Dr. Dušan Rutar
Deckard reče na koncu Joeju, oziroma ga vpraša: Kdo sem tebi? Nobenega odgovora ne dobimo. Joe nekaj časa verjame, da je njegov sin, potem spozna oziroma verjame, da so spomini iz zgodnjega otroštva zgolj vstavljeni v njegove možgane, zares naj bi jih doživela Deckardova hči, sedaj izdelovalka spominov za replikante, morda pa celo ni čisto tako. Kljub temu ne upokoji Deckarda, čeprav je iztrebljevalec, temveč mu reče, naj obišče svojo hčerko. Ne upokoji ga kajpak zato, ker še nikoli ni upokojil bitja z dušo. Za človeška bitja je torej pomembno, da imajo dušo; za replikante očitno tudi. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je zelo pomembno in je na mestu: Ali je imel Hitler dušo? Kaj sploh pomeni imeti dušo? Ko začnemo razmišljati o duši, se ne moremo ogniti temeljnemu spoznanju o naravi človekove identitete in zavesti o njej: vsak človek je za-nekoga, nihče ne more biti sam-za-sebe. Šele zaradi drugega in ob njem lahko postaja on sam, dobiva oziroma oblikuje lastno identiteto in se je zaveda. Postaja tako, da je za-drugega. Kar dela, je za njega; kar misli, je zanj. In sam je nujno drugi, za-katerega je nekdo. Ideja ni le filozofska, saj je predvsem eksistencialna.
Človek, ki nima občutka, da je za-nekoga, je vsaj depresiven, če ne kaj hujšega. Če verjame, da je egoist in da je zase, je že nesrečen; na tem svetu živi veliko nesrečnih in depresivnih ljudi. Tablete jim ne pomagajo, saj jim ne morejo pomagati, kajti z njimi nikoli ne moremo napolniti eksistencialne praznine in pregnati mraza, ki nastane, ko se duša umika. Nekateri naredijo samomor, ker niso za-nikogar.
Pomaga le, če je človek za-drugega, če je nekdo drugi za-njega. Osnovni odnos do drugega človeka je tako obenem tudi temelj etičnosti in velikih humanističnih idealov, za-katere je vsak človek, tudi če tega ne ve.
Bolje je, če ve, če se tega zaveda, kajti v nasprotnem primeru se prehitro podredi in pristane na življenje po komercialnih merilih ali pa izgubi upanje, da je mogoče v življenju doseči kaj drugega kot to, kar se na videz ponuja samo od sebe.
Ponuja se mi vzporednica: nekateri filmi so tako močno prepleteni med seboj, da ne morem drugače, kot da jih gledam in berem skupaj. V tem zares uživam.
Blade Runner 2049 tako razumem kot izvrstno, pretanjeno, natančno narejeno filozofsko razpravo o tem, kar je najbolj človeško, najboljše oziroma etično, v svetu, v katerem bo tudi v vsakdanjem življenju okoli ljudi vse več humanoidnih robotov, o tem pa razmišljajo tudi filmi, kot so The Incredibles (Brad Bird, 2004), Tomorrowland (Brad Bird, 2015), Elysium (Neill Blomkamp, 2013), Le cinquième élément (Luc Besson, 1997), Interstellar (Christopher Nolan, 2014).
Razmišljajo in vabijo gledalce, da razmišljajo še sami. To pa je že nekaj drugega, kot je vsakdanji small talk. Zakaj je to pomembno?
Pomembno je zaradi možnosti nečesa novega. Tako kot filozofija predlaga ljudem nekaj, kar imajo sicer za nemogoče, tudi film predlaga novo.
Ljudje predlog ali ponudbo sprejmejo ali pa tudi ne.
Ponuja se še en film: Phantom Thread (Paul Thomas Anderson, 2017). O skrivnosti življenja, s katero se sooča čisto vsak človek. To je skrivnost upanja znotraj eksistencialne samostojnosti slehernega človeškega bitja, upanja, da je tam nekdo, ki nam bo vsaj za kratek čas pomagal uiti strašljivi samotnosti, čeprav obenem pogosto zavračamo možnost, da bi ga zares ljubili.
