Dr. Dušan Rutar
Božiček mi je prinesel izvrstno darilo: knjigo Hitler's Beneficiaries: How the Nazis Bought the German People. To je zares obsežna in prepričljiva, malo manj kot petsto strani dolga in s številkami podkrepljena pripoved, ki dokazuje, da ni pomembno spraševanje, ali je bil Hitler psihopatska osebnost, zlobni človeški osebek, noro bitje, ki sovraži vse okoli sebe, ali ne, saj je bilo zares pomembno predvsem to, da je bil človek kapitala, reda, discipline, natančnosti in celo brezhibnosti, hierarhij, administracije, vodja, šef, ki je dobro vedel, kako podkupovati ljudi, da mu bodo sledili brez ugovarjanja. Dobesedno kupil jih je z denarjem, ogromno ga je vzel Judom, in ljudje so se pustili podkupovati, ker so imeli od tega velike koristi; nekateri so imeli dobesedno bajne ugodnosti. In tamle zunaj je še vedno veliko ljudi, ki ljubijo denar, kapital, hierarhije, vzpenjanje, ukazovanje in imajo radi ubogljive ljudi, ki sledijo, vrtijo žargon, imajo mnenja in ne ugovarjajo. Jaz sem nepodkupljiv in ne sledim. Zaradi tega imam kajpak težave, pred leti sem moral tudi na sodišče, vendar bom vztrajal do smrti, ker me preprosto ni mogoče kupiti. Vztrajal bom, kot sta vztrajala Sokrat in Jezus ter tako, kot pravi Kabat-Zinn: temeljna lekcija čuječnosti je, kako ustvarjati prostor za nov pogled na stare probleme ter kako opazovati svoje misli in ne dovoliti, da usmerjajo moje delovanje brez mojega dovoljenja. Trdo delati in biti priden namreč ni dovolj, pomembno je znati pametno delati, kot bi nemara pripomnil Marx. Mnogi ljudje razumejo čuječnost ali mindfulness kot posebno in v teh časih modno tehniko, s katero se naučijo živeti za ta trenutek. Radi poudarjajo, da razumejo, kako pomembno je, da se človek ne obremenjuje s preteklostjo in ni zaskrbljen glede prihodnosti, kako pomembno je sprostiti se in delati na sebi. Zdi se, da se danes vsakdo sprošča, skuša znebiti stresa in dela na sebi, karkoli že to pomeni.
Toda Kabat-Zinn jim odgovarja: čuječnost ni hedonistično uživanje v sedanjosti in ni delo na sebi. Daleč od tega. Čuječnost pomeni živeti v tem trenutku. In zlasti pomeni odprtost; brez odprtosti ni čuječnosti. Odprtost tudi ne pomeni iskanja zadovoljstva in sreče, temveč pomeni ustvarjanje pogojev za nov začetek. In čisto na koncu tega uvoda bi rad dodal, da je imel Freud zelo prav, ko je dejal, da je najhuje, če je človek obremenjen z občutki krivde. Na primer z občutki, da mu ni dovoljeno živeti, kot bi si želel, z občutki, da mora nenehno nekoga poslušati, kako živeti, se nenehno nekomu prilagajati in se obenem odpovedovati svoji želji, da nikoli ni dovolj naredil in ni dovolj dober. Tako življenje dobesedno ne vodi nikamor, čuječnost ter delo na sebi gor ali dol.
Življenje v tem trenutku pomeni, da človek zaupa samemu sebi, svojemu telesu in umu, da zaupa v lastne zmožnosti. Kabat-Zinn zato uporablja izraz the way of mindfulness. Pomeni raziskovanje in pomeni zdravljenje samega sebe.
To je posebno raziskovanje, zelo posebno. V teh norih časih še zlasti, kajti čuječnost pomeni predvsem prakticiranje tega, kar imenujemo s tujko non-doing. Kaj je to?
Namesto da nenehno drvimo naokoli in delamo in delamo in delamo, sem kajpak danes sodi tudi delo na sebi, se prilagajamo nekomu ali nečemu, namesto da smo obremenjeni z ustvarjalnostjo in s kreativnostjo in produktivnostjo in z učinkovitostjo, s tem, kaj bodo drugi rekli ali naredili, ne-delamo.
Jaz ne-delam.
Ko ne-delam, zgolj sem, bivam. Učim se bivati in ne-delati. Učim se v tem trenutku, ne za jutri ali v preteklosti. Učim se ne-delati tako, da v tem trenutku ne izpolnjujem nobene želje nikogar, ne delam, ker bi moral, ne napolnjujem trenutka z vsebinami, ker bi bilo treba, temveč se učim, da tega ravno ne naredim in ne delam. Ne-delam to, kar imenuje Kabat-Zinn the basic experience of living. Mislim torej na temeljno, osnovno izkušnjo življenja, ki pomeni zgolj biti. In natanko v tem smislu je vsak človek vreden, enak vsakemu drugemu človeku in pomemben.
Govorim o izkušnji, ko ne želim spremeniti ničesar, ko ne želim narediti ničesar drugega, ko sem in želim biti in je vse v redu. Nobene posebne potrebe nimam. Strinjam se, da vse to pomeni ustvarjati otok, to, kar imenuje Kabat-Zinn island of being. Zavedam se, da je to otok v norem morju drvenja in nenehnega stresa in odpovedovanja sebi in kopičenja česarkoli že, ker je taka zahteva življenja v svetu, v katerem je kopičenje po neki čudni zakonitosti zelo pomembno. Vsaj vtis je tak. Vse to me preprosto ne zanima, zato še naprej ne-delam.
Tudi jutri in v oddaljeni prihodnosti bom veliko ne-delal. V novem letu privoščim vsem, da bi se naučili ne-delati.
