Luna J. Šribar
Kdorkoli je že bila, zdaj je postala brezimna. Bila je samo ženska, ranjena, nadlegovana, zlomljena, bitje, ki je nemočno opletalo s perutmi v temi. Bila je le blebetajoča rana, ki je dobila glas, ki se je v temi odprla, ustvarila okrog sebe prostor, v katerem je lahko krvavela brez sramu in ponižanja … Spet me je objela in momljala nesmiselne besede zahvale. Iznenada je njeno telo postalo težko. Poskušala je zdrkniti na kolena. Grobo sem jo potegnil navzgor, jo držal za zapestja na dolžini rok in ji rekel: Križ božji, kaj je vendar s teboj – ali do zdaj še nihče ni lepo ravnal s tabo? Stala je tam v temni ulici z rokami na obrazu, sklonjene glave in ihtela, kot bi ji hotelo počiti srce. 
Henry Miller: Tihi dnevi v Clichyju
To je odstavek, s katerim Miller zajame vso bedo žensk, večinoma prostitutk, s katero imata njegova junaka opravka skozi cel roman. Sicer pa navidezna lahkotnost dveh moških protagonistov, veseljačenje, pijančevanje in površinski odnosi z najrazličnejšimi ženskami, ne more prikriti melanholične izpraznjenosti vsakdana.
Ali do zdaj še nihče ni lepo ravnal s tabo?
Stavek, ki zareže do kosti, sploh, ker te skozi prvi del romana vodi površinsko brezbrižen, lahkoten ton pohajkovanja.
In če poetični začetek zbanaliziram na ekonomsko raven našega sistema: ne gre za nič drugega kot za odtujenost razmerja tržnih odnosov. Če nekaj kupimo, potem lahko počnemo s tem, kar se nam zljubi, tudi kadar gre za živo bitje in ne glede na to, kakšno je doživljanje druge strani. Ljudje so bili in so v različnih zgodovinskih obdobjih in različnih družbenih okoljih vedno znova spremenjeni v blago. Najbolj očiten primer je bila praksa suženjstva, ki je bilo sicer zakonsko odpravljeno, v sodobnosti pa še kako cvetijo nekatere njegove oblike (npr. trgovina z ljudmi).
Ampak na tem mestu ne bom pisala o teh najbolj grozljivih in očitnih primerih. Zanimajo me oblike spreminjanja v blago, ki smo mu na bolj prikrit in sofisticiran način izpostavljeni vsakodnevno. In nas po malem učinkovito razjedajo. Da. Ekonomski sistem, ki ga živimo in ga soustvarjamo, temelji na spreminjanju vsega v blago. Kar je že dolgo nazaj lucidno izpostavil Polanyi (Velika preobrazba: Politični in ekonomski viri našega časa, 2008), ko je raziskoval ključne momente izvijanja ekonomije iz družbenih razmerij. Gre za veliko laž in nevarnost, ki se skriva v temelju kapitalizma. To je spreminjanje v blago elementov, ki sploh niso blago, a so ključni v proizvodnih procesih: človeško delo, zemlja in denar. Poimenoval jih je fiktivno blago, ki seveda v resnici nikoli ni bilo proizvedeno za prodajo. Človeško delo je človeška dejavnost, ki sodi k življenju samemu, zemlja je narava, denar pa je le simbol kupne moči, ki praviloma sploh ni proizveden, ampak nastane z mehanizmom bančništva in financ (Polanyi, 2008: 137). Trgi pa so nastali in delujejo prav na podlagi te fikcije izenačitve fiktivnega in stvarnega blaga. Z razkrivanjem te kapitalistične laži, ki jo podpirajo tudi klasične ekonomske teorije, je Polanyi opozoril na tendenco sistema po čim širšem spreminjanju v blago, in sicer družbenih in naravnih elementov, vključno z ljudmi.
In kako spreminjati v tržno blago tisto, kar v svoji pravi biti ni to? Z nasiljem. Nad naravo in nad ljudmi. Na nasilje tržne ekonomije opozarjajo številni, tudi sodobni avtorji, denimo antropolog Graeber v svojem odmevnem delu Dolg (Debt: The first 5.000 years, 2011). Ljudje so v preteklosti postajali predmet menjave, ko so bili recimo kot sužnji zajeti v vojnah ali ugrabljeni, ženske prisilno dane v zakone … Samo z nasiljem se je lahko ljudi iztrgalo iz kompleksnih mrež razmerij z drugimi (prijateljskih, družinskih, delovnih), ki jih delajo edinstvene. Če je bilo v preteklosti to nasilje zelo očitno, se v sodobnosti navadno pojavlja v mnogo težje razpoznavnih oblikah, ki pa so lahko dolgoročno ravno tako življenjsko ogrožajoče. Z namenom nemotenega delovanja trga v najbolj zaostrenih razmerah kapitalizma je potrebno ljudi iztrgati iz njihovih družbenih mrež, skupnosti, jih osamiti, obrniti drug proti drugemu, da je potem mogoče z njimi čim bolj prosto manipulirati na trgu.
V sami naravi kapitalizma je sicer, da ustvarja idejo navidezno svobodnega odločanja, medtem ko so mehanizmi prisile, kot rečeno, dobro prikriti. Delavci in delavke formalno pristajajo na pogoje dela in jih včasih lahko tudi delno sooblikujejo. Obenem pa to samoodločanje in svobodno pogodbeno razmerje postaja vse večja fikcija, saj morajo pristajati na dane pogoje dela ali pa ostanejo brez plače oz. sredstev za preživljanje. Razmere se zaostrujejo z uničevanjem solidarnosti, socialne varnosti, pridobljenih delavskih pravic, fleksibilizacijo zaposlitev, prekarizacijo in drugimi izkoriščevalskimi oblikami dela v tržnem gospodarstvu. Odgovor lastnikov ali upravljavcev kapitala pa je vedno pri roki in dobro izpričuje logiko, po kateri deluje sodobni trg dela: Če ti pogoji niso všeč, greš lahko drugam. Vsakdo je zamenljiv. Oprostite, ampak zamenljiv je moj industrijsko narejeni lonček za kavo, ne pa jaz ali sodelavec.
In ko vam naslednjič v službi zagrozijo z dobro znanim nisi pogrešljiv, pogrešljiva, nihče ni, boste sklonili glavo in naprej vestno opravljali svoje delo? Se boste takrat, ko boste videli, da bo sodelavka odpuščena po krivici, obrnili stran, saj ne boste hoteli tvegati, da se komu zamerite? Prednost tega, da postajate blago, je v tem, da vam ni treba razmišljati z lastno glavo, prav tako ni treba prevzemati nobene odgovornosti, počnete, kar vam je naloženo, in pri tem pojeste, kar vam je servirano.
Ali pa začnemo delati nekaj drugega zelo preprostega: da nam postane mar za naše dostojanstvo in za dostojanstvo ljudi okoli nas. In k ohranjanju tega bo bržkone pripomoglo povezovanje in medsebojna podpora. Če se že prodajamo, se vsaj ne prodajajmo pod ceno, pa je malo obešenjaški zaključek.
Foto: Tea Hvala
