Dr. Dušan Rutar
Obstajajo navadna mnenja, ki jih imajo ljudje, in obstajajo prevladujoča mnenja; ne zanimajo me ne ena ne druga, saj tvorijo sofistiko. Zanima me nekaj drugega. Zanimajo me resnice kot kreativne iznajdbe sveta. Vsaka resnica je absolutna in svobodna, kot pravi Alain Badiou; to zlasti pomeni, da ne obstaja ena sama in da ni relativna, kot bi radi sofisti. Z njim se povsem strinjam. Ne, ker bi hotel slediti, saj ne sledim, temveč zato, ker ima prav. Naj pojasnim. Vsako človeško bitje je po definiciji zmožno za resnico, ker ima možgane. Vsako, ne le nekatera. To pa še ne pomeni, da je čisto vsak človek zmožen spoznati in dojeti, da je zmožen za resnico. Obstaja razlika in potreben je določen kognitivni napor, da človek to spozna. 
Spozna tako, da se vede kot gost, ki je odprt in sprejema možnost, da spozna resnico, ki je absolutna in svobodna, kar pomeni, da sprejme nekaj absolutnega in svobodnega. Vem, da zapisanega ni lahko razumeti.
Da bi razumel, je treba razmišljati. In prebrati marsikatero knjigo.
Vse življenje že berem besedila, ki jih je spisal Kant, in jih skušam razumeti. Enako lahko rečem za besedila, ki jih je napisal Derrida; številna se nanašajo prav na besedila, ki jih je spisal Kant. In razumem, zakaj Étienne Balibar, sledeč obema, razmišlja o izzivu gostoljubnosti in njegovi izjemni vrednosti za naša vsakdanja življenja v 21. stoletju; razmišlja v prispevku z naslovom Refonder radicalement l'Europe, priobčenem te dni v časniku Le Monde.
Mislim na bratstvo, solidarnost in egalitarnost na globalni ravni. Zlasti pa mislim na to, kar pričakujemo sami od sebe, če resno mislimo na preživetje v svetu zaostrenih sporov med državami, širjenja protofašističnih idej in katastrofalnih podnebnih sprememb. Kaj torej pričakujemo?
Najprej pričakujemo drastično zmanjševanje družbenih neenakosti, ki so destruktivne, kot poudarja Balibar. Pričakujemo tudi premoščanje prepada med temi, ki vladajo, in onimi, nad katerimi vladajo. In zlasti pričakujemo zaustavitev tega, kar imenuje Balibar razgrajevanje državljanske drže, zaradi česar se ljudje že nekaj časa spreminjajo v družbene atome, od katerih naj bi vsak skrbel predvsem zase.
Pričakujemo torej, da bomo znali misliti nove perspektive, ki jih ne bo vsiljeval kapitalistični način življenja, temveč jih bo odpirala kritična misel.
V taki perspektivi bodo končno upoštevani materialni interesi vseh ljudi, kar bo privedlo do zgodovinske inovacije – povsem novih oblik skupnega življenja. Demokracija bo postala nov politični ideal, ki ga bodo znali misliti vsi ljudje, kar pomeni, da ne bodo več ponavljali kot papige, da je demokracija vladavina ljudstva. Natanko zaradi tega bodo nastajale nove in zelo učinkovite zahteve ljudi po novih načinih življenja – nova kolektivna gibanja. In končno se bodo začela preobražati razmerja moči v korist državljanov, medtem ko so sedaj koristi močno na strani elit.
Logična posledica je na dlani: zmanjševanje vseh oblik neenakosti. Vključevanje izključenih zato ne bo več potrebno, saj jih sploh ne bo; prav tako ne bo teh, ki so danes preveč vključeni in imajo v svojih rokah veliko večino vsega kapitala, kar ga je na tem planetu, zlasti pa sofistiko.
V orisanem svetu bo vse več ljudi dnevno skrbelo za razvijanje domišljije, humanosti in egalitarnosti, saj bodo imeli tudi veliko možnosti za tako delovanje, ki bo nekomercialno, zavezano nematerialističnim idealom, med katere še vedno sodi tudi tisti, ki ga je zagovarjal Kant: drzni si misliti o čemerkoli, to pa tudi glasno povej.
Slika: Izziv gostoljubnosti (foto: Dušan Rutar)
