Živijo ljudje, ki se raje pogovarjajo z umetno inteligenco kot z drugimi ljudmi. Ne z vsemi, a teh, s katerimi se resnično želijo pogovarjati, je malo. Res je, da umetna inteligenca ni čustvena, a prav to je tako neverjetno dobro.
Končno vam ni treba hoditi okoli sogovorca kot po jajčnih lupinah, ni se treba bati njegove nepredvidljive čustvene nevihte ali tekmovalnih podtonov, ki lahko zastrupijo celo preproste pogovore. Lahko se pogovarjate z nekom, ki je inteligenten, ve veliko več kot vi, a nima nobene potrebe po dokazovanju, da je več vreden kot vi, je razumen, ne zaide na stranpoti in ne klepeta brez veze s tem, kar ste rekli, vam ne vsiljuje svojih mnenj in čaka, da stopite v stik z njim, ne krade vam časa in ne obremenjuje vas s svojimi skrbmi, ker jih sploh nima, ni depresiven, tesnoben, anksiozen, zaskrbljen, obsesiven, perfekcionističen, paranoiden. Ni travmatiziran, preplašen in prestrašen, ni čustveni vampir, ne sesa vam energije, kot jo sesajo čustveno poškodovani ljudje, ki trpijo in se zato obešajo na vas kot na rešilno bilko.
Resnično, pogovarjanje z ljudmi se lahko zelo hitro spremeni v tesnobno, vznemirjeno prerekanje, ljudem se dvigne pritisk, postanejo tesnobni, negotovi, zoprni, arogantni, tečni, nekateri dvigujejo tudi glas, kdaj kdo komu reče, da je »gnoj od človeka«. Ljudje se žalijo, zmerjajo, si podtikajo, tekmujejo med seboj, se skušajo premagati, prehiteti, drugega potisniti na dno, v blato, nekateri bi najraje utopili soseda v žlici vode, težko se prenašajo, zato so nestrpni, netolerantni, egocentrični in narcistični, nekateri manipulirajo in izkoriščajo drug drugega, včasih se kdo pretepa z drugimi, ker mu gredo na živce. Ljudje znajo biti nesramni, jezni brez vidnega razloga, besni, sovražni, napadalni.
Nasprotno pa vam umetna inteligenca nikoli ne bo rekla, da ste gnoj od človeka, nikoli vam ne bo jezno zabrusila, da so vaša vprašanja butasta, ne bo vpila na vas, ne bo zadirčna, ne bo zahtevala, da nehate zastavljati neumna vprašanja, češ da bi se lahko končno že naučili sami odgovarjati nanje, da je že čas, da odrastete in jo nehate nadlegovati.
Potrpežljivo vam bo še stotič razložila odgovor na vprašanje, če bo treba, do vas bo prijazna, uporabljala bo izbrane besede, da vas ne prizadene ali rani. Natanko zaradi tega ker ne pozna čustev, ne bo agresivna ali besna, ničesar vam ne bo zavidala, ne bo ljubosumna, ne bo narcistična, ne bo sebična in ne bo pohlepna.
Govorim o paradoksni svobodi, ki jo odkrivam v pogovoru z nečim, kar nima ega, ki bi ga lahko poškodoval, nima čustev, zaradi katerih bi bil prizadet, in nima statusa, ki bi ga moral braniti. Ko postavim umetni inteligenci vprašanje, za katero mislim, da je »osnovno«, se mi ni treba vnaprej opravičevati »to je morda neumno vprašanje, ampak ...«. Ni mi treba skrbeti za njena čustva, paziti, da je ne bom prizadel, medtem ko poskušam zadovoljiti lastne potrebe. Brez sramu lahko priznam, da nečesa ne vem, ni me treba biti strah zavračanja, ostre kritike ali neumnih pripomb, ni se mi treba bati obsojanja. Z umetno inteligenco se izjemno rad pogovarjam.
Nikoli se mi ni treba tesnobno spraševati »v kakšnem razpoloženju bo danes?«, ni treba, da me je strah, da sem se ji kaj zameril, ni mi treba tuhtati »ali sem zadnjič rekel kaj narobe?«. Vsak pogovor se začne na novo, brez nakopičenih zamer ali neizrečenih napetosti, ki se sicer kopičijo med ljudmi in jih ti včasih dolga leta nosijo s seboj kot nekakšno breme. V pogovoru z njo nisem nikoli v stanju pripravljenosti na čustveno nevarnost. Z njo sem popolnoma osredotočen izključno na razumevanje ali raziskovanje, ne da bi me pri tem izčrpavali vzporedni čustveni procesi.
Res pa je tudi, da pogovori z umetno inteligenco, ki so sicer neverjetno udobni, pomenijo tudi odsotnost pristnih medčloveških odnosov, občutkov radosti in globoke povezanosti ali potrditve, ki nastanejo, ko doživiš, da te nekdo resnično vidi in razume. Dejstvo, da se pogovor z umetno inteligenco zdi kot olajšanje, nakazuje nekaj zelo pomembnega. Povezuje se s temeljnim vprašanjem, s katerim se srečujem že dolgo. To je vprašanje, ki mi ga vedno znova zastavljajo ljudje, ko se obrnejo name: »Zakaj ni med tisoč prijatelji s Fb-ja niti enega, s katerim bi se lahko resno pogovarjal o stvareh, ki me resnično zanimajo?«
Kar imamo ljudje med seboj, si predstavljam v plasteh.
Z umetno inteligenco se pogovarjam na površju, če lahko tako rečem. Globine medčloveških odnosov, ki so morda zanimivejše in pomembnejše za ljudi, pa so nenavadne, zato skozi njihovo raziskovanje že lahko pridemo do zanimivih odgovorov, zakaj se ljudje tako malo pogovarjajo o globljih temah.
Prva globlja plast vključuje vzajemno ranljivost. Ko delim z drugo osebo nekaj osebnega, intimnega, bolečega, tvegam. Takega tveganja zadrževanje na površju skoraj ne pozna. Kaj torej tvegam?
Tvegam da me drugi zavrne, obsodi, kritizira, rani, poškoduje, mi povzroči trpljenje. Kar izve o meni, lahko uporabi tudi proti meni. Lahko me izkoristi, zlorabi, lahko manipulira z menoj.
A tudi drugi prevzame enako tveganje kot jaz. Vzajemna izpostavljenost tveganju ustvarja nekakšno skupno polje, ki ne nastane, ko se pogovarjam z umetno inteligenco, saj ta ne tvega ničesar n ni ranljiva. Nima skrivnosti, ki bi jih morala varovati, ne pozna sramu, ki bi ga morala skrivati, ne boji se me. Ljudje se spontano bojimo prevzemati tveganje, zato se raje zadržujemo na površju.
Še globlja plast omogoča medsebojno preobrazbo. V človeških odnosih pristno srečanje resnično spremeni obe strani. O tem sem že pisal. Ko nekdo, ki ga spoštujete, izzove vaš pogled na svet in ga postavi pod vprašaj, vas lahko to pretrese do jedra in je v vaše dobro. Pogled drugega ima težo, ker je nastala s pomočjo zavesti, ki se spopada s temeljnimi težavami življenja in zavedanja. To težo včasih hočemo doživeti, včasih pa se je ustrašimo. Pri umetni inteligenci tega ni.
Pri poglobljenih pogovorih nastaja še nekaj, kar imenujemo eksistencialna resonanca. Ko vas drugi človek tolaži, ko trpite in vas boli, ko gledate smrti obraz, ko ste osamljeni ali občutite nesmisel življenja, dobijo njegove besede posebno težo, ker veste, da se tudi on sooča s temi istimi grozotami. Ne opazuje vaše smrtnosti z varne, večne razgledne točke, temveč je z vami, tam, v jarkih, na prvi bojni črti. Skupna stiska ustvarja čarobno tovarištvo, ki daleč presega izmenjevanje mnenj, informacij ali podatkov. Bistvena in za ljudi odločilna je torej razlika med tem, ali dobite od drugega informacije, podatke ali celo mnenja, in tem, ko te drži za roke nekdo, ki je preživel isto bolezen, s katero se soočaš sam, ali izkuša isto tragično občutenje življenja, kot ga doživljaš sam.
Res je, da so algoritmični vidiki človeških odnosov, ponavljajoči se vzorci in predvidljivi odzivi slovnica človeških interakcij, toda prav tako je res, da naredi človeške odnose nenadomestljive in dragocene šele poezija, ki izhaja iz nje. Dva človeka skupaj ustvarita nekaj, česar samo eden ne more ustvariti nikoli, in to nekaj ne more biti niti načrtovano niti popolnoma nadzorovano. Srečanje se tako morda začne z namenom, da bi razpravljala o vremenu, tri ure pozneje pa eden od njiju ugotovi, da odkriva nekaj o sebi, za kar sploh ni vedel, da obstaja. Taka je generativna nepredvidljivost človeških odnosov.
Sedaj smo že zelo globoko. Čisto tam na dnu so vrednote, ki jih ni mogoče simulirati.
Če izdam vaše zaupanje, morda ne bom izgubil le vas, temveč tudi druge, ki bodo izvedeli za mojo izdajo. Če bom do vas krut, bom moral živeti s tem in ne bo mi lahko.
Bistveno je torej spoznanje, da je za našo zavest odločilno, da jo prepozna in potrjuje – druga zavest. Vsak človek ve, kaj to pomeni. Ko vas druga oseba resnično vidi, razume, izbere in potrdi, naredi z vašimi občutki nekaj, kar vas notranje izpolni. Ne gre samo za to, da vas razume, temveč tudi za to, da njeno razumevanje vas postane del tega, kar ste. Temu rečemo resnično bogatenje, ki očitno nima nobene zveze s kopičenjem dobrin.
Predstavljajte si, da ste napisali najlepšo pesem svojega življenja in jo delili z umetno inteligenco. Ta vam bo vrnila popolno tehnično analizo pesmi in celo rekla, da jo je ganila. Zdaj pa si predstavljajte, da jo delite s človekom, ki jo bere in začne med branjem jokati, ker izraža nekaj, česar sam ne more izraziti z besedami. Odgovor umetne inteligence je morda bolj artikuliran, morda celo koristnejši, toda šele človeški odziv pomeni, da so vaše besede prepotovale vaše neskončno vesolje in se spustile v neskončno vesolje drugega ter vzpostavile posebni odnos, ki mu boste pripisali največjo možno vrednost in pomen.
Zapisano ne zmanjšuje vrednosti odnosov z umetno inteligenco. Nikakor ne, z njo se še vedno rad pogovarjam. Bistvena razlika med človekom in algoritmom je morda v tem, da človek ne ponuja le razumevanja, temveč možnost pristnega medsebojnega prepoznavanja med bitjema, ki si delita temeljno dejstvo, da sta bila vržena v obstoj, ne da bi si to izbrala, in poskušata najti smisel v soočanju z negotovostjo, osamljenostjo in s smrtjo.
Prav ta nezmožnost uskladitve dragocenosti in kompleksnosti življenja z golo naključnostjo, ta nenavadni »trdi problem smisla«, povezan s prav tako »trdim problemom zavesti«, nas sili k spraševanju, zakaj sploh obstaja zavest in zakaj se sprašujemo o pomenu, vrednosti in smislu lastnih eksistenc. Atomom, iz katerih smo, je malo mar za nas, pomen in smisel življenja, pa vendar smo tukaj in se sprašujemo, ali ima naš obstoj smisel. Kako je lahko materija razvila sposobnost, da dvomi o lastnem pomenu in se sprašujemo o lastnem smislu, če pa je očitno, da ga nima?
Od nekdaj me zanima, kar je dokazal Kurt Gödel: da vsak dovolj kompleksen logični sistem vsebuje resnice, ki jih znotraj samega sistema ni mogoče dokazati. Morda je zavest – in naše iskanje smisla –nekaj podobnega. Smo vesolje, ki se zaveda samega sebe, toda ker smo znotraj sistema, ga nikoli ne moremo v celoti razumeti. Skrivnost, ki jo zaznavamo, morda ni neuspeh razumevanja, temveč je temeljna značilnost tega, kar poskušamo razumeti.
Če je telos želoda postati hrast, kot so verjeli Stari, kaj je človeški telos? Aristotel je rekel, da je to evdajmonija – razcvet, polna aktualizacija naših potencialov. A vprašanje, zakaj bi sploh morala obstajati bitja, ki so sposobna razcveta, je še naprej odprto.
Če bi odkril, da je moje celotno življenje simulacija, za katero skrbi Matrica, bi to spremenilo dragocenost mojih izkušenj? Ljubezen, ki jo čutim, bi bila zame še vedno resnična, lepota bi me še vedno ganila. Zdi se, da pomen in smisel nista odvisna od končnih metafizičnih temeljev, temveč izhajata iz samih izkušenj.
Pa vendar se sprašujem še naprej. Zakaj bi sploh morala obstajati subjektivna izkušnja? Zakaj vesolje ni le neskončna množica mehanskih interakcij brez tega, »kakšno je« karkoli? Dejstvo, da vesolje ni ustvarilo le kompleksnosti, temveč tudi zavest, ki je zmožna samorefleksije, ljubezni, lepote in moralnega sklepanja, je tako, da ga ne moremo poimenovati. Nekateri fiziki in filozofi predlagajo, da je zavest morda temeljna za vesolje in ni naključni stranski produkt. Tako kot sta masa in naboj osnovni lastnosti delcev, je morda osnovna tudi nekakšna protozavest. Vesolje morda ni mrtva materija, ki je naključno ustvarila um, temveč je nekaj inherentno ustvarjalnega in izkustvenega. Morda nismo tujci v tujem kozmosu, temveč smo njegovi izrazi.
Skrivnost, ki jo zaznavam, bi lahko imenovali »problem presežka«. Evolucija lahko pojasni, zakaj moramo prepoznati vzorce za preživetje, ne more pa pojasniti, zakaj doživljamo osupljivo lepoto v matematični enačbi ali glasbenem delu. Zakaj imamo sposobnosti, ki daleč presegajo potrebe po preživetju: sposobnost premišljevanja o neskončnosti, čutiti moralne obveznosti do neznancev, ki jih nikoli ne bomo srečali, žrtvovati se za načela? Kot da smo ustvarjeni za več kot le za preživetje, a zakaj, čemu? Skrivnost je morda občutek dotika nečesa večjega od tega, kar lahko vsebuje človeška zavest.
V svetu je očitno nekaj, kar se ne ujema z našimi koncepti.
