Samah Jabr, palestinska psihiatrinja, ki raziskuje in piše o Sumud kot palestinskem konceptu, ki presega zahodnjaški diskurz o travmi, me navdušuje z vpogledi, ki širijo moja obzorja, zato sem ji zelo hvaležen. Moje razumevanje človeške duševnosti in duševnega zdravja se je povečalo in razširilo, ko sem dojel, da travma nikoli ni zgolj stvar tega ali onega posameznika, danes pa dobiva nove razsežnosti, ko razmišljam o neskončni travmi, ki se imenuje Gaza.
Verjetno številni bralci tega bloga poznajo sedaj že kultni film z naslovom Ko jagenjčki obmolknejo (1991), v katerem spremljamo tudi pripoved o otroški travmi, ki se je spominja agentka Clarice. Samah Jabr prav tako pripoveduje o zaklanih jagenjčkih. Sprašuje se, zakaj ljudje to delajo. Zakaj bi človek zaklal mlado žival, ki je komaj prišla na svet?
Da jo žrtvuje? Komu, zakaj, čemu?
Iz zgodovine vemo, da so ljudje včasih klali in žrtvovali druge ljudi. Je klanje jagenjčkov premik od klanja ljudi h klanju živali? Kaj bi o tem rekel Jezus?
Samah Jabr pove še eno zgodbo. O petelinu, ki zapoje vsako jutro, kmetu pa njegovo petje nikakor ni všeč. Pride na idejo, da se petelin bodisi preobrazi in ne poje več ali pa ga zakolje. Zdi se, da ima petelin svobodno izbiro. Ker je razumno bitje, seveda izbere prvo možnost, kar pomeni, da utihne. Zjutraj se ne oglaša več in kmet je na videz zadovoljen. Le da ni. Zahteva namreč, da začne petelin hoditi kot kokoška. Petelin še enkrat uporabi razum in se začne naokoli sprehajati kot kokoš, čeprav ima pri tem nekaj motoričnih težav. A kmetu še ni dovolj. Od njega zahteva jajca. Naj torej nosi jajca, kot se za kokoš tudi spodobi. Razum petelinu pove, da to pač ni mogoče. Lahko umolkne, lahko hodi kot kokoš, ne more pa nesti jajc. Preprosto jih ne more. Kmet tega ne razume, morda si misli, da ima petelin prešibko voljo ali pa je len, zato ga zakolje.
Nauk? Petelinjega značaja ni mogoče spremeniti. Kratko malo ga ni mogoče, zato je edino razumno, da je petelin še naprej to, kar je, kar pomeni, da ne hodi naokoli kot kura in vsako jutro glasno zapoje, kmet pa se nauči živeti z njim.
Ko danes gledamo iz dneva v dan »klanje« v Gazi, si morda skušamo predstavljati, koliko groze doživljajo ljudje, ki tam živijo in ne morejo biti zjutraj prepričani, da bodo zvečer še živi. Ne vemo, koliko otrok ima panične napade, nočne more, koliko groze so doživeli, koliko staršev teh otrok trpi in prenaša bolečine, ki si jih niti ne predstavljamo.
Vidimo zaslonske prizore in ne poznamo detajlov, ne vemo natanko, kaj se dogaja v Gazi.
A če razmišljamo o prizorih in skušamo povezati psihološko znanje o človekovih odzivih na nasilje, si že lahko predstavljamo, da je Gaza kraj, kjer se psihološko znanje o naravi človekovega trpljenja organsko povezuje z idejami o socialnih in družbenih krivicah. Navajeni razmišljati individualistično, posameznik je sam odgovoren za svoje trpljenje in simptome, sam se tudi pozdravi, če obišče ustreznega zdravilca, ne mislimo, da ima individualno trpljenje kakšno zvezo z družbenim nasiljem. In se popolnoma motimo.
Samah Jabr je zato izjemno dragocena avtorica, ki sporoča svetu, da za razumevanje trpljenja palestinskih prebivalcev Gaze in drugih delov Palestine ne zadošča individualistično klinično razlaganje trpljenja ljudi, saj ne more zajeti in pojasniti okoliščin, v katerih nastaja.
Izkušnje Palestincev, ki trpijo zaradi izraelskega nasilja, ne moremo pojasniti z zahodnjaško mainstream psihologijo. Samah Jabr zato poudarja: travmatične izkušnje Palestincev so kolektivne. To niso individualne izkušnje, ki jih »obravnavajo« individualni strokovnjaki, ki se spoznajo na travme in duševno zdravje.
Individualni strokovnjaki skoraj nikoli ne razmišljajo o travmi kot kolektivni izkušnji. Prestavijo jo v posameznika in tam jo tudi »obravnavajo«. Ne pomislijo na socialne, družbene, ekonomske in politične mehanizme in determinante travm, ne razmišljajo o njihovih posledicah, zato je individualno obravnavanje travm tudi nevtralno, brez učinkov na kolektivno življenje. Posamezniki se po zdravljenju travm elegantno vključijo v družbeno življenje, ki nemoteno teče naprej, temu pa drugi strokovnjaki rečejo inkluzija.
Kolektivne travmatične izkušnje so historične in transgeneracijske, poudarja Samah Jabr, zato terjajo drugačne pristope. Take travme nimajo niti jasnega začetka niti jasnega konca. To so travme, ki pravzaprav kar trajajo v nedogled in se zdi, da se ne bodo nikoli končale. Tako je danes videti, da uničevanje Gaze lahko traja in traja, dokler ne bo popolnoma uničena. Enako se zdi, da je to nemogoče, saj ne more nihče zbrisati Gaze. Ali pa jo lahko. Živimo namreč v poblaznelem svetu, v katerem je celo to mogoče.
V Gazi je grožnja stalna in vse naokoli. Je okolje, v katerem živijo ljudje. Dobesedno živijo v grozi, znotraj nje. V Palestini zato ne morete z zahodnjaškimi individualističnimi terapijami, ki naj bi temeljile na empiričnih dokazih o njihovi učinkovitosti, doseči tako rekoč ničesar. Kam namreč gre pacient po individualni psihoterapevtski obravnavi? Nazaj v grozo, saj drugam preprosto ne more.
Samah Jabr zato poudarja: če boste rekli, da 70 % Palestincev trpi za depresijo, se boste radikalno zmotili. Trpijo zaradi opresije, ne zaradi depresije, dodaja. In ima absolutno prav. Mizerija in trpljenje ne nastajata zaradi genetskih dejavnikov ali vplivov kozmosa, temveč zaradi zelo otipljivega in brutalnega vsakdanjega nasilja nad ljudmi.
Radikalnost zapisanega razmišljanja o nasilju in duševnem zdravju pride do polnega izraza, ko Samah Jabr izpostavi pomen varnega prostora. Tega potrebuje vsak človek, kdor je doživel travmo, še zlasti. Toda v Gazi ni varnega prostora. Tam pravzaprav sploh ni nobenega prostora. Torej ni nobenega »tam«. Kaj potem sploh je Gaza? Kaj je, če ni kraj?
Ljudje se ves čas selijo in niso na nobenem »kraju«. V Gazi je absurdno reči, naj se ljudje premaknejo na varen kraj. Ne obstajajo kraji, kjer ljudje doživljajo travme, obstaja travmatično vzdušje, ki je kratko malo povsod. Ni krajev, je vzdušje kot ena sama travma, ki se nikoli ne konča.
In medtem ko se na Zahodu ljudje poznavalsko spuščajo v resne debate, al' prav se reče »genocid« al' »etnično čiščenje«, prebivalci Gaze na svoji koži vsak dan čutijo genocidno vzdušje. Ne potrebujejo nobene znanstvene konference, ki bi empirično potrdila ali zavrnila genocid.
