Luna J. Šribar
Razmršena dolgolasa ženska, niti ne stara, sedi na betonskem prizidku v mestnem parku. Popolnoma je zatopljena v svoje roke, s pilico praska po dolgih nohtih. Oblečena je v debelo razcefrano rdečo bundo, kapo ima potisnjeno globoko na čelo, čeprav je zgodnje poleten, že topel sončen dan. Zima se ji je to pot zajedla še globlje, vsako leto porabi več časa, da se ogreje. Ob sebi ima nakupovalni voziček nagrmaden s svojim imetjem, deke, oblačila, star radio, časopisi, ki jih vsak dan skrbno pregleduje in podčrtuje pomembne stvari. Za njenim hrbtom ustvarja kričeče ozadje velik jumbo plakat za nov nakupovalni center.
Vedno so me zanimali svetovi drugih ljudi. Ampak predvsem ljudi, ki ne živijo in ne delujejo po obče sprejetih družbenih merilih. Na tem mestu in pri polni zavesti priznavam, do ljudi v uniformiranih dolgočasno sivih suknjičih s kravatami okrog vratu gojim kopico predsodkov. Kadarkoli naletim na gručico takih, med seboj težko ločljivih, narejenih po istem kopitu zavezali smo si kravato, nadeli kostim in se postrojili, da bi zavojevali svet si jih ogledujem z začudenjem, kot bi bila priča nenavadni tuji vrsti. Saj vem, grdo je in posplošujoče, za moj poklic pa se sploh ne spodobi, človeka moraš najprej spoznati, se z njim pogovarjati in … Ampak tudi kadarkoli sem se, recimo na kakšnih konferencah, nadvse prijazno trudila z njimi komunicirati, me je precej hitro zdolgočasilo. Uniformirana zunanjost je namreč precej dobra odslikava njihove notranjosti ali pa so se svoje bistvo naučili z leti zelo dobro skrivati. Mogoče so ga celo pozabili. Kdo bi vedel.
V nasprotju z njimi pa me je vedno vleklo k ljudem, ki jih naša družba označuje za obrobneže. Marginalce. In, če sem se kot otrok in najstnica družila in z odprtimi usti poslušala glasne pogovore klošarjev ali pa starih gostilniških mačkov, ulična šola opravljena z odliko, mi je v odraslih letih postal to neke vrste poklic. Dobro tudi moj družinski pedigre ni ravno po normativih normalne družine, če kaj takega sploh obstaja. Recimo, da sem se tudi zaradi tega med obrobneži vedno počutila domače.
Ob mojem delu me nemalokrat preblisne spomin na možakarja, ki sem ga spoznala na eni izmed konferenc cestnih časopisov na Poljskem. Tistega jutra sva sedela na kavi, svojo dlan je iztegoval pred seboj, jo nagibal v levo in desno in občudoval lesket svojih velikih pečatnih prstanov. Zraven mi je smrtno resno zatrjeval, da je sit preklemane revščine in bo postal bogat. Resda je prihajal iz Lvova, ukrajinskega mesta, kjer res nikoli ne veš ali se ljudje zafrkavajo ali mislijo povsem resno. Njihov črni humor je do kraja izpiljen. Ena izmed najpomembnejših preživetvenih strategij. Sicer pa sem mu z navdušenjem pritrjevala, saj sem bila tudi jaz sita preklemane revščine. In sem jo še sedaj. Te, ki je povsod okrog.
Navkljub temu pa ni videti, da bi bili kot družba prav zares siti revščine, o tem pričajo odnosi med ljudmi različnih socialnih slojev in v nebo vpijoči, absurdno kruti prizori vsakdana. Najbrž še zmeraj veliko ljudi čuti do revnih in brezdomnih podobno kopico predsodkov, kot jih denimo jaz do sistemskih uniformirancev. A različni svetovi, v katerih živimo se hočeš nočeš dotikajo med seboj. Prepleteni smo veliko bolj, kot si včasih dovolimo priznati ali pa tudi začutiti.
Tako bom še naprej, morda malce utopično verjela, da se s pisanjem in pogovarjanjem o tem svetovi približujejo in tudi mešajo, kar lahko vsaj za kanec prispeva k bolj prijazno urejenemu in skladnemu bivanju za vse nas.
Ali kakor je zložil veliki poet:
Day by day, thought by thought … (by Leonard Cohen)
*dan za dnem, misel za mislijo
V nadaljevanju sledi: ali lahko stisko sočloveka prav res začutimo ali lahko z njim samo sočustvujemo, nova odkritja na področju razumevanja revščine kot bolezni, kako globoko in čez koliko generacij se v ljudeh prenašajo geni za revščino. In še: zakaj so zgodbe o uspehu, ki sledi vztrajnemu garanju, le navaden neoliberalni bulšit.
