George Bernard Shaw
Prijatelja Jaka, ki pravi, da je anarhist, sem ob neki priložnosti vprašala, kaj mu v življenju pomeni največ, poleg standardiziranih ljubezni. kot so žena/mož, otroci, kužek, hiša, ratatataaa … Rekel je svoboda. Seveda, le kaj drugega sem pričakovala od anarhista. Žalostno pa je, je nadaljeval, da si jo v teh časih lahko kupiš le z denarjem. Ker svoboda med drugim pomeni dostojanstvo. Da ne rabiš nikomur lesti v rit in se podrejati samo zato, da preživiš. In tako svobodo si zasluži vsak. Dozdeva pa se, da dandanašnji časi ponujajo vse manj te svobode.Ekonomski sistem, ki ga živimo. na videz ponuja neomejeno svobodo, kot je pisalo že mnogo teoretikov. Svobodo pred natrpanimi svetlečimi izložbami, kjer lahko vsak svobodno poseže po neomejenemu izboru stvari (s polnimi žepi seveda, pa pozabimo to malenkost). Svobodo, da na trgu enakopravno tekmujemo z ostalimi (pri tem imajo nekateri že od rojstva veliko boljše štartne pogoje, pa pozabimo to malenkost). E, spet je tukaj dobri stari bradač Karl, njegove ugotovitve so vedno uporabne. Še vedno gre za, čeprav dobro zakamuflirano, staro razlikovanje med razredom kapitalistov in tistih, ki prodajajo svoje delo/sebe).
Sprehod po mestu (ne bom zapisala najlepšem mestu na svetu, ker me ob tej krilatici, ne vem, zakaj, vedno obide slabost) daje vtis lahkotnosti, urejenosti, premožnosti, čistosti. In me spominja na začetek kakšnega tipičnega hororja, ki se dogaja v idiličnem malomeščanskem okolju, preden na plan počasi prilezejo krvave skrivnosti. Tudi naše idilično mestece prikriva marsikaj. Bedo, revščino, lakoto, zapuščenost mnogih, ki životarijo iz meseca v mesec. In so velikokrat preponosni, da bi na glas zakričali ali pa mislijo, da so za svojo bedo krivi sami. Vendar bi te razcapance in obrobneže mestna in državna vrhuška najraje pometla kam na obrobje, saj nočejo, da bi imela ultra draga kavica v Continentalu grenak priokus.
Mesta niso narejena za revne. Narejena so za tiste, katerih denarnice so natlačene s svobodo. Koraki oblastnikov in tistih s kapitalom, pogosto je to eno in isto, pa z vsakim premikom to potrjujejo. Tacajo po malih avtonomnih prostorih civilnih iniciativ, ki se ne podrejajo logiki zaslužkarstva in omogočajo ljudem, da ustvarjajo in se udejstvujejo v družbenem življenju tudi brez denarja. Tako se je godilo Rogu, ravno v teh dneh pa je svojo pot v dosedanji obliki zaključil tudi primorski INDE.
Mnogo ljudi povezuje brezdomstvo s svobodo. Pa je res? Le koliko svobode ponuja v tla uprt pogled in dlan iztegnjena pred mimoidoče.
Ni šans, da grem prosjačit, ne da jih prej vsaj nekaj ruknem, sem ničkolikokrat slišala od poznanega uličarja. Svoboda v alkoholu ali le lajšanje bolečega vsakodnevnega poniževanja? Drugo vprašanje pa je, koliko več svobode si kupimo z osem ali skoraj gotovo nekaj več urnimi delavniki, ko nam ure našega (!) življenja odtekajo v početju nečesa, kar se nam v najboljšem primeru niti ne zdi smiselno, oziroma smo se o smislu že davno nehali spraševati.
Obstaja pa tudi svoboda, ki je nikoli ni bilo mogoče kupiti. Tista svoboda, ki je odvisna predvsem od naše hrbtenice, ki nas kljub nevarnosti, da ostanemo goli in lačni, sili v to, da se zoperstavimo zatiralcem in tistim z močjo, če so stvari krivične. Da zarjujemo zase in za druge.
Mogoče je bil napis na jetnišnici vendarle na pravi strani. Ker sploh ni nujno, da so rešetke tiste, ki nam omejujejo svobodo.
Slika: Grafit Svoboda (foto: Luna Šribar)
