Luna J. Šribar
Vam zveni znano in pogosto slišano? Mogoče tudi sami tako razmišljate? No, to je pravzaprav le par floskul, ki si jih je kapitalistično paradiranje izposodilo še iz delovne etike industrijske družbe in jih malce nadgradilo s hollywoodskimi zgodbicami o garanju, ki mu nepreklicno sledi uspeh. Enormna ideološka laž v službi kapitala, ki je priročna predvsem za opravičevanje velike družbene brezbrižnosti do revnih in nepravične razporeditve dobrin. Obenem pa se zlovešče useda tudi v zavest revnih in jih duši z občutkom krivde, samoobtoževanja, medtem ko počasi izginjajo tako v lastnih očeh kot tudi v očeh drugih.
Tisti srečni, ki prave revščine nismo doživeli, najbrž nikoli ne moremo zares, niti ob pogovoru z ljudmi, ki jo preživljajo, občutiti kakšno čustveno in tudi fizično stanje ustvarja le-ta v človeku. Revščina zareže do kosti kot ledena primorska burja, ob tem se spomnim na dedka, ki je na primorskem kupil staro istrsko bajturino in ob njej tekom življenja zgradil še eno ogromno hišo. Sam pa je, navkljub velikemu posestvu, večino časa prebil v najmanjši sobi, kjer si je uredil vse za bivanje, vključno s kuhalničkom. Da ima megalomanske komplekse, smo ugotavljali z nasmehi, a malce zaskrbljeno, ko je gradil. Deda je prihajal iz revne družine, poleg tega je bil pri petih letih zapuščen. Občutek je, smo ugibali, ostal v njem, zato ni znal v polnosti uživati premoženja, ki si ga je počasi ustvaril. Raje je ždel v mali domači sobi, obenem pa je vseeno gradil hišo, povsem preveliko za potrebe naše male družine, kot bi ga gnal strah pred pomanjkanjem.
Revščina se, tudi če si jo občutil le kot otrok, v človeka usidra za vse življenje. In ne samo to! Nove raziskave kažejo, da celo za več generacij. Christian H. Cooper je nedavno objavil članek Zakaj je revščina kot bolezen?* Iz članka samega ne bi mogli nikoli ugotoviti, da je odraščal reven in lačen. Njegova zadnja letna plača je bila čez 700.000 dolarjev, je nekdanji šef oddelka za trgovanja z derivati investicijske banke v New Yorku, je član Sveta za zunanje odnose, izdaja knjige o financah in svetovni distribuciji. Vendar vse to, kot pravi sam, ni dovolj. Ves čas se počuti, kot bi bil v permanentnem stanju boja ali pobega, čaka, kdaj se bo zalomilo. Otrok nima, ker se še vedno ne počuti dovolj varno, če bi ga spoznali osebno, bi mogoče zaznali sledi stresa, dvoma, tesnobe in depresije. Zmeraj je razmišljal, da ga je negotovo odraščanje v veliki revščini spremenilo v previdnega in pozornega človeka, v smislu lekcij, ki se jih je naučil.
V zadnjih desetletjih pa so se znanstvena dognanja o revščini, piše Cooper, še razvila. Spoznali smo, da ima stres, povezan z revščino, potencial spreminjanja našega biološkega ustroja na načine, ki si jih nismo nikoli predstavljali. Lahko zmanjša površino naših možganov, skrajša življenjsko dobo, poviša možnosti za debelost in spodbuja pretirano tveganje pri sprejemanju odločitev. Zdaj pa se pojavljajo še novi dokazi, na podlagi katerih gredo spremembe lahko še globlje – od tega, kako se sestavljajo celice v našem telesu, in morda celo do tega, kako se izraža naša genetska koda. Če ta znanstvena dognanja držijo, pomeni, da je revščina veliko več kot le socialno ekonomsko stanje. Je nabor povezanih simptomov, ki jih je mogoče preprečiti, ozdraviti, pa tudi podedovati. Z drugimi besedami, učinek revščine izgleda zelo podoben simptomom bolezni. Pri tem Christian H. Cooper opozarja, da beseda bolezen s seboj prinaša stigmo. Ko jo uporablja za opisovanje revščine, nikakor ne misli, da so revni (mednje je dolgo spadal tudi sam) manjvredni ali kompromitirani. Pomeni le, da so prizadeti in trpijo, svet pa jim pripoveduje, da je njihovo stanje nujno, začasno in je celo pozitiven del modernega kapitalizma. Pripovedujejo jim, da imajo možnost pobega, če bodo le dovolj garali. Vsi naj bi bili enakopravni v sistemu, ki pravično nagrajuje in kaznuje. Za Cooperjevo zgodbo o uspehu se morda res zdi, da ustreza temu modelu, vendar je, kot poudarja avtor sam, resnica povsem drugačna. Njegove lastne zasluge imajo kaj malo opraviti z njegovim pobegom iz revščine.
Jeseni 1991 sta Aharon Razin in Howard Cedar predstavila nove ugotovitve s področja DNK metilacije (kemijskih sprememb DNK) pri izražanju genov. Prikazala sta, da genski izraz deluje podobno kot kača, tesno ovita okoli Asklepijeve palice. Metilne skupine, ki so umeščene na vrh nerazgradljivega genskega vijaka in votka naše genetske kode, nadzirajo, kako tesno se naša genetska koda ovija okoli posebnih histonskih proteinov. Tesneje je ovita koda, manj je možnosti za to, da bo imela učinek oziroma, da se bo izrazila. To je eden izmed osnovnih stebrov mehanizma epigenoma: Kdo si kot oseba, ni določeno le s tvojo DNK, temveč s tistimi njenimi deli, za katere tvoj epigenom dovoljuje, da se izražajo.
Šest let kasneje je Michael Meaney, profesor, specializiran za biologijo stresa, s svojimi kolegi objavil prelomne rezultate: Kakovost starševske skrbi spreminja epigenom, ko vpliva na stresne receptorje. Podoben učinek so odkrili pri avstralskih zebrastih ščinkavcih, ki so kot ljudje monogamni, za otroke pa skrbita oba starša. Ptiči, ki so bili prikrajšani za starševsko oskrbo, so imeli povišano raven stresnih hormonov tudi v odrasli dobi. Tudi pri človeških otrocih, navaja Cooper, so bile epigenetske spremembe v genskem izražanju stresnega receptorja, ki so vodile k povišanemu odzivu na stres in k motnjam razpoloženja, merjene in povezane z zlorabami v otroštvu. Ugotavljali so tudi, da nižji socialno ekonomski status v adolescenci vpliva na način delovanja amigdale, možganskega centra za čustva in strah. Glavno sporočilo raziskave je bilo: kronični stres in negotovost v otroštvu povzročita težje soočanje s stresom tudi v odrasli dobi.
Znanost biološkega vpliva stresa zaradi revščine je v povojih, vendar nam je že predstavila številne mehanizme, ki povzročajo ta vpliv, in mnogi vključujejo dedno komponento. Če je denimo noseča ženska izpostavljena stresu zaradi revščine, to lahko vpliva na njen fetus in celo na njegove spolne celice ter razširi vpliv revščine vsaj na njene vnuke. Lahko pa še dlje. V tej fazi lahko, povzame Cooper, na podlagi znanstvenih raziskav torej zaključimo: stres zaradi revščine ima biološki vpliv, ki lahko traja celo življenje in pa, obstajajo dokazi, da se lahko ta vpliv tudi deduje. Ta znanstvena dognanja razgrajujejo temeljni steber ameriške mitologije: zgodbo o samooblikovanem navdihujočem posamezniku, posameznici, ki preseže svoje težke okoliščine z mukotrpnim in dolgotrajnim delom. Steber meritokracije, kjer naj bi bile nagrade pravično razporejene k tistim, ki jih najbolj zaslužijo.
Vendar je v tovrstni zaslužnostni tekmi le malo pravičnosti. Koliko je pravzaprav sploh še preostane, če revščina poškoduje tekmujoče že na začetku? Še posebno, če ima medgeneracijski vpliv, poudarja Cooper. Spreobrnjena različica zgodbe o uspehu, da tisti, ki jim ne uspe pobegniti pred revščino, takšne okoliščine zaslužijo, je pod vplivom biologije revščine še manj smiselna. Ko se sproži startna pištola, so revni daleč za štartno črto. Kljub njegovemu uspehu, pritrjuje Cooper, je on prav gotovo bil. Iz revščine pa se je uspel izviti po slučajnosti, po sklopu neverjetnih dogodkov, nad katerimi ni imel nobenega vpliva. Res je, pravi, on je izjema, ki potrjuje pravilo. Ampak to pravilo pravi, da je pobeg iz revščine le stvar naključji, ne pa zaslug. Morda je to še toliko težje sprejeti, saj ljudje v svetu vedno iščemo neko urejenost in razumne razlage, ki bi nam ponudile vsaj nekaj varnosti. Cooper ima sorodnike in prijatelje prav tako bistre in delavne, kot je sam, s podobno izobrazbeno potjo, kot je njegova, vendar nikomur ni uspelo ubežati revščini. Ne pišejo o revščini kot on, ampak jo še vedno živijo.
In zakaj se jih tako malo uspe rešiti? Zato, piše Christian H. Cooper, ker je biti reven visoko tvegano hazardiranje. Asimetrija rezultatov za revne je ogromna, ker je tako drago biti reven. Ko si reven in narediš eno majhno napako, je ta napaka lahko usodna. Naenkrat vse postane smrtno nevarno hazardiranje. Za povrh pa vaši možgani še desetkratno multiplicirajo subjektivno izkušnjo doživljanja stresa. Rezultat je stalna osredotočenost na kratkoročno razmišljanje. Tistim zunaj, ki po srečni loteriji rojstva niso nikoli spoznali kalkuliranja v revščini, se zdi, da se revni vedno znova odločajo neoptimalno. Vendar so izbire revnih nadvse racionalne v okviru njihovih okoliščin. Razmišljati racionalno in dolgoročno je velika odgovornost, ko imaš na voljo le še za 48 ur hrane. Stres pridobi popolnoma nove razsežnosti.
Revščino je torej mogoče zdraviti. Tako na ravni posameznikov kot na ravni družbe. Za začetek z zavedanjem in upoštevanjem, da veliko revnih živi v drugačni čustveni resničnosti. In potem z upiranjem škodljivi ideologiji, ki nalaga vso odgovornost za težke razmere revnim samim. Dokler obstaja, je revščina odgovornost vsakega izmed nas, in tega nikoli ni dovolj ponavljati, ne samo ponavljati, temveč v skladu s tem tudi delovati.
*Christian H. Cooper: Why Poverty Is Like a Disease? Emerging science is putting the lie to American meritocracy
Foto: Viktorija Rozman Bitenc
