Dr. Dušan Rutar
Najprej sem imel predavanje. Na povabilo, ki ga sicer nisem pričakoval. Bilo je prijazno in meni nenavadno naklonjeno, bilo je pristno, kot rečemo, zato sem porabil kar nekaj časa, da sem postavil pod vprašaj lastni vtis o človeku, ki mi je krepko stisnil roko in mi povedal, zakaj me je povabil. Bilo je vznemirljivo in dobro sem se počutil, ker sem imel občutek, da sem do tistega trenutka o njem vedel dosti premalo, da bi si lahko ustvaril vtis, ki si ga tudi zasluži. Nadvse zanimivo je bilo spreminjati pogled nanj in v glavi premlevati, kje vse sem se motil o njem, kakšen je v resnici, kako ga poznajo njegovi bližnji. Predaval sem o družbeni pravičnosti, o inkluziji otrok s posebnimi potrebami in o tem, kar je dobro za vsakega človeka. O etičnosti namreč, o ideji dobrega, o drugem človeku in odnosu do njega, kajti človek lahko postaja, kar bi lahko postal, le prek drugega človeka. Moja ideja je bila: če hočem resnično skrbeti zase, moram najprej skrbeti za drugega. Ga negovati, skrbeti za njegovo blagostanje, kajti moje blagostanje je bistveno odvisno od njegovega. V tem je paradoks resničnega egoizma: egoist najprej poskrbi zase tako, da poskrbi za sočloveka. Imam posebno potrebo. To je potreba po drugem človeku, za katerega lahko skrbim, da bi sam postajal boljši človek.
Po predavanju sem se pogovarjal z mlado žensko. Delovala je izjemno sproščeno, umirjeno, spokojno, modro, kar bi človek sicer pričakoval od analitika ali dobrega terapevta. V njeni družbi sem se počutil dobro.
Ko rečem dobro, mislim na tole.
Čutim, da lahko govorim, kar mislim, ne da bi moral biti napet in ne da bi moral skrbno izbirati, kaj bom rekel, da bo pogovor tekel. Vem, da pogovor teče, kot teče reke mimo mene, ko stojim na bregu. Nič se ne zatika, čeprav naredi veliko ovinkov in teče različno hitro. V meni se naseljuje mir, poraja se užitek v govorjenju in poslušanju, opazovanju drugega človeka, ki je sicer tako blizu, pa je vendar tujec, kot bi živel v nekem drugem vesolju. Nenavadna oddaljenost je obenem izjemna bližina, tam pa je tudi meja, ki je neprekoračljiva.
Neki drugi mladi ženski sem zato rekel, ko sva se oni dan peljala na predavanje na drugem koncu Slovenije, da človek ohranja lastno dostojanstvo le, če ne prestopi meje, za katero spontano čuti, da je ne bo prestopil, ker je ni mogoče prestopiti. Potem sva pojedla vsak svoje jabolko.
Punce so se danes odločile, da gredo skupaj gledat film Wonder (Stephen Chbosky, 2017), ki ga vsi že nestrpno čakamo. V njem spremljamo dramo dečka, čigar obraz je tako poškodovan, da je za spontani naivni pogled čuden, bizaren in celo strašljiv, toda filmi, kakršen je ta, imajo posebno transformativno moč, s katero ustvarjajo empatijo in sočutje, ki lahko človeka zelo spremeni; komaj čakam, da ga vidim.
Natanko v tem je tudi pravo jedro tega, kar imamo ljudje med seboj. Ne potrebujem izrekanja dobrih želja; ne v tem času ob koncu leta ne kadarkoli. Dovolj je bližina človeka, ob katerem se počutim dobro, pri čemer mi je vseeno, kakšen je na pogled, ali ima posebne potrebe ali jih nima. Tudi ko sva čisto tiho.
