Obstaja kolektivno nezavedno sodelovanje ljudi pri ohranjanju skrivnosti lastnega delovanja in skupnem nastopanju zoper vsakega posameznika, ki bi si jih drznil razkrinkati ali vsaj postaviti pod vprašaj. Ko starši in vzgojitelji vzgajajo otroke in jim dopovedujejo, da je treba vedno govoriti resnico in samo resnico, bržčas še ne vedo, kaj jim v resnici pripovedujejo in za kaj jih v resnici vzgajajo. Njihovo nagovarjanje otrok je sicer videti hvalevredno, vendar je tudi zelo nevarno. Na preizkušnji so najprej sami. Ali vselej govorijo otrokom resnico in samo resnico? In kaj naj bi to sploh bilo, kakšne so posledice takega govorjenja?
Če hočemo govoriti resnico, jo moramo kajpak najprej poznati. Kaj potemtakem pripovedujemo, če je ne poznamo?
Po svetu hodijo ljudje, ki vedo o drugih ljudeh več, kot vedo o sebi oni sami, vedo več o naravi medsebojnih odnosov kot ljudje, ki vstopajo vanje, vedo o svetu več kot učitelji in profesorji, o pomenu in smislu življenja pa več kot popularni guruji in komercialni modreci. Pa vendar zanje večina ljudi ne ve, o njih ne marajo niti tedaj, ko jih po naključju srečajo. To so ljudje, ki so zanje preprosto preveč »nevarni«, da bi jih sprejeli, preveč odkriti, iskreni in pošteni, da bi jih hoteli imeti za prijatelje, preveč senzibilni, da bi želeli biti v njihovi bližini. Pogosto so samotni in celo osamljeni, velikokrat so izločeni, izključeni in izolirani. Številni ljudje dejansko mislijo, da so »nevarni« preprosto zato, ker preveč vedo in se svojega znanja ne bojijo. Vse to pove veliko o naravi človeških bitij in o tem, za kaj vse so zmožni.
Videti več kot drugi, vedeti več kot drugi pa ni »nevarno« le za hierarhična družbena razmerja, razmerja moči med elitami in vsemi drugimi ljudmi, ki očitno ne temeljijo na resnici, tako je tudi za načine družbenega življenja, ki jih ima veliko ljudi za samoumevne, naravne in celo večne.
»Nevarnost« je tako velika, otipljiva in resnična, da lahko posameznike uniči, ker preprosto ne zdržijo pritiska, lahko pa uniči tudi dogme, predsodke in stereotipe, polresnice in vsakodnevne laži, ki si jih izmenjujejo ljudje. Spinoza je bil tak filozof, ki so ga zato izključili in prepovedali drugim, da se družijo z njim – tako nevaren je bil. En sam človek!
Razmišljanje o tem je šokantno. Zares je skoraj neverjetno, da je lahko en sam človek tako nevaren za občestvo, še bolj pa je neverjetno, da je za občestvo nevarno govoriti resnico, saj Spinoza ni hodil naokoli s puško v rokah.
Vzgajanje otrok za avtoriteto je v zapisani perspektivi dodatno pomembno, vendar moramo prav zato pazljivo in natančno analizirati tudi hrbtno stran takega vzgajanja.
Vzgajanje otrok, da bodo kot odrasli ljudje znali in upali iskreno, pošteno povedati, kaj si zares mislijo, kaj dejansko doživljajo in kako kakšno stvar razumejo, je tudi vzgajanje za senzibilnost, občutljivost, ki pomeni zaznavanje nians v medsebojnih odnosih, vzdušju v skupinah, obnašanju ljudi na visokih položajih, na katerih imajo veliko moči. To je občutljivost za sočutno delovanje, kajti občutljivi človek hitro zaznava čustveno bolečino drugega in jo skuša zmanjšati.
Tako občutljivi ljudje se ne sprenevedajo, težko prenašajo sprenevedanje drugih, niso se pripravljeni igrati skrivalnic in nositi s seboj vseh skrivnosti, ki jih tako igranje ustvarja ter obenem preprečuje, da bi si ljudje vsaj kdaj nalili čistega vina. Žalostno dejstvo je, da veliko ljudi kasneje v življenju obišče psihoterapevta ali psihiatra, ker opisanih bremen ne morejo več nositi, saj jih poškodujejo.
Resnično, ljudje, ki prepoznavajo resnico tega, kar imajo med seboj, so pogosto pod stresom, ker vedo, da ne smejo odkrito in iskreno spregovoriti o njej. Vidijo skozi maske, ki jih nosijo ljudje, in fasade, za katerimi se skušajo skriti, zato vedo, kaj se skriva zadaj. Ne morejo sodelovati v pretvarjanju, češ da je vse v redu, ker vedo, da ni v redu in da pretvarjanje vse skupaj samo poslabšuje. V bližini ljudi se ne počutijo dobro, ker vedo, da se oni ne počutijo dobro zaradi možnosti, da spregovorijo iskreno in pošteno o tem, kar sami skrivajo.
Tako vzgojeni človek je pogosto izoliran in izključen, ker ga skupina ne želi sprejeti, saj ve, da ne bo sodeloval v njenih kolektivnih igrah, s katerimi kopičijo skrivnosti, glede katerih se nezavedno strinjajo, da ne smejo nikoli ugledati luči sveta. Za ponazoritev zapisanega: pomislite na mesece trajajoče igrice v ZDA okoli t. i. »Epstein files«.
Resnično, lahko se zdi, da skupine dobro delujejo, če ohranjajo skrivnosti, da ostajajo njihovi skriti motivi in slabo prikrite fantazme nedotaknjeni, vendar je to le iluzija. V resnici ne delujejo dobro in čez čas neizogibno razpadejo.
Vzgajanje, o katerem razmišljam, je vzgajanje za duhovno rast in razvoj zavesti, ki lahko postane za kolektivne iluzije in skrivne igrice tako »nevarna«, da se številni ljudje spontano uprejo in ne želijo biti tako vzgojeni. Raje še naprej živijo v kolektivnih imaginarnih prostorih, kot da bi tvegali izobčenje. Ne želijo postati visoko občutljivi, ne želijo razvijati sposobnosti za intuicijo, ne želijo zaupati nezavedni vednosti.
Ljudje, ki prepoznavajo nezavedne vzorce vedenja in delovanja drugih ljudi, kar pomeni, da vidijo žalost in zaskrbljenost za veselimi maskami, bolečino in trpljenje za fasadami na videz zadovoljnih ljudi, izkoriščanje in manipuliranje za vsakdanjimi rutinami, vidijo sence, kjer vidijo drugi mavrico, ne morejo biti tiho. Preprosto ne morejo biti, a saj niti ne želijo biti, zato se izpostavljajo in veliko tvegajo.
Kako nenavadno je naše življenje, da se »družba« ne želi prepoznati v zrcalu, ki ji ga nastavljajo visoko inteligentni, senzibilni, sočutni in iskreni ljudje, obenem pa z odprtimi rokami sprejema te, ki se konformistično sprenevedajo, so oportunisti in so voljni igrati se skrivalnice, da resnica njihovega življenja ne bi nikoli prišla na dan.
Kaj pa, če je zapisano najbolj človeška stvar, ki si jo lahko zamislimo? Kaj, če ljudje obupano bežijo pred lastno refleksijo, da ne bi prepoznali resnice, kdo so: veličastni in grozni, sposobni dih jemajoče nežnosti in nonšalantne krutosti, tako prestrašeni zaradi lastnih globin, da bi raje kronali puhloglavce za kralje, kot pa se soočili z breznom, ki ga razkrivajo ogledala v podobi teh, ki se resnice ne bojijo. Resnicoljubneži, ti neznosni preroki resničnosti, nas ves čas silijo k razmišljanju o tem, kar smo zamenjali za udobje, pripadnost, za narkotike, da bi ljudje, ki jih ne spoštujemo niti malo, dobro mislili o nas, da bi jim bili všeč.
Družba sprejema, kar je popačeno že od začetka, ker je popačenje dogovor, tihi pakt, ki pravi: »Pretvarjal se bom s tabo, če se boš ti pretvarjal z mano.« Na tej vzajemni maškaradi gradimo civilizirane družbe in dovršene arhitekture zanikanja, kjer vsi vedo, da je cesar nag, mi pa z vse večjim žarom vneto ploskamo njegovim veličastnim oblačilom, kot da bi glasnost našega navdušenja lahko spremenila laž v resnico. Oportunisti so ljubljeni, ker potrjujejo naš sum, da vsi igrajo isto igro, da je pristnost le naivnost, ki se še ni naučila, kako se je treba skrivati.
Resnično, divji, vidci, tisti, ki vztrajajo pri tem, da povedo, kar vidijo in v tem prepoznavajo resnico tega, kar je med nami, nas »strašijo«, ker razkrivajo, da je igra neobvezna in arbitrarna, kar pomeni, da bi bila lahko popolnoma drugačna, da si sami izbiramo kletke, v katerih želimo živeti, da se vsako jutro zbudimo in se znova odločimo, da se bomo pretvarjali, da ne vemo, kar sicer zelo dobro vemo. Med nami hodijo kot pobegli zaporniki, njihova navzočnost pa nam z vztrajnostjo, ki nam gre na živce, šepeta na uho: vrata niso bila nikoli zaklenjena, verige ste si skovali sami, svoboda je bila vedno le pogum, da nehate nastopati in sodelovati v šovu.
Morda je vse skupaj vendarle šala, morda je celo neverjetno dolgotrajna nočna mora. Te iskrene duše, ki držijo ogledala, nas namreč ne poskušajo uničiti, saj jim kaj takega še na misel ne pride, a se jih vseeno bojimo. Poskušajo nam pokazati, da smo še vedno človeški v svoji razbitosti, še celi v svoji razdrobljenosti, da nas prav stvari, ki jih skrivamo, povezujejo med seboj in z žarečo skrivnostjo bivanja, nečesa nedoumljivega in globoko skrivnostnega. Vedo, kar smo pozabili: da je pretvarjanje izčrpavajoče, da lahko energija, ki jo porabimo za vzdrževanje mask in skrivanje za fasadami, poganja preobrazbe, ki si jih ne moremo niti predstavljati.
Družba jih ima za nevarne in se ne moti niti malo. V svoji nevednosti ima namreč prav, saj so res nevarni: za plitvo življenje, za simulirana soglasja o hoji v spanju, za soglasje, da pomen izvira iz kopičenja, ne pa iz globine. Ogrožajo naše skrbno varovane dogovore, naše dogovorjene obljube in prikrite skrivalnice. Zaradi njih se spomnimo, kaj smo nekoč že želeli biti, preden smo izvedeli, kaj se pričakuje, kaj smo sanjali, preden smo se naučili, katere sanje so nesprejemljive, čeprav so dobre, in katere so zaželene, pa čeprav so zblojene.
Ironično je, da jih »družba« javno zavrača, medtem ko jih zasebno mitologizira. Iz resnicoljubnih ljudi delajo svetnike, a šele potem, ko so varno mrtvi, ko lahko njihove besede izpraznijo vsebine neizogibnega in jih obesijo na stene kot okras. Da, svoje preroke ljubimo šele za nazaj, ko je njihov izziv udomačen v kratkotrajni navdih, njihova divja iskrenost pa zreducirana na citate, ki se prilegajo skodelici za kavo.
Sočutni spregledajo tudi to igro. Vedo, da je naša zavrnitev le strah, ki nosi masko javnega zavračanja in obsojanja, da je naš objem lažnega in lažnivega obupano oprijemanje utapljajočih se, ki se pretvarjajo, da plavajo s tokom, čeprav so v resici resignirani, vedoč, da se že dolgo zgolj utapljajo. Svojega ogledala ne držijo v zraku zaradi krutosti, temveč zaradi ljubezni do nas, ki je tako silovita, da nam noče pustiti umreti, ne da bi živeli, noče nam pustiti, da bi v spanju hodili skozi edino divjo in dragoceno pustolovščino, ki nam je bila podarjena.
In morda je najgloblja modrost v spoznanju, da je javno zavračanje pravzaprav oblika priznanja. Borimo se namreč le proti tistemu, kar nas ogroža, izganjamo le tisto, kar bi nas lahko spremenilo in preobrazilo. Konformisti so zato vselej dobrodošli, ker so varni, ker potrjujejo, da je povprečnost modrost, da je prilagajanje najvišji dosežek ter da je tekanje za družbeno verificiranimi in odobrenimi sanjami že uspeh. Toda ljudi, ki nam držijo ogledala in govorijo resnico ter se nikakor niso pripravljeni igrati skrivalnic z resničnostjo, zavračamo s tako vnemo prav zato, ker dobro vemo, da imajo prekleto prav. Na koncu vsaka družba dobi natanko takšno refleksijo, kot si jo zasluži – ne v ogledalih, ki jih sprejema in hvali, temveč v ogledalih, ki jih zavrača in na koncu razbije.
