Ni enostavno in ni lahko odkriti, kako nekateri ljudje na videz »uspevajo« v življenju in kako jih drugi ljudje pri tem podpirajo, čeprav imajo dokazano osebnostne lastnosti, ki jih psihologi prepoznavajo kot lastnosti predatorjev ali plenilcev. To so osebnostne lastnosti, zaradi katerih se njihovi nosilci obnašajo do drugih ljudi, kot da so ti njihov plen. Ko se znajdejo na položajih, kjer imajo moč, moč jim kajpak daje položaj, sami je v resnici nimajo, se njihove lastnosti uveljavljajo tako, da ljudje okoli njih trpijo. To so lastnosti, zaradi katerih drugi ljudje tako rekoč nikoli ne morejo o ničemer odločati – v najboljšem primeru se strinjajo z odločevalci, da bi imeli vsaj za silo občutek, da sodelujejo. V resnici ne sodelujejo, saj so plen, le da tega po navadi dolgo ne vedo. Ne prepoznajo se kot plen, kajti če bi se, bi jih bilo najprej sram svojega klečeplazenja, potem pa bi se zrušila njihova predstava o sebi. To nikakor ni lepa ali prijazna izkušnja, zato se ji izogibajo na vse mogoče načine.
Človeški plenilci pa niso samo narcistični ljudje ali ljudje s psihopatskimi značilnostmi ali lastnostmi. Ti seveda izstopajo, toda med plenilce spadajo tudi drugi ljudje.
Povprečnemu človeku se danes morda zdi, da je imel Machiavelli prav, ko je pisal o človeškem vedenju in delovanju ter »svetoval« tistim na oblasti, kako naj se obnašajo do svojih podrejenih, če želijo ohraniti oblastni položaj, do katerega so se po naključju dokopali. Zdi se, da tudi mnogi ljudje, ne le Machiavelli, verjamejo, da bi se morali tisti na oblasti obnašati tako, kot ga je opisal. Danes je res vse več političnih voditeljev držav, ki se obnašajo, kot da zanje pravila civiliziranega življenja ne veljajo, da lahko počnejo dobesedno vse, kar hočejo, in se obnašajo kot primitivni barbari. Kaj se dogaja?
Resnično, dogaja se nekaj globoko zaskrbljujočega: za vsem našim govorjenjem o človeškem dostojanstvu in vrednotah svet v resnici deluje po principih surove moči, manipulacije in sposobnosti, da se ljudje na položajih izognejo kazni. Nekateri politični voditelji »uspevajo« kljub – ali pa prav zaradi – svoje krutosti. Ko jih opazujemo iz dneva v dan, se je res težko znebiti misli, da je Machiavelli preprosto govoril resnico o tem, kako stvari v naših življenjih v resnici delujejo.
Machiavelli pravzaprav ni slavil taktik in strategij, o katerih je razmišljal. Raje bi rekel, da je opisoval stanja in zapisoval, kako deluje moč, kako deluje oblast, kako se oblastniki dejansko obnašajo.
Domneval je, da nam, navadnim smrtnikom in subjektom, ni vselej všeč, kako se obnašajo zastopniki oblasti, vendar je obenem spoznal nekaj osupljivo preprostega: ljudje, ki nočejo uporabljati neusmiljenih taktik plenilcev, tvegajo, da jih zdrobijo prav tisti, ki jih hočejo uporabljati. Taka je skoraj naša vsakdanja dilema v odnosih z drugimi ljudmi, ki se vedno znova ne držijo pravil: če se pravil držiš, izgubiš. A če jih opustiš, postaneš natanko tisto, proti čemur si se boril. Mislim, da to dilemo pozna čisto vsak človek, ki sprva verjame, da to, kar imajo ljudje med seboj, temelji na razumu, vrednotah, čustveni inteligenci, etiki. Verjame, da se drugi ljudje res vselej držijo dane besede, da prijazno govorjenje spremlja njihovo prijazno vedenje. Dokler ne spoznajo, pogosto na grob način, da so medsebojni odnosi po navadi zasnovani na nečem, kar je svetlobna leta daleč od tega.
Sodobni »močni voditelji« to razumejo bolj nagonsko kot razumsko. Naučili so se kršiti norme, govoriti očitne laži, delovati osupljivo kruto in ne le preživeti, temveč tudi »uspevati«, kot rečeno. Odkrili so, da obstaja nekaj, česar se drugi ljudje pogosto niti ne zavedajo. To je posebna prednost, ki si jo zagotovijo tako, da so arogantni, da ne poznajo sramu, da postanejo predrzni. Začnejo se vesti predatorsko: nikoli se ne opravičiš, napadeš vsakogar, ki te kaj vpraša, ljudem necenzurirano rečeš v obraz, da so bedaki. Na tak način izničijo pomen in funkcijo običajnih mehanizmov, ki jih vsi poznamo, z njimi pa »družba« omejuje naše vedenje, da je kolikor toliko spoštljivo in dostojanstveno.
Zakaj to deluje? Zakaj ljudje prenašajo in tolerirajo predatorje?
Vse to delajo zato, ker plenilci spretno izkoriščajo našo psihološko ranljivost. Pr tem so pogosto tako spretni, da dolgo, lahko minejo leta, niti ne vemo, da so plenilci in da smo njihov plen.
Prvič, številni ljudje imajo globoko, skoraj primitivno spoštovanje do prevlade nad seboj. Začne se kajpak v prvih letih življenja. Ko se nekdo obnaša, kot da običajna pravila zanj ne veljajo, del naših možganov to pojasni kot njihovo moč, kot svojevrstno zmago, posebni dosežek. Nekoč, v savani, so morda naši predniki sledili bojevniku, ki se je zdel nepremagljiv, četudi je bil brutalen. Občudovali so ga, od njega so imeli kajpak številne koristi, zato so prenašali njegovo krutost in brutalno vedenje. Danes smo ljudje nagnjeni k temu, da se za svojo sebičnost in koristi, ki si jih obetamo, odrečemo ne le kritičnemu razmišljanju, temveč tudi svoji avtonomnosti ter se povežemo z »močnimi ljudmi«, ker verjamemo, da bodo postali zmagovalci. In tako dobro je biti v njihovi senci, ker obenem verjamemo, da del njihove »uspešnosti« pritiče tudi nam – še sami smo nekakšni majhni zmagovalci, če se jih le držimo in smo nenehno v njihovi bližini.
Zapisano bomo lahko v tej deželi opazovali kot v laboratoriju v naslednjih mesecih, ko se bodo predatorji skušali preleviti v zmagovalce na državnozborskih volitvah, za njimi pa bo korakala četica subjektov.
Drugič, predrznost predatorskih ljudi je paradoksno prepričljiva. Ko nekdo laže in je pri tem absolutno samozavesten, ko krši norme in ne okleva niti malo, ustvarja nekakšno simbolno polje, v katerem si drugi ljudje hitro mislijo, da imajo za svoje drzno obnašanje gotovo tudi dobre razloge in celo pravico do takega obnašanja, mandat ali poslanstvo, kajti nekdo mora končno udariti po mizi, ker tako ne gre več naprej, si pri tem mislijo. Ljudje vse to nagonsko čutijo. Osupljivo pa je, da sama predrznost predatorjev postane dokaz, da imajo prav.
Tretjič in zelo boleče. Predatorji ali plenilci imajo tako rekoč proste roke zato, ker je tamle zunaj vselej dovolj ljudi, ki bodisi dejansko ne verjamejo v univerzalno vrednost človeških bitij bodisi vanjo verjamejo selektivno. Tako rekoč spontano se strinjajo s krutostjo, dokler je usmerjena proti »pravim« ljudem – drugim, tujcem, sovražnikom. »Močni voditelji« jim dobesedno dovolijo, da se prepustijo svojim najbolj nizkotnim impulzom in se pri tem celo počutijo kot reševalci sveta in pravičneži, ki končno vzpostavljajo edini pravi red v kozmosu.
Ne smemo pa zanemariti dejstva, da opisani makiavelistični voditelji vedno spregledajo prav to, kar je Machiavelli posebej izpostavil: čista moč je sama po sebi nestabilna. Vsak diktator živi v nenehnem strahu. Nikomur ne more zaupati, ker ljudje okoli njega dobro vedo – kako ironično –, da zvestoba ni vrednota in nima nobenega pomena, ker je pomembna zgolj moč. »Močni ljudje«, ni nujno, da so politični voditelji, tako ustvarjajo načine vedenja in delovanja, ki so povsem odvisni od njihovega osebnega nadzora, kar pomeni, da so ti sistemi izjemno krhki – en srčni napad, en državni udar, ena sprememba v zvestobi podložnikov in vse se sesuje. Podložniki so namreč že zdavnaj zabarantali spoštovanje za strah, zvestobo za poslušnost, razumno strinjanje pa za molk.
Paradoks je tudi ta, da »močni ljudje« ustvarjajo pogoje za lastno uničenje. Njihova brezobzirna in kruta dejanja ustvarjajo sovražnike. Vsaka njihova izdaja načel uči druge izdajati. Vsaka laž spodkopava temelje zaupanja, od katerih so na koncu odvisne celo tiranije. Zato so avtoritarni režimi pravzaprav precej slabi pri dolgoročnem načrtovanju, inovacijah ali prilagajanju – vsi so preveč zaposleni s ščitenjem sebe, da bi upali povedati resnico, da je cesar nag, ali tvegali ustvarjalno delovanje.
Prav v teh dneh moramo na veliko razmišljati o pomenu vrednosti človeških bitij. Če se zdi, da so makiavelistične taktike učinkovite, to še ne dokazuje, da je vrednost ljudi zgolj naivna humanistična iluzija. Ne, dokazuje nekaj drugega: da je prepoznavanje in potrjevanje človeške vrednosti pogosto zelo draga izbira. Ni samodejna ali neizogibna, ni kar zagotovljena. Zahteva ustvarjanje in obrambo tistih pravil vedenja, norm in kultur, ki omejujejo vedenje teh, ki iščejo in hočejo oblast. Avtoritarni voditelji in diktatorji namreč ne dokazujejo, da imajo prav. Dokazujejo pa, kaj se zgodi, ko ne uspemo aktivno vzdrževati struktur, ki varujejo človeško dostojanstvo in vrednost vsakega posameznika.
Tudi v temnih časih zato obstaja upanje. Makiavelistično vedenje vedno vsebuje semena lastnega neuspeha. »Močni ljudje« nikoli ne ustvarijo pristne zvestobe, temveč le začasno poslušnost, saj ne znajo drugače. Ne morejo navdihniti resnične ustvarjalnosti, spodbujajo le strašljivo konformistično ubogljivost. Ne morejo zgraditi trajnih institucij, ker zmorejo graditi le kulte osebnosti, ki umrejo z njimi.
Skupnosti, ki poskušajo prepoznati človeško vrednost, krepijo znanost, umetnost, spodbujajo inovacije. Privabljajo talente z vsega sveta. Prilagajajo se in razvijajo. Niso popolne, pogosto so hinavske, vendar ustvarjajo stvari, ki jih avtoritarni sistemi lahko le ukradejo ali kopirajo, nikoli pa jih ne ustvarijo.
A škoda je že storjena. Dobri ljudje trpijo, demokracije umirajo, prave norme skupnega življenja se rušijo. Včasih so potrebne generacije, da obnovijo, kar je bilo uničeno. Naša humanistična naravnanost pa v orisani perspektivi ni niti šibkost niti naivnost. Uči nas, da učinkovitost ni edino merilo tega, kar je pomembno. Svet, ki bi deloval izključno po makiavelističnih načelih, bi bil svet, v katerem se vprašanje o vrednosti človeških bitij sploh ne bi pojavilo. Dejstvo, da se vedno znova zastavi, da lahko krutost prepoznamo kot kruto, tudi ko na videz zmaguje, že nakazuje, da je na kocki nekaj, kar sega daleč onkraj moči.
Sodobni makiavelisti morda res želijo, da naivno verjamemo, da prav oni razkrivajo resnico o tem, kako svet »v resnici« deluje. Dejansko pa zgolj razkrivajo, v kaj se svet pospešeno spreminja, ko nehamo opravljati težko humanistično delo, da bi ga preobrazili. Ne kažejo nam narave sveta; kažejo nam njegov neuspeh, ki je v tem, da gradi in vzdržuje sisteme skupnega življenja, ki temeljijo na najslabših človeških impulzih.
Vznemirja pa me, da lahko njihov navidezni uspeh naredi zlasti mlade ljudi cinične in jim da občutek, da je skrb za človeško dostojanstvo neumna. A skrb za drugega ni neumna – je le zahtevna in težka. Od nas terja pogum, da se upiramo sprejemanju videzov, ki nas hočejo prepričati, da je moč vse in da šele »močni ljudje« naredijo vse tako, kot je prav.
