Dr. Dušan Rutar
Včasih je bolj kakor sicer videti, da je v naših življenjih na delu kolektivna zmožnost za nasilje in krutosti, pa tudi kolosalna brezbrižnost, kot pripominja Jon Kabat-Zinn v uvodu k svoji knjigi z naslovom Full Catastrophe Living, zmožnost za pohlepnost, samoprevare in egocentrizem, vraževerje in magično razmišljanje. Ko govorim o zmožnostih, ne mislim na vrojene naravne značilnosti človeških osebkov, ki se jih ti nikakor ne morejo znebiti, tako kot se zebre ne morejo znebiti svojih prog, temveč mislim na potenciale, na nekaj, kar se lahko zgodi in se lahko, prav zato, tudi ne zgodi. Mislim torej na vsoto, na množico dogodkov, potez, gest, medsebojnih odnosov, idej in vsega drugega, na vse tisto, kar lahko opazimo, če dovolj dolgo in natančno opazujemo človeška bitja in to, kar imajo med seboj ali bi lahko imela. Ali kot pravi Kabat-Zinn: obstaja ranljivost ljudi, obstajajo njihove neadekvatnosti, obstajajo omejitve in omejenosti, šibkosti in slabosti, obstajajo bolezni in poškodbe in okvare, obstajajo disabilities, s katerimi moramo živeti, obstajajo osebni neuspehi, padci, ki se jih bojimo, zaradi katerih smo zaskrbljeni, obstajajo nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo vsak dan, obstaja izkoriščanje, zaradi katerega ljudje trpijo, obstajajo strahovi glede prihodnosti, obstajajo izgube ljudi, ki smo jih imeli radi, in obstaja strah pred našo lastno smrtjo. V taki perspektivi empiričnih dejstev vsakdanjega življenja je zares nepotrebno in odveč še dodatno zatrjevati, da obstajajo ljudje s posebnimi potrebami in ljudje brez njih. In enako obstaja življenjska radost, obstaja veselje, obstaja ljubezen in obstaja zdravje, obstaja upanje in obstaja zmožnost za učenje. Prav zato sem se naučil ljubiti katastrofo, ki se imenuje življenje. Še več: naučil sem se prakticirati umetnost sprejemanja katastrofe. Kako sem se naučil?
Najprej tako, da sem se nehal bati gledati nase in na svet okoli sebe na drugačen način, kot sem bil navajen. Nisem se več oklepal navad in uveljavljenih načinov zaznavanja ter razlaganja v prepričanju, da prav jaz najbolje vem, kaj se dogaja v meni, kdo sem, da poznam samega sebe in da vem, kaj se dogaja okoli mene.
Ko sem se otresel prepričanja, da mi je jasno, kakšen je svet, ko sem torej dopustil možnost, da tega ne vem, da sveta ne razumem in da celo samega sebe ne razumem, se je začelo dogajati nekaj novega, osupljivega in zelo drugačnega, predvsem pa nenavadno vznemirljivega.
Postajal sem odprt do samega sebe, drugih ljudi in sveta, odprt na prav poseben način. Naj to orišem tako, da komentiram pogosto rabljeno besedo stres.
Spoznaval sem, da je človeška eksistenca pomembno povezana z izgubami, s smrtjo, z boleznimi, s strahovi, krivicami, z občutki krivde, negotovostjo in zmedenostjo, nepoštenostjo, s kršenjem moralnih pravil, z jezo in napadalnostjo, z medsebojnim obtoževanjem, kdo je bolj kriv za kaj. Stres zato niti približno ni to, o čemer govorijo zdravniki, ko pride človek na zdravniški pregled.
Če pa je tako, in tako zagotovo je, potem je dobro, če se človek nauči poravnavati s stresom, če se nauči soočati z njim na način, ki je blagodejen ne le zanj, temveč tudi za ljudi okoli njega.
Naučil sem se torej vplivati na lastno blagodejnost, skrbeti zanjo. To ne pomeni, da imam danes svoje življenje povsem pod nadzorom, pomeni pa, da se ne bojim življenja in da sem pomembno spremenil odnos do lastnega telesa, uma in problemov, s katerimi se soočam. Zlasti pa pomeni, da se mi nikamor ne mudi, da nisem zaskrbljen zaradi prihodnosti in da se ne bojim, da mi bodo ljudje kaj vzeli.
Ne hitim, ne živim pred trenutkom, ki mi je na voljo, temveč v njem. Ali kot bi rekel Kabat-Zinn: pozorno eksperimentiram z življenjem od trenutka do naslednjega trenutka. Vem, da jih je na voljo veliko, vem pa tudi, kako hitro jih je mogoče zapraviti – drugega za drugim.