Luna J. Šribar
Besede, ki mi zadnje čase ob vse več priložnostih odzvanjajo v glavi, so besede Adriana P. Kezeleja iz enega njegovih intervjujev.* Ljudje smo rojeni oblikovalci stvarnosti. Naša čutila in drugi organi naše zavesti niso samo orodja opažanja, temveč učinkovito orodje izražanja in ustvarjanja. Adrian P. Kezele v svoji knjigi Razdvajanje svetov govori o tem, da se začenja svet deliti na dve resničnosti. V eni vztrajajo zagovorniki stare paradigme, ki temelji na manipulaciji in strahu, v kateri sodelujejo tudi ekonomija, politika in religija, drugo pa že ustvarjajo ljudje, ki si želijo in verjamejo v boljši svet. Razkorak med obojimi naj bi postajal tako velik, da enostavno ne bomo več mogli živeti v istem svetu. Vsekakor radostno pritrjujem Kezelejevem mnenju, da smo ljudje močni oblikovalci resničnosti, le da se nas najbrž večina zaveda le kančka tega.
Kakšna je moč človeka, ki z vso silo verjame v svojo vizijo in lahko za seboj potegne množice ljudi, nam govorijo številni primeri iz zgodovine. Pri tem niti slučajno ni važno, ali ima človek vizijo, ki bo blagodejno vplivala na družbo, ali ne. Sila, ki je v nas, nima negativnega ali pozitivnega predznaka; če v nekaj dovolj verjameš in v to usmeriš vse svoje moči, se bo to tudi udejanjilo – tudi v primeru, ko povzroči smrt in propad, kar nam ravno tako nazorno kaže zgodovina.
Da lahko z močjo svojih misli v življenju udejanjimo karkoli, bi sicer lahko hitro označili za osrednjo newagersko tezo, vendar, kot pravi Kezele, gre za enega najosnovnejših naravnih zakonov že od pamtiveka. Človekova stvarnost nastaja od znotraj navzven, in ne obratno.
In v čem je problem?
V tem, da je to prvobitno človeško sposobnost oblikovanja stvarnosti oziroma željo po tem poleg newage-a, ali pa kar skupaj z njim, tudi spretno vpregel kapitalistični ustroj. In nas tako poplavil z nepregledno množico izdelkov in storitev za samopomoč, ki nam bodo pomagali, da uresničimo sebe in svoje sanje. Pri tem jasno spretno izkorišča človeški strah, našo potrebo po varnosti. Ves čas iščemo nekaj zunaj nas, pa naj gre za religijo, ideologijo prostega trga, samopomočne knjige ali novodobne guruje, namesto da bi se naslonili predvsem nase.
In v čem je problem?
Predvsem v tem, da je iskanje samega sebe (kar mi mimogrede deluje nekoliko shizofreno) zunaj sebe, v drugih, svojevrsten paradoks. In logična posledica tega je, da postanemo nekako … hja, zgubljeni, z razmagnetenim notranjim kompasom. Dogmatizem na novo pridobljene duhovnosti pa gre lahko celo v take skrajnosti, da popolnoma izrine človeškost. Nazornemu primeru sem bila priča nekaj let nazaj na potovanju po Andih. Ena izmed udeleženk ni hotela pomagati sopotnici, ki si je na poti zlomila zapestje, dvigniti nahrbtnika. Svojo odločitev je utemeljila na nauku, da moramo biti sposobni izzive, ki nam jih prinese življenje, prebroditi sami.
Da pa ne bom udrihala le po drugih, na tem mestu prostodušno priznavam, da se tudi sama občasno izumljam s pomočjo zunanjih modrosti. Pravzaprav sem si ustvarila pravo lastno religijo iz vsega mogočega, kar je dandanes na samopomočnem trgu na razpolago. Imenujem jo whatever it works oziroma karkoli deluje. Kar povedano po domače pomeni, da odvisno od trenutnega razpoloženja, lunine mene, vremena, dela dneva, dogodkov in ljudi naokrog …, za razlago sveta ali za način svojega delovanja v njem, iz človeške zakladnice modrosti potegnem, kar mi najbolj ustreza, pa najsi gre za Ji Čing (starodavno kitajsko prerokovalno besedilo), šamanske prakse ameriških staroselcev, vzhodne religije, staroverstvo, ekonomske učbenike …
Kar povedano še bolj po domače pomeni, da sem pravzaprav ena izmed najbolj zagretih vernic, saj sem goreče predana toliko raznolikim religijam.
Navsezadnje pa je človek in njegovo delovanje veliko preveč kompleksno in skrivnostno, da bi ga lahko povsem razumeli, kaj šele obvladovali, pa najsi za to uporabljamo zapletene znanstvene aparate, religije, dostopne širšim množicam, ali pa kaj drugega. In to je tako preklemano čudovito in osvobajajoče, da bi lahko kar zavriskala.
Kako težko doumljive so zakonitosti človeškega delovanja in vsega, kar nas obdaja, ali če smo še bolj velikopotezni, samega univerzuma, najbolje, vsaj zame, ponazarja poglavje iz Štoparskega vodnika po galaksiji Douglasa Adamsa.
Gospodar vesolja je živel popolnoma mirno življenje v neki zakotni koči, na nekem še bolj zakotnem planetu. Polovico dneva je porabil za ogovarjanje svoje mačke, drugo polovico pa navadno za to, da je vlekel s konico svinčnika po papirju, da bi se prepričal, če bo pustila sled. Včasih je svinčnik obrnil tudi narobe in preveril takisto. In gospodar vesolja ni imel pojma, da je gospodar vesolja.
* Intervju z Adrian P. Kezelejem je bil objavljen v Zarji, december 2017, avtor Jure Aleksić.
