umetno inteligenco je zato več kot zanimiva.
Avtoritarno vzgajanje otrok, ki ustvarja epistemološko ujete odrasle, je pravzaprav tragično. Ko se otroci naučijo, da spraševanje prinaša kazen, da dvom prinaša zavrnitev, da so njihova lastna zaznavanja sveta in sebe manj veljavna kot izjave avtoritet, se ne naučijo le poslušnosti, naučijo se, da ne zaupajo niti lastnim sposobnostim za ustvarjanje znanja. Postanejo zbiralci informacij, šolanje jih dolga leta usposablja za tako zbiranje, ne pa ustvarjalci razumevanja. Ne morejo se resno vprašati »zakaj vem, kar mislim, da vem?«.
Tako vzgojeni otroci so vzgojeni v »molčanju o pristranskostih«. Čez leta po naravni poti postanejo odrasli, ki ne zmorejo prepoznati sistemskih težav, vidijo predvsem individualno patologijo, in sicer tam, kjer obstaja dinamika polja, in dobesedno ne morejo zaznati alternativ obstoječim ureditvam, ker je bil njihov epistemološki okvir zamrznjen že v otroštvu.
Resnično, vsi smo strokovnjaki za samoprevaro, vendar so bili nekateri od nas že od rojstva usposobljeni za izpopolnjevanje te nenavadne veščine, če jo lahko tako imenujem. Otrok, ki se nauči takoj ubogati, da bi se izognil udarcem, odraste v človeka, ki se skuša vnaprej izogniti psihološkim udarcem kognitivne disonance. Naučil se je, da je strinjanje preživetje in da je dvom nevarnost.
Prepričanja ljudi so sicer krhka, to dokazuje zgodovina, toda kljub temu jih ljudje le redko resnično preizkusijo s samorefleksijo. Zaradi učenja, da v učitelje in vzgojitelje ne gre dvomiti, se niso naučili preučevati svojih prepričanj – naučili so se zagovarjati jih, kar je čisto nekaj drugega. A to ni neumnost, temveč je logični rezultat vzgoje, ki vztraja, da otroci molče sprejemajo, ne pa raziskujejo in preučujejo.
Brez zmožnosti za spreminjanje perspektiv, da se uzremo zunaj lastnih obrambnih struktur, je duhovna rast nemogoča. Ostajamo ujeti v kopičenju vlog, mnenj in obrambnih vzorcev, ki jih zamenjujemo za svojo identiteto. Prava duhovna rast terja nekaj povsem drugega: grozljivo pripravljenost, da odkrijemo, da se morda motimo glede vsega, vključno s tem, kar mislimo, da smo.
Ljudje se naravno ne razvijamo proti resnici in notranji celovitosti. Trditev, da se razvijamo na tak način, je eden najtrdovratnejših sodobnih mitov o človeški osebnosti. Ne, naravno se razvijamo proti udobju in samopotrjevanju, medtem ko terja rast premišljeno, boleče in vztrajno delo, s katerim dobesedno odkrivamo dokaze o lastnih pristranskostih, vabimo perspektive, ki destabilizirajo našo samopodobo, dajemo prednost težki resnici pred udobno lažjo.
Integriteta kot druga plat iste medalje ni moralna popolnost, temveč je nenavadna celovitost – potrjevanje in sprejemanje vseh vidikov sebe, vključno s tistimi, ki bi jih najraje zanikali. Tak odnos do sebe terja sposobnost samorefleksije, ki jo avtoritarna vzgoja sistematično uničuje.
Vprašanje »ali želim napredovati v svojem razumevanju sebe ali ne?« je morda najpomembnejše vprašanje, ki si ga lahko zastavi človek. Obenem je nerazumljivo vprašanje za vsakogar, ki ni vzgojen za samorefleksijo.
Sodobni miti o sreči in uspehu zapisano vprašanje prekvalificirajo bodisi v vprašanje »ali želim zbrati več samopotrditvenih informacij?« bodisi v vprašanje »ali želim bolje igrati svojo vlogo, postati (naj)boljša različica sebe?«.
V orisani perspektivi je zelo pomembno oblikovanje sočutnih šol. Če bi izobraževalne ustanove lahko otroke naučile preučevati lastne pristranskosti, iskati dokaze, ki jih postavljajo pod vprašaj, se držati lastnih prepričanj, a jih obenem poglobljeno preučevati, bi bila na obzorju revolucija. Bi bili pa za tako delo potrebni vzgojitelji in učitelji, ki so že sami opravili isto delo, ki temelji na intelektualni ponižnosti in epistemološkem pogumu.
Delo, ki ga izvajam in zagovarjam, sem se naučil spoštovati tako, da sem se učil od drugih. Vedno sta me fascinirala Sokrat in Jezus. Prvi bi lahko pobegnil, slednji bi lahko odstopil. Popustil ni ne eden ne drugi. Zakaj ne?
Njuna vztrajnost ni bila junaško samožrtvovanje. Nikoli nisem mislil, da sta bila mazohistična ali samomorilna. Skušal sem dojeti, kaj pomeni biti živ v najglobljem pomenu besede. Vedel sem, da tak pomen obstaja, le izjemno težko ga je odkriti in razumeti.
Ko sem končno dojel, kaj pomeni biti zavezan etičnosti, mi je bilo jasno še nekaj. Etičnost ne pomeni slediti moralnim pravilom ali poklicnim kodeksom. Pomeni, da človek ne more ločiti tega, kdo je, od zavezanosti resnici, pravičnosti, dobrobiti – denimo, ranljivih otrok, s katerimi se srečujem vse življenje. Samorefleksija tako ni dodatna dejavnost, ki jo izvajam, temveč je način, kako še naprej obstajam kot to, kar sem.
Morda to pojasni paradoks občutka izpolnjenosti, ker se mnogim ljudem zdi, da tako delovanje vodi v izčrpanost.
Zadeva je zares nenavadna in težko pojasnljiva. Ko delujem iz te globoke etične zavezanosti, ne porabljam omejenega vira energije. Tu je bistvo. Vedno znova se dotikam nečesa, kar se obnavlja skozi moje izražanje. Za to pričujejo tudi mistiki: da dajanje iz »pravega jaza«, ki ga v psihoanalizi imenujemo subjekt, ustvarja obilje. Naše vsakdanje življenje je, prav nasprotno, zavezano kopičenju, ki pa, zopet paradoksno, ustvarja pomanjkanje.
Sokratovo znano izjavo, da »nepreiskano življenje ni vredno življenja«, sem razumel kot eksistencialno nujnost, ne kot filozofsko mnenje. Za Sokrata preučevanje življenja – svojega in drugih – ni bila nikakršna svobodna izbira, temveč pogoj resničnega življenja. Vedel je, da človek, ki neha spraševati in iskati resnico, duhovno umira. Strup, ki ga je moral na koncu spiti, je sklenil zgolj njegov biološki obstoj, če pa bi sprejel izgnanstvo ali molk, bi se končalo njegovo dejansko življenje. Izbral je edino pot, ki mu je omogočala, da je vse življenje (p)ostajal to, kar je bil.
Paradoks mojega dela je, da bi bili zame sprejemanje, zmanjševanje ali ignoriranje sistemskega nasilja oblika izdaje samega sebe. TO bi bilo resnično izčrpavajoče življenje. Zaradi takega načina življenja postanejo ljudje, kot sta bila Sokrat in Jezus, nevarna za sisteme. Ne mislim, da sta koga odrešila, prepričan pa sem, da sta bila vzornika, ki nista skušala biti revolucionarna, a sta to vseeno bila. Revolucionaren je bil njun način življenja, za revolucijo se jima ni bilo treba odločiti. Njun obstoj, njuno vztrajanje v življenju iz etične zavezanosti razkriva možnost drugačnega načina bivanja. Ne trdita, da cesar nima oblačil – njuna gola pristna navzočnost naredi cesarjevo goloto vidno.
Duhovna izpolnitev skozi etično delo je neposredno zavezana raziskovanju resnice. Ki ni natančna informacija ali objektivni podatek, temveč je način bivanja v odnosu – s samim seboj, z drugimi in z realnostjo. Ko se zavežemo iskanju resnice skozi samorefleksijo, zato ne zbiramo le podatkov o sebi, temveč vstopamo v drugačen odnos z življenjem.
Ta odnos je sam po sebi energičen. Je kot rastlina, ki se obrača proti soncu. Človek, ki zmore tak odnos, je deležen tega, kar imenuje Spinoza »blagoslovljenost«. To ni sreča v konvencionalnem smislu, še manj je sreča v sodobnem potrošniškem in komercialnem smislu.
Sreča, o kateri govorim, je globoko zadovoljstvo nad življenjem, ki udejanja svoje bistvo. Je kot reka, ki se ne utrudi s svojim tokom, temveč se z njim izpolni. Ali kot je rekel Jezus na križu: dopolnjeno je.
Ko najdemo delo, ki izraža našo najglobljo naravo, se izčrpanost spremeni v nekaj drugega. Preobrazi se v nekakšno sveto utrujenost, ki nima nobene resne zveze z izčrpanostjo.
