Luna J. Šribar
Adam, Adam, Adam Smith,
prisluhni moji zdaj obtožbi!
Mar nisi ti bil tisti,
ki nekoč dejal je,
da sebičnost se prej ko slej povrne?
Od naukov vseh največji mit
mar ni prav ta tvoj, Adam Smith?
Stephen Leacock
Trg ni eden, trgov je več.
In tega se je dobro, spoštovani bralci in ravno tako spoštovane bralke, v dandanašnjih časih vse močneje zavedati. Samo znotraj našega ekonomskega sistema ne obstaja le kapitalistični trg, ampak mnogoteri trgi, katerih delovanje vodijo drugačna pravila in drugačna morala. Kapitalistični trg ni objektivna danost, še manj pa je rezultat neke naravne evolucije družbe. Na kako vegastih temeljih stoji, se razkrije tako ob krizah kot tudi ob raziskovanju glavnih idej, ki ga ustoličujejo. Antropologi in antropologinje smo sicer vajeni odkrivati mite, ki vodijo družbeno življenje predvsem pri drugih ljudstvih, skupnostih, vendar se je vsekakor koristno kdaj zakopati tudi v svoje lastne. Ljudje smo vedno imeli potrebo po razlaganju sveta okrog sebe, pravi češki ekonomist Tomáš Sedláček, avtor pronicljivega dela Ekonomija dobrega in zlega. Ekonomsko spraševanje se tako ni začelo šele z dobo znanosti, sprva se je to počelo s pomočjo mitov in legend. Tako Sedláček z namenom razumevanja naših prednikov odkriva sledi ekonomskega mišljenja v starih mitih in obratno, išče mite v današnji ekonomiji. Ko je začel pisati svoje delo, je mislil, da je ekonomija tehnična disciplina brez srca, duše, etike, duha in človeških vrednot. Kasneje pa je presenečen ugotovil, da je v njenem središču močna etična šola, ki verjame v egoizem, v nevidno roko trga, in ki pravi, da ni treba razmišljati o posledicah dejanj, saj bo nevidna roka vse zasebne grehe spremenila v javno dobro.
Kot je zapisal antropolog David Graeber v svojem delu Dolg (2014: 163), trgi niso realni. Gre za matematične modele, ki jih ustvarja zamisel o samozadostnem svetu, v katerem vsakogar žene enaka motivacija, kjer je vsakdo enako podučen in se do enake mere ukvarja s preračunljivim izmenjavanjem, ki naj bi mu prineslo koristi. Problem pa nastane, ko začnemo razglašati, da trg temelji na načelih pravičnosti, da se navsezadnje vsi računi izravnajo in vsi dolgovi poplačajo. Težnja pospravljati svet v ukrotljive okvire in verjeti, da ga vedno vodijo načela pravičnosti, je povsem človeška in najbrž stara ravno toliko, vendar je vsekakor bliže različnim verovanjem in razlaganju stvarstva na podlagi božje pravičnosti kot pa kolikor toliko objektivnemu znanstvenemu utemeljevanju.
Ep o Gilgamešu
Za glavnega ustoličevalca delovanja nevidne roke trga sicer velja Adam Smith s svojim Bogastvom narodov (1776), v katerem predpostavlja, da pohlep resda spodbuja trgovanje (tržno menjavo), toda iz lastnih interesov naj bi pridobili vsi in tako naj bi bogastvo narodov naraščalo. Vendar Sedláček išče predpodobe nevidne roke trga že v Epu o Gilgamešu.[1] Pri nevidni roki trga gre za ekstremno obliko mitologije, katere zasnovo lahko z nekaj domišljije vidimo v težnji počlovečenja divjega Engiduja. Z njegovim kultiviranjem je človeštvo ukrotilo divjaško in kaotično zlo, ki je prej silovito škodovalo dobremu mestu. Ko je vprežen, se bori na strani civilizacije proti naravi, prirojenemu stanju stvari. Ta okoliščina pozna tolmačenje, ki je za ekonomiste zelo pomembno. Engidu je bil škodljivec in proti njemu se ni bilo mogoče bojevati. To zlo pa je bilo s pomočjo zvijače spremenjeno v nekaj, kar civilizaciji celo koristi. Gre torej za podobo slabega, prirojenega človeškega egoizma, dajanja prednosti lastnim koristim namesto koristim bližnjega. Engiduja ni mogoče premagati, kljub temu pa ga je mogoče vpreči v plug dobrega.
Domnevnemu utemeljitelju nevidne roke trga Adamu Smithu, pa se je, kot zatrjuje Sedláček, zgodila velika zgodovinska krivica. Smith je sicer v zgodovini ekonomske misli ena najbolj kontradiktornih figur. Zapustil je dvojno, v veliko pogledih nasprotujočo si zapuščino, ki se danes pogosto skrči le na eno delo. V njegovem drugem delu Teoriji moralnih občutij (1759), napisal ga je prej, spoznamo človeka, ki ga vodijo povsem drugačna načela, kot vodijo tistega v Bogastvu narodov. Človeka, ki ga zanima tudi blaginja drugih, čeprav njemu to ne koristi prav nič. V tem delu torej močno nasprotuje poskusu prenesti vso človeško dejavnost na golo sebičnost. Tudi naslednjo konceptualizacijo, delovanje nevidne roke, je v svojih delih uporabil v različnih kontekstih in ne reducirano zgolj na trg. Uporabil jo je tudi za opisovanje redistributivne vlade, ki razporeja dobrine in tudi v povezavi z zgodnjo religiozno mislijo, ko je govoril o nadnaravni sili. Če upoštevamo obe pomembnejši Smithovi deli, je raziskoval različne motive, po katerih deluje človek, tako sočutni kot sebični del. Njegov prispevek je torej veliko širši od dvomljive ideje o delovanju nevidne roke trga in egocentričnem posamezniku, Stephen Leacock pa bi mu bil potemtakem dolžan vsaj opravičilo za tisto pesmico na začetku besedila.
Basen o čebelah
Pravi oče nevidne roke trga, kot jo poznamo danes in je pustila globok pečat na moralnosti ekonomije, naj bi bil Bernard Mandevill, filozof, ekonomist in izzivalen pesnik. On je, razlaga Sedláček, spodbudil trditev, da družbene pregrehe večajo materialno blaginjo, Smith pa se je povsem jasno in ostro distanciral od te ideje. Mandeville je zamisel, da lahko moralna pregreha posameznikov privede do gospodarske blaginje vse družbe, uvedel v osrednji tok zahodne misli. S tega stališča bi ga morali imeti za prvega modernega ekonomista, čeprav se je obravnave tematike lotil v verzih. Sprva se je namreč preživljal s prevajanjem in pisanjem pravljic. Zaslovel pa je z enim samim delom, z basnijo v verzih z naslovom Basen o čebelah ali Zasebne pregrehe, javne koristi (1714). Z njeno drugo izdajo je naletel na široko neodobravanje s strani javnosti, njegove knjige so bile prepovedane in so jih celo sežigali. Mandeville se je s prispodobo čebelnjaka lotil razmer tedanje angleške družbe. Hotel je pokazati na hinavščino, kjer je pod krinko navidezno miroljubne družbe cvetela pregreha. Nobenega trgovanja ni bilo brez goljufije, nobene oblasti brez podkupovanja in korupcije. Čebele se pritožujejo in verjamejo, da bi bolje živele v pravični in pošteni družbi. Jupiter, njihov bog, jih usliši in jih spremeni v poštena in krepostna bitja. Tu pride do nepredvidljivega preobrata: namesto da bi čebele zaživele srečno, jih ogromno zaživi v revščini, saj ostanejo brez dela. Razkošje in požrešnost sta prej spodbujala poklice, ki zdaj enostavno niso več potrebni. Obenem postane čebelji narod miroljuben in se preneha oboroževati. Basen se konča neslavno, čebelnjak odmre, preživi le majhen del, ki ga drugi roj izžene v gozd. Mandeville je z basnijo opozoril na pregrehe, čez katere so tedaj udrihali, v resnici pa naj bi bile gonilo sistema. Menil je celo, da so neločljivo povezane z velikimi in močnimi družbami in da so koristne za gospodarstvo. Po njem bi se torej morali pregreham in nemoralnosti zahvaliti za polno zaposlenost, živahno trgovino in bogastvo narodov. Vsaka pregreha sočasno pomeni učinkovitost povpraševanja. Tako zgradi svojo filozofijo na posameznikovem samoljubju in sebičnosti. Glede koncepta nevidne roke trga pa je Mandeville menil, da lahko trgi pregrehe spreminjajo v krepost in da niso zgolj usklajevalci odnosov med ljudmi, ampak tudi spreminjevalci osebnega zla v javno dobro (analiza Basni o čebelah je povzeta po Sedláček 2012: 189–195).
Kakšna je torej trdna podstat našega tržnega sistema? Dediščina klasične ekonomske vede, ki se sklicuje na vedno racionalnega posameznika in zagovarja pravično delovanje trga, ne temelji na naukih moralnega filozofa in političnega ekonomista Adama Smitha, temveč na delu pravljičarja in ekonomskega pesnika Bernarda Mandevilla.
Sfere menjave
Navkljub dvomljivim pravljičnim ali, bolje rečeno, grotesknim pripovedkam, ki ženejo delovanje našega ekonomskega sistema, pa situacija morda le ni tako zagonetna. Po tolažbo se lahko obrnemo k antropologiji, ki nam s svojimi raziskavami različnih kultur ponuja uvid v naš lasten sistem in tudi to pot razgrinja drugačen pogled na kulturno ozadje trga in njegovo raznovrstnost.
Tako v ekonomiji kot antropologiji je dobro znan fenomen različnih sfer menjave, natančneje: sfer menjalnih vrednosti. Določanje menjalnih vrednosti, kot je obrazložil Kopytoff (1986) , vključuje organiziranje sveta edinstvenih stvari v več obvladljivih razredov. To pomeni, da morajo biti različne stvari ustvarjene in zbrane kognitivno podobno znotraj posameznih kategorij, in razlikovalno, ko so dane v različne kategorije. Sfere menjalnih vrednosti delujejo bolj ali manj neodvisno druga od druge. Pojav je mogoče zaslediti v vseh družbah, tako monetarnih kot nemonetarnih ekonomijah.
Ob preprosti funkciji cen mnogokrat pozabljamo, da se v ozadju vrednotenja stvari in storitev dogajajo kompleksni ekonomski, kulturni in individualni procesi. Problem vrednotenja je bil, kot zapiše Kopytoff (1986), vedno filozofska uganka v ekonomiji. Vključuje misteriozni proces, v katerem so stvari, ki so očitno različne, nekako poenotene v smislu vrednosti. S tem, kako kompleksen je sistem vrednotenja in s tem poblagovljenja stvari, kako odraža naravo družbenih odnosov, se je seveda ukvarjal že Marx (1961: 84): Skrivnost blagovne oblike tiči […] kratko malo v tem, da zrcali ljudem družbene značaje njihovega lastnega dela kot družbene značaje produktov dela samih, kot družbene naravne lastnosti teh stvari, in zato tudi družbeni odnos producentov do skupnega dela kot družben odnos med predmeti, ki obstoji izven producentov.
Družbena kompleksnost sistema vrednotenja in poblagovljenja stvari vpliva tudi na samo naravo različnih sfer menjave. Lahko jih razlikujemo glede na to, kakšni odnosi se vzpostavljajo med akterji, udeleženimi v menjavi, kakšen je potek družbenega življenja menjanih/prodanih stvari ter nenazadnje tudi, kakšen je vpliv določene sfere menjave na bližnjo in širšo okolico. Težavnost združevanja stvari in storitev v eno menjalno sfero ustvarja naravni temelj za kulturno konstrukcijo ločenih sfer menjave, meni Kopytoff (1986). Obenem sile poblagovljenja, značilne za vse družbe, delujejo v smeri optimizacije; ideja menjave naj bi se uveljavila do takšnih razsežnosti in pri toliko stvareh, kot dovoljuje obstoječa menjalna tehnologija. S te perspektive lahko, po mnenju Kopytoffa, v monetiziranih družbah razumemo uniformiran rezultat: ekstenzivno poblagovljenje in združevanje ločenih sfer menjave.
In od teorije k praksi. Poglejmo si dva zelo očitna primera različnih sfer menjave. Prvi primer so nakupovalna središča, kot je denimo BTC. Gre za prototip kapitalističnega trga v njegovi najčistejši obliki, kjer prihaja do ekstenzivnega poblagovljenje in združevanje ločenih sfer menjave. Medčloveški odnosi, ki se tu vzpostavljajo, so ponavadi uniformirani, kratkotrajni, četudi se uprava še tako trudi maskirati glavni cilj v krinko človečnosti, družabnosti (namestitev otroških igral, množica lokalov, bleščeča okrasitev), je jasno, da je vse podvrženo le enemu gibalu – dobičkonosnosti. Izdelki, ki se tu prodajajo, so večinoma industrijsko izdelani, standardizirani, narejeni v nečloveških delovnih razmerah v državah z nižjimi proizvodnimi stroški, bedi in izkoriščanju. Cene stvari so fiksno določene in ne dopuščajo kakršnihkoli odstopanj.
Povsem drugačna sfera menjave pa se nam ponudi ob nedeljah v središču mesta. Bolšji trg. Ob mirnem toku zelene Ljubljanice (malce romantiziranja ob suhoparnem ekonomskem besednjaku ne škodi) se ob občudovanju in prodaji stvari s patino iz različnih časovnih obdobji, ki jih velikokrat ni mogoče dobiti nikjer drugje, vzpostavljajo močne socialne mreže med ljubitelji starin. Odnosi, ki se pri tem sklepajo, so poslovno-prijateljski, velikokrat dolgotrajni, stvarem, čeprav rabljenim in starim, pa se na ta način podaljšuje njihovo družbeno življenje. Odnos do starin je spoštljiv, okrog njih se odpirajo razne debate, prepletajo zgodbe nekdanjih in novih lastnikov. Stvari imajo na tem mestu vlogo družbenega povezovalca. Cene niso vnaprej določene, ritual barantanja je obvezen vnos čarobnosti na tovrstnih krajih in nemalokrat zabava tako prodajalca kot kupca. Četudi gre tudi tukaj seveda za trgovanje, bi lahko rekli, da udeležene v menjavi ne vodi samo cilj dobičkonosnosti, ampak je ta ekonomski moment dobro vpet v vse ostale družbene aktivnosti in ne postaja sam sebi namen.
Torej tudi v kapitalistični ekonomiji obstajajo sfere menjave, ki še vedno delujejo po drugačnih ekonomskih in moralnih principih. Bolšjak je samo eden najbolj očitnih primerov, videti pa je, da se vzpostavlja vse več sfer menjave, v okviru katerih osnovni cilj ni le ustvarjanje dobička. Pri nas se uveljavlja tudi trg skupnostne ekonomije, čeprav je marsikaj, kar se zdaj prodaja pod tem terminom (razne platforme, vzporedne elektronske valute ...) pravzaprav le nov korektivno ideološki okvir kapitalizma, saj ravno tako sledijo glavnemu cilju dobičkonosnosti. Kapitalizem je pač tudi tu s svojimi kremplji zagrabil in si prilagodil novost, za katero je zaslutil, da se bo v teh časih dobro prodajala: koncept skupnostnega.
Vsekakor pa obstajajo tudi drugačne oblike skupnostne ekonomije, ki imajo emancipatorni potencial, da tudi tržno delovanje postavijo na človeku in naravi bolj prijazne temelje. Ponudba je že tako široka, da lahko pokrije večino naših potreb: prehrana, oblačila, kultura … To v kakšne sfere menjave se bomo vsakodnevno vključevali, je odvisno samo od nas samih. Pomembno pa se je zavedati, da naše odločitve, kaj in koga podpiramo, naj se zdijo v tistem trenutku morda malenkostne in banalne, še kako vplivajo na to, kakšen svet sooblikujemo.
Viri
Sedláček, T. (12015 [2012]): Ekonomija dobrega in zlega. Po sledeh človekovega spraševanja od Gilgameša do finančne krize. Ljubljana, Družina.
Graeber, D. (2011): Debt: The first 5.000 years. Brooklyn, Melville House Publishing.
Kopytoff, I. (1986): “The cultural biography of things: commodization as process”, v:
Appadurai, A., ur., The Social Life of Things, Cambridge University Press, Cambridge, 65-91.
Smith, A. (1982 [1759]): Theory of Moral Sentiments, Indianapolis, Liberty Fund.
Smith, A. (2010 [1776]): Bogastvo narodov, Ljubljana, Studia Humanitatis.
[1] Gilgameš, vladar mesta Uruk, je nadčloveški polbog. Okrog svojega mesta da zgraditi popoln, neuničljiv zid. Ker neusmiljeno ravna z delavci, podložniki, dajo bogovi za kazen poklicati divjega moža Engiduja, ki naj bi ga onemogočil. Onadva pa se spoprijateljita, postaneta nepremagljiva junaka. Na koncu Engidu umre, Gilgameš pa se odpravi iskat nesmrtnost, ki se mu vedno za las izmuzne. Zgodba se konča tam, kjer se je začela – s slavospevom mestnemu obzidju Uruka.
Slika: Kapitalizem je kriza (foto: Luna J. Šribar)
