Lotevam se novega projekta. Napisal bom knjigo o skrivnostih, ki so mi jih doslej zaupali ljudje. Pripovedovalcev kajpak ne bom razkril, bom pa razkril skrivnosti. Ustvaril bom arhiv skrivnosti in neizrečenega trpljenja, orisal bom produktivno praznino v vsakem otroku (pristna ustvarjalnost), ki omogoča kristalizacijo diha v besede (trpljenje postaja izraz). Maske, ki so postale obrazi, bodo padle, zasloni ne bodo več nadomeščali zvezd, nezmožnost maskiranih, da bi prebrali resnico, bo izginila. Vse to bom storil zaradi humanistične vzgoje, zaradi kulture knjig, ki me je oblikovala vsa ta leta, zaradi etičnosti, na kateri temelji moje delo: skrb za drugega. Obenem razmišljam o vznemirljivem vprašanju: »Če je bog neskončen, mističen, neubesedljiv in tolažilno neviden, ali je kaj drugače, ko vas domnevno zapusti in nekdo reče, da je mrtev?«
Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi se ljudje množično lotili besed o bolečini in trpljenju ter jih pazljivo in skrbno zložili skupaj. Zbirali bi jih med vsakdanjimi opravili, med katerimi vstopajo v odtujene medsebojne odnose, polne poniževanja, osornosti, živčnosti, nadzorovanja in priganjanja. Med temi, ki bi zbirali besede, bi bili tudi učenci in dijaki, ki vedo, da je šola pogosto tekma ali boj, ne pa prijeten kraj raziskovanja in učenja, mladi ljudje, od katerih se vsaj vsak tretji boji nečesa v povezavi s šolo, še najbolj pa ocenjevanja in ocen. Zbirali bi jih tudi doma, da bi razkrili, kako pogosto je dom pekel, ne pa varen in prijazen kraj. To bi bile besede, ki bi jih zložili v stavke in povedi, da bi pripovedovali o skrivnostih, o katerih sicer nikoli ne govorijo, so pa bistveni del njihovih življenj.
Dolgoletne izkušnje mi omogočajo, da nekaj takih pripovedi delim, ker so mi jih ljudje, ki sem jim neizmerno hvaležen za to, zaupali.
Izkušnje in raziskave potrjujejo, da se danes do 30 % mladostnikov sooča z anksioznimi motnjami, vendar odrasli težko prepoznajo njihove stiske, ker jih skrivajo in o njih ne govorijo. Najbolj uničujoča skrivnost je, da je neuspeh v šoli močno povezan z idejami o samomoru, kar pogosto spregledajo celo zdravniki in psihologi. Raziskave so odkrile nesporne dokaze o pozitivnih povezavah med pritiski v šoli in doma ter depresijo, tesnobo, samopoškodovanjem in samomorilnimi mislimi.
Skrivnost, o kateri ne govorijo, je tudi travmatično ustrahovanje. Nekateri otroci odrivajo in potlačijo svoje misli ali občutke o tem, kar se jim je zgodilo, zato se odmaknejo, celo otrpnejo, nekateri povsem izgubijo zanimanje za dejavnosti. Še bolj zaskrbljujoče je, da učitelji in vzgojitelji, ki so bili v mladosti sami ustrahovani in travmatizirani, pogosteje ustrahujejo učence in sami doživljajo ustrahovanje z njihove strani, kar ustvarja cikel nasilja, o katerem zopet ne govorijo. Ljudi je sram pripovedovati o takih travmah.
Resnično, že otroci in mladostniki razvijejo močne obrambne nasipe, da bi skrili svoje trpljenje. Ko niso v šoli, preživijo veliko časa zaprti v svojih sobah ali pa celo nočejo hoditi v šolo. O trpljenju ne govorijo, ker se o tem pač ne govori.
Se pa nenehno govori o sanjah in uspehu in močni volji in trdem delu in premagovanju naporov.
Tudi družinske skrivnosti morajo zato ostati prikrite. Nihče ne sme zvedeti zanje, saj bi to vrglo slabo luč celo na kulturo, v kateri je vsaka družina skoraj sveta že samo zato, ker je pač družina. A resnična dinamika družinskega življenja je precej drugačna od zunanjih videzov in spektakelskih performansov.
Posamezne skrivnosti varujejo člani družine, notranje družinske skrivnosti so skupne nekaterim, a skrite pred drugimi, skupne družinske skrivnosti pa so varno shranjene znotraj zidov ožje družine – na primer zaradi zlorab ali zapornih kazni, ki jih otrokom nalagajo starši.
Otroci so intuitivni in hitro zaznajo spremembe v tonu glasu, obraznih izrazih in drugi neverbalni komunikaciji, ki kažejo na skrivnosti, zato svojim staršem ne zaupajo, ko jim sicer sladko prigovarjajo. Ko se iz dneva v dan bojijo njihove slabo prikrite živčnosti, jeze, depresije ali tesnobe, postanejo včasih tako poškodovani in žalostni, da ne morejo več pravilno hoditi ali govoriti. Tudi njih utišajo skrivnosti, za katere skrbijo starši, da bi se izognili konfliktom in čustveni bolečini. A take skrivnosti končno razdrejo odnose in družina obstaja le še na papirju, medtem ko je navzven videti vse v redu. Seveda je, saj skrbijo za videze.
Družinska skrivnostnost je globoko zakoreninjena v čustvenih izkušnjah, ki jih spodbujajo sram, krivda, strah in želja po zaščiti sebe ali drugih. Včasih se prenaša skozi generacije. Otroci doživljajo zaradi njih otroštvo kot razdrobljeno in razbito, zato ustvarjajo zgodbe, da bi nekako zapolnili vrzeli, to pa vodi v ustvarjanje novih domišljijskih pripovedi o srečnih družinah in mitov o tem, kako dobro je biti otrok.
Zakaj so pripovedi o skrivnostih tako pomembne?
Kar se to, o čemer ne pripovedujemo, najprej manifestira skozi telo, fizično. Ohranjanje skrivnosti povzroča kronični stres – razmišljanje o okostnjakih v omari povzroča stres ... veliko stresa. Travma spremeni vse: naše odzive na okolje, naše vedenje, kognitivne sposobnosti, celo naše razumevanje sebe in našega mesta v občestvu.
Otroški možgani so še posebej ranljivi. Čustveno neprijetne izkušnje, kot so izkušnje, povezane z ustrahovanjem, povzročijo rane, te pa je težko zaceliti.
Sram uspeva v tišini. Bolj kot je skrit, več moči ima. Ustvarja začaran krog, v katerem so ljudje osamljeni, struktura skrivnosti pa preprečuje beg iz njega.
Moja knjiga ne bo prinesla prečiščenih različic trpljenja, ki jih ljudje javno predstavljajo, temveč surove besede. To so »utišane zgodbe«, ki bodo končno dobile glas, zgodbe, ki jih je treba povedati, da bo jasno, česa se bojijo trije od desetih učencev in dijakov, da so domovi včasih pekel, ne pa raj na zemlji, da »uspeh« pogosto prikriva globoko trpljenje. Knjigo bom napisal, da bi kolektivno tišino spremenili v skupno razumevanje.
To bo obenem globoko razumevanje jezika vplivnežev in oglasov, ki predstavlja kapitalsko kolonizacijo zadnje meje – samega notranjega življenja. Če je vse mogoče skrčiti na osebno optimizacijo, potem ni nobene legitimne podlage za spraševanje o družbenih sistemih, ni podlage za solidarnost, ni priznanja, da je trpljenje vsiljeno, ne pa izbrano.
Popolnoma razumem vplivneža, ki prodaja svojo jutranjo rutino kot pot do uspeha in sodeluje v veliki laži: da je mogoče brutalnosti sveta premagati z individualno disciplino. Razumem, da hoče denar, da hoče biti viden in morda celo slaven.
Še bolj zahrbtna je neusmiljena pozitivnost, ki ustvarja drugo plast trpljenja. Ljudje zaradi nje molče prenašajo dejanske stiske, nosijo pa tudi sramoto, ker niso dovolj pozitivni, dovolj vplivni in dovolj produktivni. Za svoje težave morajo biti celo hvaležni, dejstvo, da so dnevno izkoriščani, pa morajo na vsak način uokviriti kot »priložnosti za rast« in se pretvarjati, da jih njihova travma krepi, ker bojda človeka okrepi vse, kar ga ne ubije.
Ljudje vse manj berejo knjige in se malo pogovarjajo. Seveda, kajti ko ne moremo več iskreno govoriti o trpljenju, izgubimo sposobnost pristnega dialoga. Pogovor je zato že davno postal predstava, v kateri vsakdo skrbi za svojo optimizirano površino, medtem ko to, kar je resnično – bolečina, dvom, zmeda –, ostaja neizrečeno. Trgujejo s klišeji, ker bi pristno govorjenje razkrilo vrzel med tem, kar jim je rečeno, da si želijo, in tem, kar dejansko doživljajo. Izginjanje vrednot je tako neizogibno, kajti ohranjajo se samo v pristnih soočanjih s težavami, v spopadanju z dejansko moralno kompleksnostjo tega, kar imamo med seboj.
A v svetu, kjer je vse zreducirano na osebni uspeh ali neuspeh, kjer se strukturno nasilje iz dneva v dan preoblikuje v individualne izzive, izgubljamo sposobnost etičnih razločevanj. Če je revščina le miselnost »da je vse v glavi«, če je zatiranje le »miselnost žrtve«, potem ni moralne obveznosti, da se spopademo z nepravičnostjo.
Orisano spreminjanje sveta ustvarja plodna tla za avtoritarnost, ki cveti in se bohoti vsem neposredno pred nosom. A ko so ljudje dokončno izčrpani od ohranjanja lažnih površin, ko so osamljeni v svojem neizrečenem trpljenju, ker preprosto nimajo sogovorcev, ko je pristen pogovor nemogoč, postanejo ranljivi za vsakogar, ki jim ponudi in zagotavlja gotovost.
Diktator jim tako rade volje nudi tisto, česar optimizacijska kultura ne more: dovoljenje, da se nehajo pretvarjati, da priznajo, da je nekaj globoko narobe, tudi če napačno prepoznajo, kaj to nekaj sploh je. Iz dneva v dan jih potrjuje in prepoznava njihovo trpljenje: »Trpiš in ni tvoja krivda.« Po letih, ko so jim govorili, da je njihova bolečina njihov lastni neuspeh, je to sporočilo kot mana z neba in se zdi kot osvoboditev.
Ne bo pa opredelil in pojasnil dejanskih virov trpljenja: ekonomski sistemi, institucionalno nasilje, kulturne izdaje. Ne, ponudil jim bo najenostavnejšo in najlažjo rešitev vseh problemov: grešnega kozla. Vaše trpljenje, jim govori, je zaradi njih: priseljencev, manjšine, drugih. Bes, ki bi moral biti usmerjen proti sistemom, se tako elegantno preusmeri na ranljive.
Tako pridemo skoraj mimogrede do Gaze, Ukrajine, do množenja nasilja po vsem svetu. Prebivalstvo, nasičeno z nepriznanim trpljenjem, vzgojeno, da se krivi za strukturne napake, nenadoma dobi dovoljenje, da svojo bolečino projicira navzven – vendar le na odobrene tarče. Ista energija, ki bi zahtevala pravičnost, se usmeri v podporo nasilju in nebrzdanim pokolom. Spoštovanje do drugačnosti umira, ker drugačnost ogroža optimizacijske pripovedi. Če priznamo, da živijo ljudje v bistveno različnih okoliščinah, da imajo različne zmožnosti in izzive, potem moramo priznati, da »uspeh« nikakor ni zgolj stvar volje. Pomislite na begunca, invalida, od travm poškodovanega človeka. Že sam njihov obstoj izziva mit, da lahko vsakdo optimizira svojo pot do sreče, če se le malo vzame v roke in se potrudi. A prav zato jih je treba izbrisati, zanikati ali kriviti za stanje, v katerem so.
Medtem se žargon mirno stopnjuje in neovirano širi. Ko se dejanske družbene razmere slabšajo, postaja jezik samoizboljševanja ekstremnejši in vse bolj odmaknjen od realnosti. Uspešni športniki so zato videti kot nadljudje, neverjetni heroji, ki zmorejo to, glede česar se ljudje nemočno sprašujejo, kako je to sploh mogoče. »Uresničuj svoje potenciale« postane priljubljen poziv ravno takrat, ko so ljudje vse manj zmožni vplivati na svoje dejanske okoliščine. »Bodi hvaležen« postane obvezen smerokaz skozi dan, saj je vse manj razlogov za hvaležnost. »Izberi veselje« postane ukaz, saj postaja pristno veselje nemogoče.
To je vraževerje v svoji najčistejši obliki: prepričanje, da nas bo izvajanje pravih ritualov zjutraj, čez dan in zvečer zaščitilo pred silami, ki so popolnoma zunaj našega nadzora. Kot vsako vraževerje izhaja iz nemoči. Ko ne moremo obravnavati dejanskih vzrokov lastne mizerije, začnemo magično razmišljati o individualni volji in smo hvaležni vplivnežem za njihove nasvete. Pa na gibanje nebesnih teles ne pozabimo – za vsak slučaj.
Moj humanistični odgovor na vse to ni zavračanje človeške potrebe po smislu, rasti ali celo uspehu. Nikakor ne, vztrajam pa, da je dobro, če so človeške potrebe utemeljene na resnici, ne pa v zanikanju tega, kar je res.
Prava moč izhaja iz priznavanja in sprejemanja ranljivosti. Pristen uspeh vključuje tudi zmožnost neuspeha. Osebna in duhovna rast zahteva soočanje s tem, kar nam škoduje, ne pa pretvarjanja, da nismo poškodovani in da nikoli ne bomo. Potrebujemo jezik, ki lahko zajame tako trpljenje kot možnosti, ne da bi oboje zanikal. Potrebujemo pogovore, ki ne zahtevajo uprizorjene pozitivnosti. Potrebujemo vrednote, ki temeljijo na dejanskih človeških izkušnjah, ne pa na tržno usmerjenih interesih. Dojeti moramo, da je problem v zatiranju, ne pa v pomanjkanju optimizacije in močne volje.
Vojne, ki se širijo po svetu, so tudi vrnitev potlačenega: vsega zanikanega trpljenja, vseh teh legitimnih zamer, preoblikovanih v samoobtoževanje, ki končno mora eksplodirati. Dokler ne bomo zmogli iskreno govoriti o tem, kaj nas zares boli, bomo še naprej ustvarjali sisteme, ki povzročajo bolečino drugim. Dokler ne bomo zmogli sprejeti praznine, ne da bi jo takoj začeli zapolnjevati z lažno pozitivnostjo, bomo dovzetni za tiste, ki jo polnijo s sovraštvom.
Pot naprej zahteva neskončno potrpežljivo pozornost na dejansko trpljenje, skrbno dokumentiranje resničnih izkušenj, pogum, da spregovorimo zlasti o tem, kar žargon vztrajno prepoveduje in onemogoča. Do resnično boljšega sveta se ne bomo nikoli prebili z optimizacijsko retoriko. Bomo pa na dobri poti, ko bomo priznali – najprej sebi –, da smo zlomljeni na načine, ki jih ne more odpraviti še tako močna volja, da so nekatere težave kolektivne in strukturne ter zahtevajo kolektivni humanistični odziv.
Zaradi zapisanega se diktatorji bojijo pesnikov bolj kot vojsk. Pesnik, ki skrbno zbira besede dejanskega trpljenja, ki jih sestavlja v oblike, ki razkrivajo skrito resnico, ogroža celotno zgradbo zanikanja, od katere sta odvisna tako optimizacijska kultura kot avtoritarna vzgoja. V nasprotju z žargonom, ki pravi »lahko si karkoli«, resnične besede pravijo »to v resnici smo«. In v tem prepoznavanju postane mogoča resnična sprememba.
