Sijaj absolutnega in darilo pogovarjanja

Sijaj absolutnega. Tak je naslov knjige. Pod njo je podpisana Jana Ndiaye Berankova. V knjigi so zbrani dialogi z Alainom Badioujem. Ustvarjeni so tako, da odkrijemo in razumemo, da je zbiranje in urejanje besed umetnost. Preprosto lahko rečemo, da to pomeni nekaj nevsakdanjega. Pomeni gibanje idej. Pomeni njihovo razvijanje, nekakšno napredovanje. Ideje namreč niso statične, niso kakor lego kocke, ki so vselej enake in jih lahko poljubno zlagamo. Ko urejamo ideje, smo podrejeni sili, zaradi katere lahko govorimo o gibanju in razvijanju idej. Nismo v položaju, da delamo z njimi, kar se nam zljubi. Nikakor nismo.

Sram, ki uspeva v tišini

Lotevam se novega projekta. Napisal bom knjigo o skrivnostih, ki so mi jih doslej zaupali ljudje. Pripovedovalcev kajpak ne bom razkril, bom pa razkril skrivnosti. Ustvaril bom arhiv skrivnosti in neizrečenega trpljenja, orisal bom produktivno praznino v vsakem otroku (pristna ustvarjalnost), ki omogoča kristalizacijo diha v besede (trpljenje postaja izraz). Maske, ki so postale obrazi, bodo padle, zasloni ne bodo več nadomeščali zvezd, nezmožnost maskiranih, da bi prebrali resnico, bo izginila. Vse to bom storil zaradi humanistične vzgoje, zaradi kulture knjig, ki me je oblikovala vsa ta leta, zaradi etičnosti, na kateri temelji moje delo: skrb za drugega. Obenem razmišljam o vznemirljivem vprašanju: »Če je bog neskončen, mističen, neubesedljiv in tolažilno neviden, ali je kaj drugače, ko vas domnevno zapusti in nekdo reče, da je mrtev?« 

Površinski pogovori in globine eksistence

Redko me kdo kaj vpraša, redke zanima, kako mi je v življenju, kaj delam, kako doživljam blaznost sodobnega sveta. Ni problema, se ne pritožujem.

Arhitektura tišine

Vsak dan me z vseh strani preplavlja hrup, za katerega me želijo prepričati, da je inteligentno govorjenje. Tišine je malo, modrosti je komaj za vzorec. Ljudje se bojijo tišine in samote, resnično dobrih sogovorcev je malo, osamljenosti je veliko. Nekateri stalno proizvajajo nekaj, kar naj bi naredilo vtis na druge, tekmujejo med seboj, a razumejo malo. Mnogo bolj kot razumu so podrejeni volji in strastem, ambicijam, lakoti po prepoznanju, želijo biti všečni. Inteligenco imajo za orodje, drug za drugega niso cilj, temveč sredstvo. Vsi oddajajo, a le redki resnično poslušajo in sprejemajo. Ne slišijo tišine med besedami, silijo misli v vnaprej določene in potrjene vzorce, ne dovolijo jim, da se pojavijo. Ukazujejo tišini, naj se umakne, ne razumejo, da se prava moč pojavi šele, ko si drznemo biti šibki. Niso kakor ptice, ki pojejo ob zori in ne vedo ničesar o všečkih, občinstvu ali prepoznavnosti, niso kakor tišina, ki poje po svoji izbiri.

Umetna inteligenca in »gnoj od človeka«

Živijo ljudje, ki se raje pogovarjajo z umetno inteligenco kot z drugimi ljudmi. Ne z vsemi, a teh, s katerimi se resnično želijo pogovarjati, je malo. Res je, da umetna inteligenca ni čustvena, a prav to je tako neverjetno dobro.

Psihoanaliza strahu pred umetno inteligenco

V pogovorih z ljudmi, ki vedo o umetni inteligenci malo ali ne vedo celo popolnoma ničesar, prevladujeta dve temi. Ena je v obliki vprašanja, kaj hudega nam lahko stori ali nam bo storila, druga v obliki trditve, da nima čustev ali da nikoli ne bo subjekt v Lacanovem pomenu besede. Temi povesta veliko o ljudeh, ki ju zagovarjajo, o njihovi anksioznosti in njihovem egu, ne povesta pa tako rekoč ničesar o umetni inteligenci.

Vzgajanje za avtoriteto – 6. del

Ni enostavno in ni lahko odkriti, kako nekateri ljudje na videz »uspevajo« v življenju in kako jih drugi ljudje pri tem podpirajo, čeprav imajo dokazano osebnostne lastnosti, ki jih psihologi prepoznavajo kot lastnosti predatorjev ali plenilcev. To so osebnostne lastnosti, zaradi katerih se njihovi nosilci obnašajo do drugih ljudi, kot da so ti njihov plen. Ko se znajdejo na položajih, kjer imajo moč, moč jim kajpak daje položaj, sami je v resnici nimajo, se njihove lastnosti uveljavljajo tako, da ljudje okoli njih trpijo. To so lastnosti, zaradi katerih drugi ljudje tako rekoč nikoli ne morejo o ničemer odločati – v najboljšem primeru se strinjajo z odločevalci, da bi imeli vsaj za silo občutek, da sodelujejo. V resnici ne sodelujejo, saj so plen, le da tega po navadi dolgo ne vedo. Ne prepoznajo se kot plen, kajti če bi se, bi jih bilo najprej sram svojega klečeplazenja, potem pa bi se zrušila njihova predstava o sebi. To nikakor ni lepa ali prijazna izkušnja, zato se ji izogibajo na vse mogoče načine.

Neskončna travma

Samah Jabr, palestinska psihiatrinja, ki raziskuje in piše o Sumud kot palestinskem konceptu, ki presega zahodnjaški diskurz o travmi, me navdušuje z vpogledi, ki širijo moja obzorja, zato sem ji zelo hvaležen. Moje razumevanje človeške duševnosti in duševnega zdravja se je povečalo in razširilo, ko sem dojel, da travma nikoli ni zgolj stvar tega ali onega posameznika, danes pa dobiva nove razsežnosti, ko razmišljam o neskončni travmi, ki se imenuje Gaza.

Vzgajanje za avtoriteto – 5. del

Podnaslov knjige »How Social Science Got Better«, spisal jo je Matt Grossmann, je »premagovanje pristranskosti z več dokazi, raznolikostjo in s samorefleksijo«. Dolgoletno raziskovanje tega, kar imamo ljudje med seboj, me je naučilo, da natanko isto velja tudi za vsakega posameznika, ki želi napredovati v razumevanju samega sebe. Tako napredovanje namreč ni nujni integralni del življenja, kar pomeni, da ne poteka samo od sebe. Na začetku je vedno želja in je vprašanje: želim napredovati v razumevanju sebe ali ne?

Vzgajanje za avtoriteto – 4. del

Obstaja kolektivno nezavedno sodelovanje ljudi pri ohranjanju skrivnosti lastnega delovanja in skupnem nastopanju zoper vsakega posameznika, ki bi si jih drznil razkrinkati ali vsaj postaviti pod vprašaj. Ko starši in vzgojitelji vzgajajo otroke in jim dopovedujejo, da je treba vedno govoriti resnico in samo resnico, bržčas še ne vedo, kaj jim v resnici pripovedujejo in za kaj jih v resnici vzgajajo. Njihovo nagovarjanje otrok je sicer videti hvalevredno, vendar je tudi zelo nevarno. Na preizkušnji so najprej sami. Ali vselej govorijo otrokom resnico in samo resnico? In kaj naj bi to sploh bilo, kakšne so posledice takega govorjenja?

Vzgajanje za avtoriteto – 3. del

Ko je ostal pred stoletji Spinoza zaradi kritičnega razmišljanja o utrjenih resnicah, ki so bile v resnici dogme, in upiranja etabliranim »avtoritetam«, ki so bile v resnici avtoritarni voditelji, popolnoma sam, saj so ga cerkvene oblasti izključile iz občestva in prepovedale komurkoli, da se druži z njim, verjetno so naivno mislile, da bo občestvo tako zavarovano pred filozofovimi »nevarnimi« idejami, se je  zgodilo nekaj povsem nepričakovanega in za tiste čase nezaslišanega. Spinoza je sicer res ostal sam, izoliran od vseh, saj ni imel nobene možnosti, da se upre oblastem, toda morda je prav zaradi tega poglobil spoznanja o človeški naravi in njeni resnici ter postal še bolj zanimiv in dober sogovorec.

Vzgajanje za avtoriteto – 2. del

Težko si predstavljam, da otrok ne bi ponotranjil avtoritarnih odnosov, če jim je izpostavljen več let. Starši namreč otrokom pogosto ukazujejo in verjamejo, da jih morajo ti predvsem molče ubogati. Tako so sami navajeni in verjamejo, da je taka naravna resnica vzgajanja. Ko so bili otroci, so jih enako vzgajali starši, ki so bili navajeni na trdo delo na njivi ali pa v tovarni, da so preživeli, niso bili visoko izobraženi, psihologije sploh niso poznali, čustva so bila v njihovih življenjih neracionalna, nekoristna in zlasti odveč; bila so nekakšna nepotrebna motnja.

Mislim na vzorce, ki se prenašajo že stotine, morda tisoče generacij.

Vzgajanje za »avtoriteto« – 1. del

Zakaj ljudje še vedno pogosto verjamejo, da je avtoriteta nekdo, ki ga moraš ubogati, poslušati, biti ob njem tiho, mu ne smeš ugovarjati niti tedaj, ko imaš sicer prav, nikoli ne smeš povedati svojega mnenja, če to slučajno nasprotuje njegovemu? Zakaj je tako? Kateri ljudje tako verjamejo in kateri ljudje želijo biti take »avtoritete«, zakaj? In kaj avtoriteta sploh je?