Blog nastaja v okviru projekta, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020, prednostna os Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine, prednostna naložba Aktivno vključevanje, tudi za spodbujanje enakih možnosti ter aktivne udeležbe in povečanje zaposljivosti.
ali Evropske unije; predstavljajo izključno mnenja avtorjev.
sobota, 6. januar 2018
Pokliči me po svojem imenu
In jaz te bom poklical po svojem. Naslov filma je Call Me by Your Name (Luca Guadagnino, 2017); veliko skupnega ima s filmom Lady Bird (Greta Gerwig, 2017). Ponudil mi je močno in nepozabno filmsko izkušnjo, ki ni fikcija in ni iluzija, čeprav je zgolj film. Je izraz življenja, ki je kakor ogenj ali tok reke, v katero ne moremo stopiti drugače, kot da vsakič na novo izkusimo, da nekaj ohranja lastno identiteto le tako, da se nenehno spreminja na način, ki ni muhavost in ni cinizem, temveč je vselej odmikajoča se navzočnost nečesa skrivnostnega in nikoli do konca razumljenega, določljivega ali nadzorovanega.
petek, 5. januar 2018
Nova pot
Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si izvrstni avstrijski film z naslovom Die Wand (Julian Roman Pölsler, 2012). Glavni junakinji se v njem pripeti nekaj povsem nepričakovanega in na prvi pogled tako rekoč nemogočega: nenadoma je povsod okoli nje nevidna steklena pregrada, onkraj katere preprosto ne more. Ne pomaga nič: ne močna volja, ne jeza, ne poskusi, da bi koga priklicala ali jo obšla. Ne pomagajo kozmične sile, ne pomaga nihče. Prisiljena je živeti v koči s psom, mačkama in kravo, za katere mora skrbeti. In nobenega človeka ni od nikoder – ne danes, ne jutri, nikoli. Močna metafora za eksistencialno ujetost in samotnost človeškega bitja, za srečanje s seboj onkraj vsakega sprenevedanja in konformizma.
četrtek, 4. januar 2018
Novo življenje
Dr. Dušan Rutar
Današnji mladi ljudje živijo blizu tega, kar imenuje francoski filozof Alain Badiou rob novega sveta. To je svet egalitarne simbolizacije, svet, v katerem se razvijajo novi odnosi med ljudmi, odnosi, za katere so značilni egalitarnost, ne hierarhičnost, prepoznavanje različnosti in njihovo sprejemanje ter skupna lastnina virov dobrin, ne njihova privatna last. Obenem je to svet, v katerem nihče ni izključen, ker nihče ne misli, da bi kdo moral biti, in ker ne obstajajo mehanizmi izključevanja. Egalitarna simbolizacija je pravo nasprotje tega, kar imenuje Marx ledena voda egoističnega preračunavanja, s katerim si osamljeni posamezniki skušajo izboriti svoj prostor pod soncem v tekmi z vsemi drugimi posamezniki. Ključno vlogo pri tem ima čuječnost, ki pomeni pozornost na to, kar se v resnici dogaja v svetu, ne v svetu fikcij, iluzij in prevar.
sreda, 3. januar 2018
Čuječe v novo leto
Dr. Dušan Rutar
MINDfulness zajema tudi vpogled v nekatera temeljna izmerljiva in preverljiva empirična oziroma objektivna dejstva tega sveta, ki se jih je dobro zavedati, ko človek sebi in drugim obljublja vse mogoče, ko napoči novo leto, ko izreka želje in zatrjuje, kaj vse bo storil sebi in drugim ljudem, da bo njemu bolje ter da bo svet lepši, srečnejši in bolj zdrav. Dejstva so: 10 % ljudi obvladuje 86 % vsega kapitala; 1 % ljudi ima v lasti 46 % tega kapitala. Polovica prebivalcev tega planeta ima v rokah natanko – 0 %. Resnica zapisanega je, da živi na tem svetu veliko pripadnikov tako imenovanega srednjega družbenega razreda, ki se bojijo spodnje polovice vsega človeštva, da bi hotela kapital, do katerega sicer nima absolutno nobenega dostopa. Kapitalizem namreč potrebuje srednji razred, da je na sredini med elitami in temi, ki so brez kapitala. Kot bi bili v sendviču: upajo, da bodo zlezli gor med elito, bojijo se, da bi horde onih od spodaj vzele zadeve v svoje roke in jih oropale. Potem na veliko govorijo o demokraciji, rekoč, da je to vladavina večine. Nekatere zadeve tega sveta so res do konca nore.
Ekonomija, skrb za družbeno blaginjo
Rok Kralj
O ekonomiji lahko na najenostavnejši način razmišljamo kot o skrbi za materialni vidik bivanja. Vsak človek ima materialne potrebe, lahko jim rečemo tudi človekove osnovne potrebe, ki so povezane z njegovim obstojem oziroma preživetjem in razvojem njegovih potencialov. Kako si priskrbeti dobrine za zadovoljitev svojih osnovnih potreb, je zato temeljno ekonomsko vprašanje oziroma ekonomski problem. Zato smo prav vsi ekonomisti. Pravzaprav to velja za vsa živa bitja in tudi za sleherno družbeno skupnost: družino, lokalno skupnost, državo in celotno človeško skupnost. Evolucija je izbrala sodelovanje
Tudi možgane bi nemara lahko razumeli kot kompleksen sistem. Osnovni sestavni elementi, ki bi lahko možgane kot kompleksni sistem tvorili, bi bili morda pri takem načinu razumevanja nevroni. Nevroni, ki so med seboj povezani, delujejo drug na drugega in se vzajemno odzivajo. Pri tem se nevroni vedejo in ravnajo po natančno določenih pravilih. Med nevroni potekajo izmenjave. Možgani nimajo ene same središčne točke nadzora in upravljanja.
torek, 2. januar 2018
Kdo sem jaz tebi
Dr. Dušan Rutar
Deckard reče na koncu Joeju, oziroma ga vpraša: Kdo sem tebi? Nobenega odgovora ne dobimo. Joe nekaj časa verjame, da je njegov sin, potem spozna oziroma verjame, da so spomini iz zgodnjega otroštva zgolj vstavljeni v njegove možgane, zares naj bi jih doživela Deckardova hči, sedaj izdelovalka spominov za replikante, morda pa celo ni čisto tako. Kljub temu ne upokoji Deckarda, čeprav je iztrebljevalec, temveč mu reče, naj obišče svojo hčerko. Ne upokoji ga kajpak zato, ker še nikoli ni upokojil bitja z dušo. Za človeška bitja je torej pomembno, da imajo dušo; za replikante očitno tudi. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je zelo pomembno in je na mestu: Ali je imel Hitler dušo? Kaj sploh pomeni imeti dušo? ponedeljek, 1. januar 2018
Življenje brez duše?
Dr. Dušan Rutar
Obstajata filmska citata, ki me že dolgo navdušujeta in se me globoko, intimno dotikata. Prvi je iz filma Mary Poppins (Robert Stevenson, 1964): ko ne veste, da me potrebujete, pridem med vas; ko mislite, da me potrebujete in želite, da ostanem, odidem. Drugi je iz filma Blade Runner 2049 (Denis Villeneuve, 2017): I wanna be real for you. Navdušuje me oboje: kdo to izreče in komu; dejstvo, da sploh izreče. sobota, 30. december 2017
Izziv gostoljubnosti
Obstajajo navadna mnenja, ki jih imajo ljudje, in obstajajo prevladujoča mnenja; ne zanimajo me ne ena ne druga, saj tvorijo sofistiko. Zanima me nekaj drugega. Zanimajo me resnice kot kreativne iznajdbe sveta. Vsaka resnica je absolutna in svobodna, kot pravi Alain Badiou; to zlasti pomeni, da ne obstaja ena sama in da ni relativna, kot bi radi sofisti. Z njim se povsem strinjam. Ne, ker bi hotel slediti, saj ne sledim, temveč zato, ker ima prav. Naj pojasnim.
četrtek, 28. december 2017
Preveč vključeni
Dr. Dušan Rutar
Številni ljudje so izključeni, pravijo. Toda prav tako lahko rečem, da so številni drugi preveč vključeni. Sledi logično vprašanje. Kaj storiti s temi, ki so preveč vključeni, če se strinjamo, da je treba izključene vključevati? Naj razložim.
sreda, 27. december 2017
Življenje v tem trenutku
Dr. Dušan Rutar
Božiček mi je prinesel izvrstno darilo: knjigo Hitler's Beneficiaries: How the Nazis Bought the German People. To je zares obsežna in prepričljiva, malo manj kot petsto strani dolga in s številkami podkrepljena pripoved, ki dokazuje, da ni pomembno spraševanje, ali je bil Hitler psihopatska osebnost, zlobni človeški osebek, noro bitje, ki sovraži vse okoli sebe, ali ne, saj je bilo zares pomembno predvsem to, da je bil človek kapitala, reda, discipline, natančnosti in celo brezhibnosti, hierarhij, administracije, vodja, šef, ki je dobro vedel, kako podkupovati ljudi, da mu bodo sledili brez ugovarjanja. Dobesedno kupil jih je z denarjem, ogromno ga je vzel Judom, in ljudje so se pustili podkupovati, ker so imeli od tega velike koristi; nekateri so imeli dobesedno bajne ugodnosti. In tamle zunaj je še vedno veliko ljudi, ki ljubijo denar, kapital, hierarhije, vzpenjanje, ukazovanje in imajo radi ubogljive ljudi, ki sledijo, vrtijo žargon, imajo mnenja in ne ugovarjajo.
torek, 26. december 2017
Kako sem se naučil ljubiti katastrofo
Dr. Dušan Rutar
Včasih je bolj kakor sicer videti, da je v naših življenjih na delu kolektivna zmožnost za nasilje in krutosti, pa tudi kolosalna brezbrižnost, kot pripominja Jon Kabat-Zinn v uvodu k svoji knjigi z naslovom Full Catastrophe Living, zmožnost za pohlepnost, samoprevare in egocentrizem, vraževerje in magično razmišljanje. Ko govorim o zmožnostih, ne mislim na vrojene naravne značilnosti človeških osebkov, ki se jih ti nikakor ne morejo znebiti, tako kot se zebre ne morejo znebiti svojih prog, temveč mislim na potenciale, na nekaj, kar se lahko zgodi in se lahko, prav zato, tudi ne zgodi. Mislim torej na vsoto, na množico dogodkov, potez, gest, medsebojnih odnosov, idej in vsega drugega, na vse tisto, kar lahko opazimo, če dovolj dolgo in natančno opazujemo človeška bitja in to, kar imajo med seboj ali bi lahko imela. Ali kot pravi Kabat-Zinn: obstaja ranljivost ljudi, obstajajo njihove neadekvatnosti, obstajajo omejitve in omejenosti, šibkosti in slabosti, obstajajo bolezni in poškodbe in okvare, obstajajo disabilities, s katerimi moramo živeti, obstajajo osebni neuspehi, padci, ki se jih bojimo, zaradi katerih smo zaskrbljeni, obstajajo nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo vsak dan, obstaja izkoriščanje, zaradi katerega ljudje trpijo, obstajajo strahovi glede prihodnosti, obstajajo izgube ljudi, ki smo jih imeli radi, in obstaja strah pred našo lastno smrtjo. V taki perspektivi empiričnih dejstev vsakdanjega življenja je zares nepotrebno in odveč še dodatno zatrjevati, da obstajajo ljudje s posebnimi potrebami in ljudje brez njih. In enako obstaja življenjska radost, obstaja veselje, obstaja ljubezen in obstaja zdravje, obstaja upanje in obstaja zmožnost za učenje. sobota, 23. december 2017
Paradoks stresa
Dr. Dušan Rutar
Ogledal sem si film z naslovom Marjorie Prime (Michael Almereyda, 2017). Kot pravi recenzent: to je meditacija o spominu, času in smrtnosti. Je premišljena poetika bistvene želje vsakega človeškega bitja: bodite potrpežljivi z menoj, ne obsojajte me prehitro. Name je naredil močan vtis, ker ustvarja zdravilno bližino drugega človeka in jo vzdržuje; film se konča na način, za katerega bi si želel, da bi trajal in trajal, iz katerega bi se ljudje lahko naučili vsaj drugačnega razmišljanja o lastnih medsebojnih odnosih, ki niso popolni in tudi ni treba, da bi postali taki, saj povsem zadošča, če so dovolj dobri. Pozornost na drugega človeka in njegovo ne-popolnost je zato morda dobro izhodišče za skrb za njega in za delo na sebi. Ni naključje, da prav zdaj berem knjigo, ki govori natanko o istem. Njen avtor je Jon Kabat-Zinn.
petek, 22. december 2017
Reka
Dr. Dušan Rutar
Najprej sem imel predavanje. Na povabilo, ki ga sicer nisem pričakoval. Bilo je prijazno in meni nenavadno naklonjeno, bilo je pristno, kot rečemo, zato sem porabil kar nekaj časa, da sem postavil pod vprašaj lastni vtis o človeku, ki mi je krepko stisnil roko in mi povedal, zakaj me je povabil. Bilo je vznemirljivo in dobro sem se počutil, ker sem imel občutek, da sem do tistega trenutka o njem vedel dosti premalo, da bi si lahko ustvaril vtis, ki si ga tudi zasluži. Nadvse zanimivo je bilo spreminjati pogled nanj in v glavi premlevati, kje vse sem se motil o njem, kakšen je v resnici, kako ga poznajo njegovi bližnji.
Prazniki
Sonja Mlakar
Četrtek. Komaj čakam, da bodo prazniki. Danes, ko to pišem, je pred mano samo še en delovni dan. Verjetno bo minil ob kakšni kavi in klepetu več, izmenjavali si bomo želje za čim lepše preživete praznike, pogovarjali se bomo o tem, kaj bomo počeli in kam bomo šli med prazniki, pospravila bom mizo in preverila seznam nalog za prvi popraznični delovni teden. Mogoče celo ne bom zdržala do konca in bom šla že kakšno urico prej.
Naročite se na:
Objave (Atom)
