Sonja Mlakar
Četrtek. Komaj čakam, da bodo prazniki. Danes, ko to pišem, je pred mano samo še en delovni dan. Verjetno bo minil ob kakšni kavi in klepetu več, izmenjavali si bomo želje za čim lepše preživete praznike, pogovarjali se bomo o tem, kaj bomo počeli in kam bomo šli med prazniki, pospravila bom mizo in preverila seznam nalog za prvi popraznični delovni teden. Mogoče celo ne bom zdržala do konca in bom šla že kakšno urico prej. Ampak saj prazniki so se že začeli. Sedaj so pravzaprav na vrsti prosti praznični dnevi. Sicer je moj delovnik tak, da pozimi med tednom pridem domov s temo, toda v torek sem bila zaradi opravkov doma že ob pol treh in uspela sem ob zadnjih sončnih žarkih v bregu za hišo nabrati nekaj smrekovih vejic, bršljana, češmina, šipka in cufastih srobotovih semen (ki se bodo sicer otresla in se zasejala povsod tam, kjer nočem) ter zložiti skupaj en cufast venček. Super dan.
V sredo sva z Nino uživali v okraševanju sobe. Napeli sva žirlandico v obliki valov. Iz žičk za uhane sva naredili kljukice za obešanje balončkov, ker nama vezanje nitk ni šlo. Sicer so nama tudi klešče nagajale in dve kljukici nista enaki, ampak uživali sva pa neizmerno. Balončke sva obesili še na luč in na modre novoletne lučke tako, da se svetloba čarobno odbija od svetlečih površin. Tudi nekaj drugih okraskov smo že poiskali in namestili in hiša postaja praznična.
Ta čas je tudi tisti, ko se spomnimo tistih naših dragih, ki jih ni več z nami. Že za vikend sem spekla pecivo po starem taščinem receptu. Roladica iz piškotnega testa, namazana z domačo slivovo marmelado in potresena z orehi. Včasih, ko smo še živeli skupaj, sva napekli piškotov, da so bile vse škatle polne in smo te piškote zajtrkovali tja do svečnice. No, roladic je že zmanjkalo, tako da sem ob presežku energije danes popoldne spekla nekaj pladnjev zvezdic in srčkov – takih čisto navadnih, z vaniljo, ampak ti so tisti naši, domači, tisti, ki smo jih navajeni. Taki, po katerih se bodo morda spomnili mene. Lučka je barvala mandale, Nina je bila pri roki, da je kaj poprijela, ko sem jo prosila. Uživale smo v vonjavah, družbi in pričakovanju, da so se prvi piškoti toliko pohladili, da so bili za pokušino. In kozarec mleka za zraven.
Zima je čas za zimsko spanje. Ne dobesedno, ampak se trudim in mi tudi uspeva, da se po osmi uri ustavim. To je čas za kavč in knjigo. Lučka je pred kratkim ugotovila, da se lahko še kaj naučim in mi prinaša iz knjižnice Dana Browna. Tako da se dobesedno po njenem naročilu sprehajam po Firencah, Benetkah, Rimu in Vatikanu. Danes sem začela še s Parizom. Zraven bralne lučke je zvitek novoletnih lučk, ki čara prijetne sence na strop.
Četrtek je naokoli. Za petek popoldne nimam še načrtov. V soboto pa bomo postavljali smrekico. Naša smreka je pisana. Ovešena z obeski zadnjih petindvajsetih let, odkar obstaja naša družina. Prineseni z različnih koncev, narejeni ob različnih priložnostih. Na vrh gre stekleni Božiček, ki ga je Lučki podaril nono za njeno prvo Novo leto. Tudi drugi stekleni in porcelanasti okraski gredo na višje veje. Tisti, ki se ne razbijejo, grejo na spodnje veje. Zaradi muce. Zanjo bo to že petnajsta novoletna smrekica in vedno izgleda tako, kot da je ona dobila v dar eno tako veliko igračo. Vsa bo vznemirjena in hkrati zadovoljna, ko bo lahko igrala svojo vlogo muca v jaslicah. Na smrekici bo dobila svoje mesto tudi polna luna iz gipsa, ki jo je Lučka pobarvala že leta nazaj. Je rumena in ima velika rdeča usta, kot da bi se popackala z marmelado. Družbo ji bo delal rožnat prašiček iz penaste gume. In popoldne bo minilo, roke bodo popikane od iglic in naokrog se bo širil prijeten vonj po smoli.
Baj, naš kraški ovčar, bo prišel s sprehoda. Njegov gosti kožuh bo mrzel. Prišel bo k meni, me pogledal s svojimi mandljastimi očmi, počohala ga bom za ušesi, nato bo šel na svoj prostor, glavo položil med tace in glasno zavzdihnil od ugodja. In s tem bo povedal vse. Vse je tako, kot je prav.
Imeli bomo enake ali drugačne praznike, običajne ali posebne in izključili se bomo iz običajnega vsakdana.
